»Kaj se dogaja s predsednikom vlade?«

Seveda se je zdaj tudi RTV Slovenija, pravzaprav celo med prvimi, vključila v ekscesivno spraševanje o zdravstvenem stanju predsednika vlade (ali v.d. predsednika vlade, so nekaj časa ponavljali). V privilegirani situaciji, v kateri iz »nič« nenadoma nastopi sum, torej sum v to, da se z njim nekaj skritega, a nam neznanega dogaja, je čisto dovolj eno samo samcato vprašanje. Že nedolžno v danem kontekstu sproži paranoidni mehanizem, ki nevednost proizvaja v vednost, sum naredi za gotovost, vprašanje za impliciten odgovor. Na RTVS so danes to storili takole:

Borut Pahor je že nekaj dni v bolnišnici. Kaj se dogaja s predsednikom vlade, ki sicer opravlja tekoče posle?

Svojčas so nas slovenski lacanovci prepričevali v Bodenheimerjevo tezo o obscenosti (nekaterih) vprašanj. Po analogiji bi potem lahko rekli, da je nekaterim vprašanjem, ki zvenijo maksimalno nevtralno zunaj danega konteksta, strukturno lastna ne obscena, temveč paranoidna intenca. »Kaj se dogaja s predsednikom vlade?« je morda nedolžna fraza, toda če se z njim ne dogaja nič posebnega, razen njegove hospitalizacije in navedb zdravniških koncilijev, da pač počasi okreva, že samo vprašanje katalizira vedno nove paranoidne domneve.  Čeprav je resnica zgolj ta, da je bil že v drugo operiran. So what? V nekaterih medijih so šli še dlje: bo Borut Pahor umrl, bo še lahko vstopil v politiko, bo njegov obraz za večno paraliziran?

Lep primer, kako ne le sovpadeta rumenilna intenca medija in paranoidni novinarski slog, ampak slednji prvega kvalitativno nadgrajuje. Odgovor na začetno vprašanje, ki bi se glasil »S predsednikom vlade se ne dogaja nič posebnega«, nikogar ne bi zadovoljil. Od tu naprej gresta dve poti. Rumeno-senzacionalistična je: nekaj se mora dogajati, pa tudi če se nič ne dogaja.  Na RTV so te rumene stranpoti z navidezno zaskrbljenostjo nadgradili z ekspertnimi vprašanji medijskega prava: koliko tega sme javnost zvedeti, pa čeprav se, jebiga, nič ne dogaja? Kje je tenka linija med pravico javnosti do obveščenosti in pravico do zasebnosti?

Paranoidni surplus pa je bolj neujemljiv od tovrstnega rumenila. Zanj sploh ni ključen odgovor na vprašanje. Vse se je pripetilo že z njim. »Kaj se dogaja s predsednikom vlade?« je samozadosten v tem smislu, da sploh ne potrebuje odgovora, venomer rekurzira in napotuje nase. Vznika kot nekakšen neskončen dvom, po sebi gotovost glede negotovosti. Je vedoč, dokler ni vedoč. Zato ga je tudi težje detektirati, saj je navidezno skrit v banalno formo spraševanja, ki je objektivizirana in celo, kakšna novinarska profesionalnost, ne prejudicira ničesar! Ki bi je morali biti veseli, kajne?

P.S. O tem, kako je »Kaj se dogaja s predsednikom vlade?« lahko ključno politično vprašanje, ki zadeva kar tri ljudi, pa drugič. Kajti en v.d. predsednika vlade je v bolnici, drugi v.d. je »lost in space« in ne-vemo-kje, spet tretji, namreč Virant, pa nam kot rezervni mandatar sestavlja ne samo vlado in koalicijo, ampak ob izdatni pomoči medijev kot UNPROFOR vehementno miri, spravlja, organizira in razstavlja celotno politično geografijo Slovenije…

Mračne sile nad Mariborom: izziv za Božička ali Karin?

Skoraj intervju leta, vsaj za Mariborčane. Ena, dva. O konspirativni hipostazi mariborskih mračnih sil, povsem neironizirani, sem že malodane vse povedal. Tako kot o evropski prestolnici paranoje. Nil novi sub sole v totem mestu. Le da se danes teorija zarote ponovi v kontekstu – ah, kako simpatično, če ne bi bilo bizarno – županovih želja Božičku:

Po skoraj treh urah intervjuja v njegovem kabinetu se je občutek samo še okrepil – župan Franc Kangler je na misiji. Pri tem številne težave Maribora niso nujno na prvem mestu, po njegovem je namreč za vse kriva Ljubljana, in če bo vlado sestavil Janša, bodo problemi preprosto izginili. Večino energije namenja boju proti “mračnim silam” oziroma vsem, ki so si drznili preiskovati ga in posumiti, da v nekaterih primerih morda ni ravnal po zakonu. Ko pogovor dvakrat prekine s prošnjo za pojasnila “off the record”, mu oči posebno zažarijo. Dokazal bo, da je nedolžen, da se je okrog njega spletla prvovrstna politična zarota, maščeval se bo ne glede na ceno. Jezen je tudi na Večer, ker ga nenehno vpleta v pogovor, menda so zarotniki tudi v naših vrstah. To in še kaj pove zelo na glas, nekajkrat celo s pestjo udari po mizi.
         Komu ste zaupali želje za leto 2012, dedku Mrazu ali Božičku?
         ”Božičku.”
         Kaj ste mu pisali?
         ”Naj mračne sile pustijo mesto pri miru in se osredotočijo kam drugam. Naj končno zasije sonce nad celo Slovenijo, ne samo nad enimi v tej državi.”

Ampak bolj kot stara teza o novih paranoidnih vajah v (slabem) slogu me je pritegnila luknjičava argumentacija župana, ki ji novinar nikakor ni bil kos. Glede vsakega toposa je Kanglerju znova in znova dovolil, da se mu izmuzne. Naj navedem le eno cvetko:

Se vam še zmeraj zdi prav, da je občinsko službeno stanovanje dobila vedeževalka Karin?
         ”Ja, ker za njega plačuje več kot 400 evrov najemnine plus stroške. Edina je bila prijavljena. Je boljše za mesto, če je to stanovanje prazno?”
         Izkazalo se je, da je bilo njeno priporočilo za imenovanje v svet invalidov najbrž ponarejeno.
         ”To so samo sumi, to niso dokazi.”
         Ampak zakaj je tako dragocena za to mesto? Katere predloge vam je podala, recimo da bi se izboljšalo življenje invalidov ali invalidskih društev v mestu?
         ”Jaz sem samo predlagal, nisem vodil nobenega postopka v zvezi z njenim stanovanjem.”
         Svet invalidov je posvetovalno telo župana in zanima me, kakšne predloge je prispevala.
         ”Vprašajte predsednika sveta invalidov, on pozna odgovore.”

Kangler je uspel s celim nizom poceni manevrov zavrniti novinarjeve očitke. Povsem neprepričljivo sicer, a to ne more biti opravičilo. Prvič, ne drži, da bi bila omenjena edina prijavljena – mediji so poročali o štirih. Drugič, novinar Dnevnika celo navaja zgodbo invalida, ki se je na seznamu sklada stanovanj znašel na 376. mestu, a ni bil izbran – verjetno res ne na razpisu za to stanovanje. Tretjič, »sklicevanje na pošteno plačilo« v višini 400 evrov, čemur daje župan poudarek, je zavajajoče. Takšna najemnina je namreč zelo nizka celo za mariborske razmere za povsem novo stanovanje v velikosti 110 kvadratov, in to z dvema parkirnima prostoroma, sploh pa je odgovor red herring. Četrtič, če upoštevamo vse kontekste podelitve stanovanja, je povsem jasno, da je zgodba umazano drugačna. Vse kaže na to, da je županova prijateljica Karin dobila stanovanje, ki je bilo kot novo kupljeno prav zanjo, bila kamuflažno imenovana za članico Sveta invalidov kot posvetovalnega telesa župana Mestne občine Maribor v juniju 2010, 28. junija pa je že prejela ključe stanovanja. Po navedbah mariborske občine jo je za članstvo predlagalo Društvo invalidov Maribor, toda predsednik tega društva Slavko Zakeršnik je povedal, da so pregledali vso dokumentacijo in da Karin Ježovita niti ni članica njihovega društva niti je v društvu niso predlagali v svet invalidov. Iz tega sledi, da je bil dopis v zvezi s Karin Ježovita evidentno ponarejen. Replike tipa »to so samo sumi« so seveda prozorne, a bi se novinar lahko upiral, podobno velja za cenen izgovor župana, da ni vodil nobenega postopka. Še kratek sinopsis zgodbe za neinformirane:

Povsem drugačno izkušnjo z javnim medobčinskim stanovanjskim skladom ima Karin Ježovita, ki je po poklicu vedeževalka. Lani je mariborskemu županu Francu Kanglerju pravilno napovedala drugi županski mandat z zmago že v prvem krogu volitev. Njena naklonjenost županu ni bila naključna. Stanovanjski sklad je 14. aprila lani kupil 110 kvadratnih metrov veliko stanovanje in dva pripadajoča parkirna prostora na Ulici heroja Nandeta 50. Sklad je za te nepremičnine plačal 146.000 evrov, že 28. junija 2010 pa jih je dal Ježoviti v službeni neprofitni najem, in sicer z argumentom, da je Ježovita članica sveta invalidov, Kanglerjevega posvetovalnega telesa. Izkazalo se je, da je Ježovito župan imenoval v ta svet šele dan po objavi razpisa za oddajo stanovanj v najem. Vedeževalka se tudi ni nikoli udeleževala sej sveta invalidov vse do 16. septembra letos, ko je sporni najem že doživel veliko ogorčenje javnosti. Občina je med drugim pojasnjevala, da je bila Ježovita imenovana v svet na podlagi predloga Društva invalidov Maribor. Časnik Večer pa je razkril, da je bil dopis društva ponarejen, njegov predsednik Slavko Zakeršnik namreč ni nikoli dal takšnega predloga, temveč je v svet predlagal Natašo Rebernak. S ponarejevalsko zadevo se zdaj ukvarjajo kriminalisti, iz stanovanjskega sklada pa so sporočili, da ne vidijo razlogov, zakaj bi Ježoviti odrekli luksuz bivanja v občinskem stanovanju, saj še zmeraj izpolnjuje pogoje za najem. Tudi za Kanglerja najem ni sporen, saj da je “mesto odprto za vse, ki želijo ustvarjati in delati v njem”, in da je “njegova naloga zadržati ljudi v mestu, pa naj so to vedeževalka, zdravnik ali vojaška oseba”.

Ob tolikšni vnemi po »zadržanju pravih ljudi v mestu« bi človek pričakoval, da bo kak talisman proti mračnim silam končno le deloval.

Ceterum censeo.

28.12.2011

Tota avtoreferencialnost

Pred leti sem se zapletel v pogovor z mariborskim rektorjem, ki si je močno želel ustanoviti Filozofsko fakulteto. Si mislite, v totem nefilozofskem Maribori! Na mojo poizvedbo, kaj bi bilo treba storiti, je večkrat ponovil: »Treba je pritiskati, pritiskati, pritiskati!« Ko sem ga pobaral, na koga vendar, je izstrelil kot iz topa: »Na mene!«

Komaj sem zadržal smeh. Ta štajerska grandomanija me je vedno neizmerno zabavala. Ko toti Štajerc spregovori, če je seveda pravi, venomer misli predvsem nase, tudi če govori o sebi kot o tretji osebi. Podobno avtoreferencialnost sem zasledil v nedavnem sporu okoli upravljalca mariborskega azila. Kangler in MOM bi rada, da z njim upravlja podjetje Snaga. Torej on sam ali ona sama – avtoreferencialnost je tu objektivizirana, zaradi tega velikokrat klientelizirana (ima neka netajnovita veza između grandomanije i nepotizma, je li!). Župan je, kot vselej, v to že odločen in ne trpi ugovorov. Ljubitelji živali in zagovorniki pravic živali bi raje zavod Mačja hiša – njena ponudba pa je bila s strani občinske komisije prepoznana kot prepoceni. Ja, prepoceni… V komunikaciji med Jadranko Juras in mariborskim županom na Facebooku, kasneje žal izbrisani, je prišlo do vpogleda v zanimiv jezikovni in miselni slog mariborskega župana, odpirajoč novo dimenzijo: doslej smo bili navajeni na njegove izrečene kanglerizme in žal nismo imeli možnosti vpogleda v njegovo pisno kulturo. Med drugim je Mačjo hišo obtožil ne-ve-se-kakšnih čudnih poslov, omenjal dokaze o tem, Jadranki Juras pa naklonil celo lepe želje:

»Ja mamo dokaze pa še kaj! Ničesar ni letelo osebno na vas. Želim vam vse dobro, pa še kaj!«…

»Lep dan vam želim, z željo da v MB ustrezno rešimo problem.«

Zadnja misel me je spomnila na omenjeno avtoreferencialnost, čeravno nekolikanj zakrito, a dovolj jasno strukturno podano. V smislu: vaše rešitve niso relevantne, mi pa sebi želimo, da bomo našli prave. Skratka, mariborski župan, ki odkrito favorizira svoje rešitve in podjetje Snaga, v svoji znani domačijsko-nepotistični maniri pravzaprav želi samemu sebi, da bi ustrezno rešil problem. V grandomaniji se torej tisti Drugi venomer izkaže za nas same, v njej se dogaja izenačitev ali nerazločenost med mano in Drugim. Ali kot bi lahko rekel župan: »Ničesar ni v Drugem, kar ne bi letelo osebno na mene.«

Zato je potrebno celo opravičevanje razumeti dobesedno: Jadranka, ničesar ni letelo osebno na vas res pomeni, da v tej avtoreferencialnosti vse dobesedno cilja in leti le na subjekta izjave samega.

27.12.2011

Javno pismo varuhinji pravic gledalcev in poslušalcev

23.12.2011. Pismo, ki sta ga danes objavila (le) Mladina in Večer. Povem, ker v zapisu problematiziram tudi medijsko neodzivnost pozivov in razprav o spoštovanju programskih standardov in poklicnih meril javnega zavoda RTVS:

Spoštovana gospa Miša Molk, varuhinja pravic gledalcev in poslušalcev! Pred nekaj dnevi sem prebral intervju z vami, v katerem ste posredno, vendar po svoje odkrito priznali, da ste zgolj nepotreben fikus v sobi javne radiotelevizije. Ali na, morda, njenem balkonu. Brez zamere za te besede! Povedali ste, da z januarjem na TVS začenja nova oddaja, povezana z vašo funkcijo, ter naznanili svoje dejanje:

 »Javno bom povprašala tudi programski svet, zakaj se ne odziva na moja poročila. Programski svet se namreč največ ukvarja z imenovanji, takrat so vedno vsi navzoči, nimam pa nobene informacije v zvezi s pritožbami, čeprav gre za programski svet!« (Vikend, 10.-16.12.2011, str. 6)

Vaša trditev o ignoranci instituta varuha meji na škandal. Priznam, spoznanje o vašem statusu fikusa v sobi javnega servisa zame ni novo; nenazadnje še dobro pomnim vse grozljive šikane, ki so letele na vas, pa tudi name, ko sem pred nekaj leti sedel na sejah programskega sveta RTVS in potem protestno odstopil. Takrat je bila na čelu radiotelevizije politična opcija, ki je, na kar se ves čas tudi sproti javno opozarjal, uspela v le treh letih ustvariti več kot 50 dokumentiranih primerov politizacije, pritiskov, cenzure in delovnih suspenzov. Presenetljivo, s kakšno hitrostjo se je nad temi dejanji nabral prah in kako hitro so uspeli celo mediji sami na to pozabiti! Upal sem, da se je stanje vmes kaj izboljšalo. Zato se po svoje veselim sicer grotesknega momenta, ko boste s programskim svetom prisiljeni komunicirati kar preko ekranov. Verjamem, da bo to zelo nazoren signal vsem gledalcem in poslušalcem, kako marginalizirano zanikana je vaša vloga in kako nemočni smo skupaj z vami.

In zdaj k moji izkušnji. V času od junija do septembra letos sem se štirikrat naslovil na programski svet v primeru štirih različnih protestov in pritožb. Tri od teh so povezane s hudo politično pristranostjo, ki sem jo argumentiral v primerih oddaje Pogledi Slovenije in MMC RTVS, kot tudi v primeru prikazovanja športnega nasilja. Datumi mojih posredovanj protestov, naslovljenih na RTV Slovenija, so bili 17. 6. 2001, 12. 7. 2011, 4. 9. in 10. 9. 2011. Vse skupaj sem po navadni pošti še dodatno in vnovič poslal na RTV Slovenija 14. septembra 2011. Popolnoma mogoče je, da se v svojih stališčih motim. Toda do danes nisem prejel nikakršnega odgovora.

Nekateri od teh protestov so prišli tudi do vas. V svojem mesečnem poročilu za julij 2011 ste naročili, da mora »dva odgovora na pritožbi vodstvo poslati g. Vezjaku in varuhinji v vednost«. Kot že povedano, odgovorov ni. Ironično, v zadnjih letih sem na RTVS zaznal neverjetno število primerov programskih in profesionalnih zdrsov, običajno zvezanih s  pristranostjo, in nanje tudi javno opozoril, zato bi namesto štirih lahko spisal bistveno večje število pritožb. A zakaj bi jih, če ni odziva na omenjene? Zakaj bi jih sploh kdo, če v vaši hiši nima nobene besede niti varuh in se ob tem kršijo določila Pravilnika o delovanju varuha pravic?

Na vaši strani piše, da Služba za stike z javnostjo pošlje pritožbo odgovornim na RTVS in da najpozneje v 21 dneh ista služba odgovori na pritožbo. Če pritožnik ni zadovoljen z odgovorom, lahko najpozneje v 14 dneh to sporoči vam. Kot vidite, je zapisano zgolj mrtva črka na papirju. Zato sem, spoštovana gospa varuhinja, vesel, da boste v novi oddaji morda vendarle poskrbeli ne le za prezentacijo stališč gledalcev in poslušalcev, temveč tudi svojih. Kot varuhinja boste enaki pritožnikom. Spoznanje, ki ga, vsaj nekateri, delimo z vami, pa je eno samcato: državljani smo le dobri plačevalci naročnine, ko gre za naše pravice, pa za vodstvo RTVS ne obstajamo. S tem so ustvarjene razmere, v katerih isto vodstvo kaže, da mu ni popolnoma nič mar ne samo za pritožbe, temveč tudi za morebitno politizacijo javnega zavoda in nižanje programskih standardov. Zanimivo, da to nikogar ne moti. Na paradoksalen način je situacija še hujša kot v mandatu politike 2004-2008, vendar se o tem očitno ne sme ali noče govoriti ne v vaši hiši ne javno. Želim veliko uspeha z oddajo in morda celo odziv odgovornih na vaša pričakovanja!

Dr. Boris Vezjak

Trojanski konj in post festum racionalizacije

Že nekajkrat sem pisal o uspešnem prehodu paranoje od desnega političnega pola na levo. Vendar dvomim, da se je ob včerajšnjem glasovanju za predsednika državnega zbora zgodilo kaj podobnega v smislu tega, da so akterji stopili v situacijo z vnaprejšnjimi (trenutnimi) paranoidnimi prepričanji. Zgodila se je racionalizacija v obliki paranoje, ki lahko ima v nadaljevanju vendarle negativne učinke. Naj pojasnim: kakšna je bila racionalizacija Virantove zmage v dvoboju dveh narcisov, Pahorja in Jankovića? Seveda znova, da je šlo za vnaprejšnji dogovor med Virantom in Janšo. Teza o Virantu kot trojanskem konju je bila s strani Pozitivne Slovenije izrecno omenjana kot kardinalna, četudi vsi indici kažejo na to, da je šlo za naključen splet okoliščin. Napak bi bilo sklepati, da v tej stranki ne verjamejo v to, kar pravijo. Post festum racionalizacije nikoli niso nedolžne v smislu, da akterji mislijo eno in govorijo drugo.

Teorije zarot s paranoidnimi vložki so nevarne. Za državo so lahko katastrofične. Prvič zato, ker je njihova navzočnost nevarna kadarkoli in kjerkoli. Drugič zato, ker zdaj dajejo vtis, da otipljivo konkretno onemogočajo konstituiranje državnega zbora in koalicije kot takšne. Toda če bi v Pozitivni Sloveniji dejansko verjeli v predčasne dogovore Virant-Janša, bi verjetno bili na tak izid pripravljeni in bi ga onemogočili. Bili bi pripravljeni maksimalno, saj lahko, kot zdaj kaže, pripelje do nič manj kot izničenja volilnega izida, do prevlade desnice nad levico, do desne vlade. Prej se zdi, da zdaj s tezami o trojanskih konjih skrivajo svoj diletantizem. Teorija zarot, če se vanjo res verjame, pa je, in to se mi zdi najpomembneje in najbolj temeljno, nevarna že zato, ker vedno znova onemogoča racionalen premislek in racionalno politično ravnanje, s tem pa sprejemanje nujnih političnih, ekonomskih in socialnih odločitev v državi.

22.12.2011

Zarota in zarota

Beseda »zarota« je dejansko homonim. Takšne homonimne rabe sem se ovedel šele, ko sem opazil, kako nekateri resni akademski predavatelji na ciklusu Svet kot zarota vztrajno uporabljajo izraz v dveh pomenih. Doslej sem bil namreč prepričan, da je pojem »teorije zarote« enoznačen. In tudi je. Toda nekateri so ga netočno pomešali z zaroto qua zaroto. Lepo ilustracijo za eno in drugo na kupu ponuja kolumnist Dnevnika:

Razlogi za Pahorjevo soliranje so očitno bolj iracionalni. Prvi je že pregovorna Pahorjeva samovšečnost. Kar je bila tudi stalnica njegovega vodenja vlade. Tokrat ji dodaja še pridih zarotništva, ki smo ga bolj vajeni slišati iz ust Janeza Janše ali prebrati iz njegovih spletnih spisov. V vlado ne gre, ker je Janković zgolj oblika zarote Milana Kučana in še nekaterih vplivnih prišepetovalcev, Pahor sporoča tovarišem. “Kučanov klan” kot mnogi drugi zagotovo ni brez vpliva, vprašanje je le, kdaj ta vpliv klanov preseže meje demokracije in kdaj je dokazano škodljiv za razvoj države. In ne nazadnje tudi Janković gotovo ni človek, ki bi ga postavljali za ideal čiste in poštene politike, toda zdaj res ni čas, da bi za predsednika vlade imeli človeka, ki bi lahko zlahka kandidiral tudi za papeža.

Ko smo že pri zarotah, govorica, da je Pahorju nekdo, recimo Vatikan ali v EU prevladujoča desnica, naročil, naj za dobro plačano službo zminira Jankovića, zveni kot zarota, toda ali je to tudi popolnoma izključeno? Kje se takšne zarotniške konstrukcije končajo, je težko predvideti. Ni pa težko videti, da Borut Pahor pred očmi celotne javnosti uspešno dela politični samomor.

Prvi pojem zarote je artikuliran takole: zarota je Pahorjevo nestrinjanje z vplivom Milana Kučana in njegovega »klana« na Jankovićevo politično kariero.

Drugi pojem zarote je potencialno prepričanje, da sta Vatikan ali desnica v EU Pahorju naročila, da zminira Jankovića.

V čem je razlika med obema? V navzočnost in odsotnosti epistemske kvalitete. Pahor dejansko ve in razpolaga z dokazi in evidenco (ki niso prav nič skriti), da je na Jankovićevo politično aktivacijo vplival Milan Kučan. Tu ni nobene zarote v smislu »teorije zarote«: Pahor zgolj vrednostno ocenjuje, da mu ni všeč, da se stvari v politiki dogajajo iz nekakšnih realnih (!) ozadij, na prvi pogled netransparentno in zunaj politike. Zarota je zgolj ime za politično komplotniško igro, katere epistemske predpostavke niso v ničemer prizadete: preprosto vemo, da je tako, in naša vednost je neizpodbitna. O njej imamo realno dosegljivo znanje, ne prepričanja.

V primeru drugega pojma zarota pa gre za odsotnost epistemske kvalitete. Drugi pojem je namreč polnokrvna »teorija zarote«:  o tem, da je Vatikan naročil Pahorju, da ustavi Jankovića, namreč ne obstaja noben resen dokaz. Nasprotno, teorija zarote odsotnost in manko takšnega »resnega« dokaza predpostavlja in v zameno ponuja indice, naključja, bizarne in neprepričljive opise socialnih in drugih povezav, fantazijske vložke o vzročnoposledičnih povezavah med ljudmi in dogodki, itd. Teorija zarote zato zaživi ob prepričanju, ki je posebne vrste: takšno namreč, da se ponuja kot »prepričljiva« vednost, nenazadnje je zato hektično vselej »prepričujoča« vednost, venomer dokazujoča, da ima prav in da smo nevarno zaslepljeni.

Skratka: reči zgolj »zarota« nujno pomeni dve različni rabi izraza. Če uporabimo prvo navedeno, še nismo pristali pri teoriji zarote.

22.12.2011

Krepostni slovenski fantje in holivudske potrebnice

Zanimiv primer legitimacije seksizma oziroma seksističnega diskurza v rubriki »Legende« na straneh Dnevnika, ki po svoje nadgrajuje seksualni stereotip o slovenskih moških.  Potrebnica je moledovala za ljubezen, a so jo krepostni fantje neuslišano odgnali…In potem namig: morda le mokre sanje.

Forlanijeva je takrat nekaj dni živela v hotelu Union, delovala je zaprto, razen z ameriškim delom posadke filme, se ni veliko družila z ljudmi. Vsaj občutek je bil tak. Ampak slovenski fantje, ki so ustvarjali film ali pa vsaj nastopili v filmu, so potem še dolga leta govorili kaj vse so počeli in kaj bi lahko počeli z njo. Claire naj bi dobesedno moledovala za ljubezen, a ženska, ki je bila kasneje tri leta zapored uvrščena med 100 najlepših žensk na svetu, ni bila uslišana. Krepostni slovenski fantje so se je previdno izogibali. Niso jo hoteli, ni jim bila všeč, skoraj gabila naj bi se jim. Možakar, ki še danes velja za uspešnega televizijskega delavca mi je razlagal, da jo je moral – potrebnico dobesedno fizično odgnati – s klofuto. A zdi se, da so te legende bolj mokre sanje slovenskega AGRFTV – RTVS Hollywooda. In da Claire nobenega od njih še pogledala ni.

20.12.2011

Zadeva Majer: ko so problem le še reakcije

So bili včerajšnji Pogledi Slovenije znova politično obarvani? Spodaj sem uredil izbor povedi, ki jih je Uroš Slak v oddaji naslovil na gledalce oziroma na goste. Kot sem nakazal že v včerajšnjem zapisu pred oddajo, bo ta očitno postregla z nedopustno relativizacijo dogodka (zadeve Majer) na način, da ga bo prikazala kot poligon »za političen obračun s poražencem volitev«. Takšna je bila celo napoved vanjo. Natanko to se je, sicer v bistveno manj neposredni meri, kot sem se bal glede na napoved, tudi zgodilo. Slak je variial preizpraševanja o »reakcijah« do te mere, da je, pričakovano, večina oddaje bila posvečena samo temu. Nenadoma problem ni bil več problem, problematične so bile zgolj reakcije. Preusmeritev pozornosti je, hote ali nehote, uspela. Osnovna linija razmisleka oddaje v celoti je bila naslednja:

(1) Zapis Majerja je sicer neprimeren. (vsi gosti, implicitno Slak)

(2) Reakcija civilne družbe je bila silovita in upravičena (izrecno Slak).

(3) Reakcije institucij in politikov kažejo na dvojna merila (ponovljena teza SDS in Zbora za republiko s strani nekaterih gostov).

(4) Reakcije Janše in Jankovića kažejo na politične namene (izrecno Slak).

(5) Angela Merkel v podobni (?) situaciji ni odreagirala. Bi to bilo bolje? (implicitno Slak).

(6) Kako reagirati, da ne bomo prilivali olja na ogenj oziroma, da ne povzročamo še več nestrpnosti? (izrecno Slak)

(7) Reakcije kažejo na političen obračun s poražencem volitev. (izrecno Slak)

(8) Odziv na zadevo Majer je neustrezen. (ugotovitev mnogih gostov)

V teku celotne oddaje se ni dokazalo začetne trditve o obračunu, niti se to ni poskušalo. Kdo naj bi obračunal s poraženci volitev, kateri akterji? V katerih izjavah in dejanjih? Se s tem meri na Natašo Pirc Musar in predsednika države? Slak se je, kot je razvidno iz (4), tej tezi še najbolj približal s trditvijo o političnih namenih odzivov Janše in Jankovića. Ampak ta teza je brezpredmetna – vse besede politikov imajo politične namene in te v tem primeru jih niso imele nič več ali manj.

Oddajo je na koncu postregla in izzvenela v spoznanje, češ reakcije na zadevo Majer so neprimerne, če že ne obračun s poražencem volitev. Kako je to mogoče? Namreč tudi če bi dopustili, da so res obstajale tendence po političnem obračunu s poražencem, je v tej trditvi povsem zabrisana distinkcija, čigav odziv da je neustrezen: se z njim misli na civilno družbo ali na politiko? Z enotno trditvijo je nastal vtis, da sta nepravilna oba. Čeprav je v (2) reakcija civilne družbe označena za upravičeno, je to v popolnem nasprotju z (8).

V (5) se aludira, da bi bilo bolje v zadevi Majer molčati. Kdo bi moral molčati, politika, civilna družba, oboji? Ne, hvalevredno je prav nasprotno, da se odzovejo eni in drugi! Analogija z Merklovo je povsem deplasirana, saj je v njem šlo za smešenje političarke, v zadevi Majer pa za izkazano sovraštvo do skupine državljanov. Se lahko res strinjamo s tem, da bi morali politiki ali civilna družba v tej zadevi izbrati pot nereagiranja? Ne, to bi bilo škandalozno.

Rezime: RTVS je torej v oddaji Pogledi Slovenije uspela zrelativizirati problematiko s tem, da se je fokusirala skoraj izključno na analizo »reakcij.« Takšen fokus bi sicer lahko bil legitimen, vendar glede na začetno tezo o obračunu s poraženci volitev kaže na to, da ni bil izbral nepristransko, oziroma da je politično intoniran. Navedeni niso bili nobeni podporni dokazi. Prav tako je nevzdržen poudarek, da bi zaradi nevarne »spirale hujskanja in maščevanja« morali bodisi civilna družba bodisi politiki molčati, oziroma se odpovedati stališčem. Ali to pomeni: zadevo Majer bi morali, eni ali drugi, spregledati? Že naslovi na MMC RTVS znova kažejo na znano akcentno manipulativnost: poudarki so dani neustreznosti odzivov in domnevnim dvojnim merilom predsednika države iz ust nastopajočega, pa še to iz tako imenovanega drugega tabora…

 

Nekaj odlomkov iz nastopov Slaka v oddaji Pogledi Slovenije, 15. 12. 2011:

Nataša Pirc Musar, Nina Zidar Klemenčič, Božo Rustja, Klemen Jaklič, Matjaž Hanžek, Neža Kogovšek Šalamon, Borut Rončevič in Boštjan Vernik Šetinc, nocoj v Pogledih Slovenije. Dober večer. V času ko Slovenija tone na ekonomsko in socialno dno, ko se vsak dan se vse več Slovenk in Slovencev spopada z vprašanjem, kje bodo privarčevali, da bodo sebi in svoji družini omogočili dostojno življenje, je analiza Jankovićevih volivcev na spletni strani SDS, ki slovenske državljane ločuje na Slovence in ne Slovence, pravi sod smodnika. Obsodba civilne družbe, je bila silovita in upravičena. A odziv dela slovenske politike na nedostojno in nedopustno psevdo analizo kaže, da jo skušajo izrabiti tudi za političen obračun s poražencem volitev. Slovenska družba se je tako ujela v nevarno spiralo hujskanja in maščevanja. Bojan Traven…

Ampak glejte, saj zdaj imamo pred tem je pa seveda ta reakcija družbe, ki reagira tudi na te stvari preden pridemo do končne sodbe sodišč, preden pridemo do tega vlaganja obtožnih predlogov, da potem dobimo to sodno prakso, vendar me zanima, gospod Rončević, kako se zdaj odziva na take stvari, da tako rečemo slovenska družba, slovenska elita in slovenski intelektualci in mediji? Ker padel je očitek v tem primeru, se je takoj oglasil predsednik države Danilo Türk, ki je dejal, da gre za elemente sovražnega govora, da naj takoj policija ukrepa in preveri kaj se bo zgodilo, na drugi strani pa Zbor za republiko opozarja, da gre tukaj za dvojna merila. Kako gledate to reakcijo predsednika Türka in seveda intelektualcev?

Gospa Nataša Pirc Musar, kako vi zdaj vidite ta odziv predsednika države, glede na to, da je padel očitek, da se ne odzove v vseh primerih enako? Se vi strinjate s tem?…

Ampak poglejte, saj to vam, dobra iztočnica, ker to vas želim vprašat, kakšna je pa reakcija bila pri nas? A se vam ne zdi, da potem recimo smo videli reakcijo pri nas. Gospod Janša, je takoj v prvem odzivu dejal, „Gre za pravico do objavljanja različnih mnenj“, potem gospod Janković na protestnem shodu v trenirkah, pravi tak zapis označi za fašističen govor gospoda Janše, izvira iz rasističnega morda tudi z elementi fašizma. In potem takoj sledi odgovor SDS-a, „Da potem tudi poimenovanje stranke po liderju Zoranu Jankoviću, mogoče vsebuje elemente fašistične oz. nacional socialistične miselnosti“. A se vam ne zdi, da to vodi v to spiralo nestrpnosti v bistvu med njunimi volivci, namesto, da bi se ogradila od teh izjav?…

Se vam zdi reakcija obeh tako gospoda Janše kot gospoda Jankovića v tem primeru sprejemljiva?…

Ja, a veste kakšen govor smo mi imeli tukaj. Samo možnost, komentirajte mi to. Ampak kakšen govor smo mi tukaj slišali od obeh akterjev, eden pravi takoj sta začela uporabljat. Gospod Janša se je skliceval na svobodo govora, potem pa smo takoj bili, gospod Janković označi za fašističen in potem se vse skupaj samo, njuno obkladanje samo na nek način stopnjuje oz., kot da hočeta in eden in drug vso stvar uporabit za te politične namene…

Kaj pa odziv Janše in Jankovića, v tem primeru, kako bi se morala politika po vašem mnenju odzvat na take stvari?…

Ampak glejte, saj tu govorimo o teh odzivih, kako reagirati, da z njimi ne povzročamo, če so, ki so nestrpni, da z njimi ne povzročamo še več nestrpnosti. Glejte to je ena od slik, ki jo je objavil italijanski časopis, ne dolgo za tem. In Angela Merkel, ni odreagirala. Lahko bi, glede na to, da so ji dali Hitlerjeve brke in tako naprej, Italije označila za fašiste, pa jih ni. A se vam zdi, da je šlo tukaj tudi čez, gospa Pirc Musar? Bi vi recimo v takem primeru razmišljali o kazenski ovadbi? Se vam zdi, da gre za sovražni govor?…

Glejte ta fotografija, ne ne, ta karikatura je bila objavljena prejšnji teden. Hotel sem namreč pokazat recimo kako v Evropi znajo v nekaterih primerih stopiti čez, to kar smo se pogovarjali kako naj politika odreagira ko pride do takih nestrpnih govorov. Angela Merkel recimo ni odreagirala…

Ne, saj bomo šli naprej, ker bi vas rad vprašal, kako naj politika, kako bi morali mi reagirat, civilna družba in vsi ostali, da ne bomo prilivali ognja na ogenj, če ga že tisti, ki ga začenjajo sprožat, niso sposobni iti preko tega. In recimo Bild je napisal pismo odprto Britancem in je takole napisal: „Spoštovani Britanci. Naslovne strani vaših časopisov so danes verjetno spet polne naslovov kot so „Tanki“, „Četrti rajh“ in ostalih čenč, o katerih pišete vedno, ko ste jezni na nas. Sprijaznili smo se z dejstvom, da si pač morate dajati duška na naš račun. Mi pa z veseljem spremljamo Vaše kraljeve poroke – tudi, če niso večne – in seveda tudi ločitve… Dragi Britanci, Evropa brez vas je kot riba brez krompirja, kot London brez vožnje po levi strani in kot pivo brez pene. Pa vendar, čas je, da se odločite ali res želite ostati osamljen otok in vse, prav vse početi drugače kot ostali? Če je odgovor pritrdilen, potem bodite iskreni – in izstopite iz Evropske unije. Vaš Bild.“…

Veliko smo že danes slišali oz. nocoj od naših gostov. In če v bistvu poskušamo narediti nek rezime, me zdaj zanima glede na vse to kar smo videli, na odzive, kar smo slišali. Kakšne standarde občutljivosti na nestrpen sovražni govor, bomo morali sprejeti v prihodnje in kako se spoprijeti z njim? Če ne bomo dovolj pozorni na to, nam bodo lahko politične elite v tem težkem ekonomskem trenutku kot krivca za nastali položaj v Sloveniji, enkrat servisirala ne Slovence, drugič cerkev, potem tuji kapital, spet drugič bodo krivi homoseksualci ali lezbijke, čeprav je v bistvu ta politična elita tista, ki je s svojim upravljanjem pripeljala državo Slovenijo do tukaj, kjer smo. Izvolite…

16.12.2011

Obračun s poražencem volitev – zdaj že eksplicitna teza RTVS

Okrožna državna tožilka je že 12. septembra letos izdala sklep, s katerim je ovrgla kazensko ovadbo, ki jo je zoper igralca Iva Godniča zaradi sovražnega govora vložila Mlada Slovenija, podmladek NSi-ja.

V včerajšnjih Odmevih je bilo tudi izrecno navedeno, da so v podmladku sklep prejeli že septembra. No, in se je zgodilo: celoten prispevek MMC RTVS in samih Odmevov je fokusiran v razpravo, ali je Ivo Godnič storil kaznivo dejanje razpihovanja sovraštva ali ne – voditeljica Rosvita Pesek je nenazadnje prav s tem, že zaradi prispevka o tem, tudi začela izpraševati gosta dr. Andraža Terška. Ob tem opažam naslednje:

(1)Po tistem ko se je del politike, ostro kritiziran zaradi domnevnega sovražnega govora domnevnega Tomaža Majerja na spletni strani SDS, odzval z relativizacijo po načelu »tudi vi to počnete«, je zimzelenemu argumentacijskem triku »tu quoque« sledil še velik del medijev. Namesto razprave o tem, kaj je sovražnega v zapisu o južnjakih v trenirkah, je razprava prešla v zgodbe o »dvojnih merilih«: predvsem na podlagi in sledi reakcij v SDS, Novi Sloveniji in Zboru za republiko.

(2)Temu političnemu manevru, ki bi mu opreproščeno lahko rekli preusmerjanje pozornosti, je nekritično, morda celo zavzeto sledila tudi javna radiotelevizija, kar dokazujeta omenjena prispevka in celo javna naznanitev, da razpravljamo o sklepu tožilke, ki je star štiri mesece! Stara zgodba z Godničem je bila torej priročno uporabljena za namene nevtralizacije zgodbe o Majerju, na kar kaže samo dejstvo njene prioritetne in večinske obravnave. Pri tem so novinarji sledili natanko tistim ilustracijam domnevnih dvojnih meril, ki so jih uporabili zanikovalci sovražnega govora v primeru Majer; zaradi tega je težko upravičiti medijske postopke z razlago o širitvi polja in splošno skrbjo za razčlembo fenomena sovražnega govora.

(3)Prispevek v Odmevih je jasno nakazal še eno manipulativno vsebino: iz posnetka nastopa so preprosto izrezali del, v katerem Godnič izrecno pove, da je njegov dovtip satiričen in ironičen. Glede te manipulacije, ki je bistvena za razumevanje Godničeve intence in končne presoje o kaznivosti njegovega dejanja, je protestiral oziroma nanjo opozoril že nastopajoči dr. Teršek v oddaji. Pravzaprav edini doslej.

Vseeno ocenjujem vročo in na trenutne nerazumno razpravo o sovražnem govoru kot izjemen napredek. Čeprav bi si namreč bolj želeli strokovno podkovanih stališč, je množična usmeritev pozornosti k tej temi treba pozdraviti kot določen napredek. Četudi se dogaja na rovaš političnih in medijskih manipulacij, politikantskih novih ideoloških delitev in prepirov, satirizacije sovražnega govora in smešenja, kot si ga je privoščila obtožena stran(ka), po svoje prispeva k senzibilizaciji za vsebinsko materijo. Verjamem skratka, da bodo številne škodljive posledice javnih in medijskih razprav o sovražnem govoru in diskriminaciji v skupnem seštevku vendarle manjše od dobrih.

P.S. Kar ravnokar berem, pa sploh ne dopušča nobenega dvoma: RTVS se želi znova politikantsko postaviti na stran tistih, ki se jim očita sovražni govor. Bojan Traven je za nocojšne Poglede Slovenije neposredno zapisal, da je razprava o sovražnem govoru obračun s poražencev volitev. Pristranska neverjetna novinarska teza, zaenkrat z ničemer dokazana, znova na meji teorije zarote, ki, se bojim, indicira vnovično politično solidarizacijo javnega zavoda:

Obsodba civilne družbe je bila silovita in upravičena. A odziv dela slovenske politike na nedostojno in nedopustno psevdoanalizo kaže, da jo skušajo izrabiti za dokončen obračun  s poražencem volitev. Slovenska družba se je tako ujela v nevarno spiralo hujskanja in maščevanja.

Poglede Slovenije, ki detektirajo v obsodbi sovražnega govora v zadevi Majer dokončen obračun s poražencem volitev, si torej velja z zanimanjem ogledati!

Kdo je Thomas Mayer?

12.12.11 Tik pred volitvami sem dokončal tekst, ki obravnava nek drug primer sovražnega govora, mimo katerega so šli vsi v Sloveniji. Del objavljam spodaj. Dober teden kasneje vsi intenzivno razpredajo o Tomažu Majerju in prepoznavajo isto reč – sovražni govor. Izjemen napredek. Majer je postal slovenska medijska zvezda dneva. Nihče ne ve, kdo je, od kod prihaja, a vsi ga navajajo in omenjajo kot maksimalno realno osebo. Šele pred dobro uro sem naletel na prvi, ampak res prvi prispevek v osrednjem dnevniku POP TV, kjer je novinar uspel javno podvomiti, da obstaja. Ne le podvomiti, tudi trditi, da ne. Zgodbo je raziskal na terenu in Majerja, domnevno z Vrhnike, ni našel. Seveda, v situaciji, ko ne veš, kdo je neznani protagonist množičnega zanimanja za sovražni govor, netoleranco in posledične »trenirkomanije«,  jasno pričakuješ, da bodo novinarji novopečeno »celebrity« povprašali za mnenje. Kakšna pomota, ne le, da se nekateri  ne sprašujejo, kje se Majer skriva, spet drugi namreč počnejo prav naprotno in nas perfidno prepričujejo in trudijo v smeri, da je pač tam nekje… in da ima pravico govoriti, tako kot Zoran in Danilo.

Saj ne, da sem presenečen. In saj ne, da vem. Novinarjev in medijev v povprečju – vsa čast izjemam - nikoli ni zanimalo, kdo točno je npr. novinarka Nika Albreht ali Vid Videc. Spet drugi so neposredno zagovarjali pravico do rabe psevdonimov. Toda v primeru Majerja bo k sreči drugače. K sreči zato, ker je podana kazenska ovadba. Slednja nikoli ni doletela Albrehtove ali Vidca…Morda bodo organi pregona reševali novinarsko čast in ugotavljali, kdo je, če je. Se bomo zdaj vsaj po uradni dolžnosti morda seznanjali z nečim, kar se je morebiti sprva odvrtelo kot tragična brezplačniška zgodba, ki si je ne mediji ne politika ne želi zaključiti, zdaj pa se nam dogaja kot farsa?

V Sloveniji imamo dramatično velike konceptualne težave z določitvijo sovražnega govora. Ena izmed najpomembnejših strank v državi na svoji spletni strani zbira njene primere in zanje verjame, da so usmerjeni proti njej. Pustimo ob strani sicer povedno dejstvo, da ga prav sama najbolj pogosto proizvaja. Že bežen pogled na seznam nam pojasni razumevanje, po katerem je tak govor že vsak odklonilni diskurz do njenih predstavnikov, ki je morda včasih le kritičen, morda tudi žaljiv. Vendar celo žaljivi diskurz še zdaleč ni nujno sovražni. Ko gre za njegovo točno rabo, govorimo o kaznivem dejanju, ker se nanaša na napeljevanje in spodbujanje sovraštva, diskriminacije ali sovražnosti do posameznika, ki izvira iz predsodkov do te osebe zaradi neke njene značilnosti, na primer njene spolne usmerjenosti ali identitete. V tem oziru imamo običajno v mislih z ustavo in zakoni točno določen kriterij za posameznike ali manjšine, proti katerim je sovražni govor usmerjen. Merilo spodbujanja ali razpihovanja sovraštva je rasa, barva kože, etnična ali nacionalna pripadnost, spol in spolna pripadnost, vera, duševne in telesne pomanjkljivosti, tudi socialni status, premoženje in izobrazba. Včasih se omenjenim kategorijam pridružuje še ena; nekatere države, npr. Hrvaška, so v svoj kazenski zakonik izrecno dodale tudi politično prepričanje. Če se v splošnem o sovražnem govoru izreka 63. člen naše ustave, ga opredeljuje tudi 297. člen Kazenskega zakonika. Ena izmed njegovih bazičnih značilnosti  je predpostavka o enakopravnosti. Sejanje razdora in mržnje implicira, da je kategorija ljudi, do katere se obnašamo sovražno, v naših opisih in besedah obravnavana neenakopravno in diskriminirana.