Nevidna matrica dojemanja mesta

»Ne vem. Mogoče smo vsi skupaj, Viole in neviole, del natančno premišljenega socialnega eksperimenta, razumete? Mogoče avtor stripa ne misli čisto tako, kot je rekel, ampak je to del stikov z javnostmi, razumete? Mogoče so Violam rekli, da so frajerji, da ne bi stripa nemudoma ruinirale, razumete? Mogoče je namen tega poskusa kultiviranje navijačev, kaj se ve. Res, to je odmeven projekt, dal je krila našemu čutu za dojemanje mesta, in to je cilj programskega sklopa evropske prestolnice kulture Ključi mesta, kajne? Ampak, a so vkalkulirali v eksperiment, da bo dal večja krila tudi Violam? Bi morala verjeti, da verjamejo, da je tako energijo mogoče nadzorovati in usmerjati?«

Na trikratni »razumete« je verjetno treba jasno odgovoriti: »Ne razumemo!« Tako plehke apologetike Zdravka Duše, in to po tistem, ko večerovci niso uspeli priobčiti nobene informacije o npr. kazenski ovadbi zaradi vzpodbujanja sovraštva in nestrpnosti (prof. Bogdan Čobal je napisal tudi javno pismo, prav tako neobjavljeno), res ni mogoče razumeti. Ne, ne mislim, da strip neposredno vzpodbuja sovraštvo in nestrpnost, niti ju ne nujno legitimira, vsekakor pa legitimira njegove nosilce. In hkrati verjamem, da artistična vrednost (ali intenca) stripa in njegove ulične postavitve ne odtehta te legitimacije kot možnega nehotenega stranskega učitka, kot tudi ne, da ni predvidljiva. A pustimo to. Da naj bi za stripom Violent stala kar skrbno premišljena eksperimentalna akcija vrhunskih mislecev epekaja, piarovsko konceptualno dovršeno dejanje, ki ga naši premajhni možgani zaenkrat niso uspeli dešifrirati? Temu se res lahko reče nekritična dobronamernost.

Pa poglejmo, kaj daje krila našemu čutu za dojemanje mesta, če ga že oltar točno nasproti Večerove stavbe ne animira dovolj, in kako novinarka izraža prijateljski pozitivizem do avtorja stripa, za katerega pove, »da sva po navadi na isti strani problemov«. Zdravko Duša o očitkih glede nestrpnosti uličnega stripa:

»Tole je nekorektno do Viol, če drugega ne. Več kot dvajset let so že v mestu, ki živi z njimi, so njegov del, spektakelski in značilen, zdaj pa so nenadoma postali zgolj potencialni netilci nasilja. Ne vem, kje je tista točka ogroženosti, ki ljudem zbudi strah, da tako reagirajo, poskušam to razumeti, ampak na spektakelski ravni so Viole nenadomestljive.« 

Le nekaj dni nazaj je dr. Ljubo Bavcon opozoril na dejstvo, da je nacionalistični sovražni govor lahko zelo nevaren in dodal, da ima beseda učinek tempirane bombe. Kot se zdi, v larpurlartističnem slogu nekateri verjamejo, da so umetniške besede iz tega izvzete. Umetniške v smislu pripadnosti umetniškemu dejanju ali akterju. Zanje da velja neka druga logika, umetnost po sebi meri na resnico, artefakti so intrinzično onstran vseh možnih kontekstov in zato nenevarni. Samo v tej perspektivi odpade razumevanje, po katerem lahko umetniški izdelek legitimira tudi nekaj, česar si ne želimo in kar obsojamo. In ta legitimacija ni na noben način odvisna od tega, kako bo subjekt umetniške uprimeritve, če obstaja, dojel svojo uprimeritev. Ne, gre za to, kako jo bomo dojeli vsi, za univerzalnost dojetja.

Če se Duša sprašuje, »kje je tista točka ogroženosti, ki ljudem zbudi strah«, potem naj vpraša geje in lezbijke, za katere se Viole pohvalijo, da so jih uspešno spodili iz mesta. Avtorjevi pokloni nekogaršnji nenadomestljivosti na spektakelski ravni (ja, res je izgledal spektakularno napad nanje!) se slišijo – in so zelo glasen izraz – bizarnega opravičevanja. Umetniki in novinarji se očitno trudijo videti smisel tam, kjer ga ne le ni, ampak ga niti ne bi smeli videti.

Popolnoma jasno je, da ob artefaktih obstaja tudi umetnikova namera. In v danem primeru jo je Duša zelo jasno artikuliral: poklon Violam. Očitno pa se nekdo zelo močno trudi gledati in ocenjevati artefakte onstran take intence. Je to dopustno? Verjetno smo res bizgeci tisti, ki v kulturniških naprezanjih osmisliti violentizme in paralelnih novinarskih opravičevanjih ne vidimo didaktičnih, specialno premišljenih eksperimentalnih dodatkov. Fine violentne matrice, ki so nam jo spletli neprekosljivi mojstri. Gotovo mora obstajati, če je ne vidimo, le kam se je skrila? Napnimo oči! Ampak: mogoče je sploh ne želimo videti, ker ne želimo biti del eksperimenta (očitno še ne končanega), tako kot v primeru Čandrove medijske provokacije z Gulnaro Karimovo. Že od vsega začetka je namreč jasno, da je eksperiment ne samo obsojen na neuspeh, temveč  je tudi pomisel na to, da ga nekdo skupaj s piarovskimi štosi izvaja nad nekom, in seveda nujno tudi nad nami, močno podcenjevanje hkrati človeškega dostojanstva in inteligence. Razumete?

Boris Vezjak

Mazohistični paradoks

Prebral sem skoraj ducat biografskih skic novega svežega mandatarja izpod peres bolj ali manj eminentnih novinarjev. A niti besedice nikjer o medijskih okupacijah 2004-2008, z izjemo Mladine. Ne gre za spomin zlate ribice. Temu bom rekel mazohistični paradoks.

Tote nepotistične

Perfekten komentar Aljoše Peršaka v današnjem Večeru. Zgolj z enim dodatkom: »našost« konstituira ne zgolj nepotistična ambicija, ampak že paranoidna gesta izključitve občestva »nenaših«.

Naši in “nenaši”

Zgodba o Astrid Bah ni zgodba o tem, da mladi ne bi smeli dobiti priložnosti ali da župan za podžupanjo ne bi smel imenovati 25-letnice, kot želi pozornost preusmeriti propagandna akcija županovih podpornikov, ki se je ne bi sramovali niti v Severni Koreji. Zgodba o Astrid Bah je zgodba o 112 ljudeh, ki so bili oktobra 2009 prijavljeni na mariborskem zavodu za zaposlovanje z enako izobrazbo kot predsednica podmladka SLS, to je diplomirani ekonomist (precej jih je sicer že imelo delovne izkušnje), še 115 brezposelnih je bilo tedaj prijavljenih z nazivom univerzitetni diplomirani ekonomist, torej s stopnjo več. In ko je Javni medobčinski stanovanjski sklad (JMSS), ki ga vodi mestna svetnica SLS, 6. oktobra 2009 objavil razpis za prosto delovno mesto, sta se nanj prijavili dve osebi. Ena od njih je bila Astrid Bah, ki je diplomirala prav na ta dan – 6. oktobra 2009. Samo dve prijavi, kako je to možno? Naključje? Najbrž ne, JMSS se namreč ni odločil, da bi pri naboru kandidatov sodeloval zavod za zaposlovanje, zato mnogi razpisa očitno sploh niso opazili. Če bi imeli izkaznico SLS …
         Zgodba o Andreju Okreši ni zgodba o priljubljenem in znanem radijcu, proti kateremu so se zarotili hudobni novinarji, ki jih usmerjajo mračne sile, kot je resnico zmlel dobro podmazani propagandni stroj. Zgodba o Andreju Okreši je zgodba o tem, da je javno podjetje Energetika dve leti in pol nekomu plačevalo 500 evrov na mesec za hudo neopazne storitve, po tem, ko naj bi mu bil natančno tak znesek po telefonu obljubil župan. Naključje? Kdo ve, ko je zgodba prišla v javnost, so to za direktorja Energetike postala “preveč podrobna vprašanja”, da bi vedel, ali bo njegove storitve koristil tudi v prihodnje. Vedo pa zelo dobro, kaj bi s 500 evri na mesec naredili tisti, ki v dolgih in za človeka ponižujočih vrstah vsak teden čakajo na prehrambni paket pred Rdečim križem. Najbrž so sami krivi, ker niso javno podprli Županove liste.
         Zgodba o vedeževalki Karin ni zgodba o uspešnih posameznikih, za katere smo lahko srečni, da smo jih s službenim stanovanjem zadržali v Mariboru, kot je bilo slišati za lase privlečena pojasnila ob izbruhu te afere. Zgodba o vedeževalki Karin je zgodba o tem, da je stanovanjski sklad kupil razkošno stanovanje in ga dva meseca kasneje dal v najem jasnovidki, edini prijavljeni na razpis, ki je bila prav tedaj imenovana v svet invalidov. Kasneje se je izkazalo, da je bilo njeno priporočilo najbrž ponarejeno, na seje sveta pa sploh ni hodila. Naključje? To prav gotovo zelo zanima stoodstotnega invalida Maksa -eška, ki se je na razpisu za oddajo neprofitnih stanovanj uvrstil na rep seznama. Bi moral kandidirati za SLS?
         Podobnih zgodb je še veliko, navedene so pač zadnje tri. Kažejo na to, da mestna oblast Mariborčane ločuje na dva dela – naše, ki bodo dobili vse priložnosti in privilegije, ter “nenaše”, pri tem pa pozablja, da bi morala sprejemati odločitve v javno korist, ne v lastno. Že, že, Kangler ni edini, jasno, to je pač politika, ki jo zlahka najdeš tudi v preteklosti in v Ljubljani, toda ali je res tako naivno pričakovati, da bi nekoč nekdo z našim denarjem v našem mestu ravnal odgovorno? Odločitev, ali bo to leta 2014 ali 2114, je seveda v rokah volivcev.

28.1.2012