Sovražnost in zagamanost

Plakat z zagamanostjo buri nekaj nepotrebnega duha s strani tistih, ki v njem prepoznavajo sovražni govor. Ne bi nas smelo presenetiti, da so med takimi predvsem tisti, ki so bili vneti zagovorniki Tomaža Majerja pred enakovrstno obtožbo – takrat so ugotavljali, da prikriti rasizem v famoznem zapisu o volivcih trenikarjih s počečkanimi rokami ni v ničemer sovražen ali nespodoben. No, zdaj je seveda zagamanost velik problem.

O sovražnem govoru se pri nas pretežno govori na pamet – izraz je dodobra zlorabljen za politična obračunavanja, v te namene uravnotežen in raztegnjen do neprepoznavnosti, postal je sinonim za žaljivost ali celo užaljenost, je paranoidiziran (sovražijo naši sovražniki, mi nikoli) in uporabljen za relativiziranje »našega« sovraštva, spuščanje dimnih zaves in ustvarjanje zmede. Na drugi strani nekateri pravniki odkrito uvajajo izjemno ohlapna merila zanj, ga razumejo kot pravno kategorijo in kaznivo dejanje – vse, kar pade iz tega »delokroga«, je zanje dopustno in celo mora nujno biti dopustno. Običajno potem ne znajo navesti konkretnih primerov sovražnega govora. No, pa ta ni zgolj nekaj kaznivega in takrat, ko ni kazniv, ni nič manj fenomenalno navzoč.V tem oziru predlagam ostro ločevanje med pravnim in sociološkim konceptom.

Da bi nekaj bilo sovražni govor, mora izpolnjevati dva pogoja.

Prvič, po svoji naravi mora biti diskriminatoren, rasističen, ksenofobičen ipd. do določene ciljne skupine ali manjšine, še zlasti, če je ta deprivilegirana.

Drugič, njegov cilj mora biti vzpodbujati nasilje, nenaklonjenost in sovraštvo.

Ad 1. Plakat z zagamanostjo očitno ni diskriminatoren, ker si je nemogoče zamisliti takšno ciljno skupino (skupina zagamancev verjetno ne obstaja in tudi ni posebna družbena manjšina), hkrati pa je tudi neustrezno in nesmiselno reči, da je taka neobstoječa skupina na plakatu na kakršen koli način diskriminirana itd.

Ad 2. Plakat evidentno ne vzpodbuja sovraštva in nasilja, in to iz dveh razlogov. Prvi je vsebovan že v prvi točki, ker si torej ne moremo ustrezno zamisliti kompaktne skupine ljudi z isto identiteto, na katero bi ciljala. Drugi je vsebovan v sporočilni dimenziji plakata in njegovi intenci, ki je ne more zanikati niti najbolj trdovraten homofob: plakat vzpodbuja k nasprotnemu, torej proti sovraštvu do tistih, ki ne sprejemajo različnosti in drugačnosti.

Da se sporočilu, ki se bori proti sovraštvu in homofobiji, očita sovraštvo, je zato že po sebi hud cinizem. Seveda ne zato, ker bi sleherni zapis, ki počne kaj takega, že apriorno ne mogel biti takšen. Ne, lahko bi bil, vendar očitno ne v dani situaciji.

Ključno v razpravi o tem plakatu se mi zdi tole. Da bi lahko prepoznali sovražni govor kot navzoč, moramo imeti nekoga, ki je zaradi njegove uporabe prizadet. Karikirano: brez žrtve ni zločina. Nekateri teoretiki govorijo zelo konkretno o oblikah prizadetosti:

The negative effects of hate messages are real and immediate for the victims. Victims of vicious hate propaganda experience physiological symptoms and emotional distress ranging from fear in the gut to rapid pulse rate and difficulty in breathing, nightmares, posttraumatic stress disorder, hypertension, psychosis, and suicide… Victims are restricted in their personal freedom. To avoid receiving hate messages, victims have to quit jobs, forgo education, leave their homes, avoid certain public places, curtail their own exercise of speech rights, and otherwise modify their behavior and demeanor. (Matsuda 1993: 24)

Toda kdo točno je prizadet zaradi označbe o zagamanosti? Kot rečeno, ne moremo opisati niti ciljne skupine, kaj šele njenih občutkov. V primeru Majerjevih trenikarjev, recimo, je takšna skupina bila zelo jasno definirana, je pa res, da je bila »prizadetost« zaradi specifičnosti reakcije (shod, socialna omrežja) in njene oblike (parodiranje) zamegljena in postavljena v ozadje. Vendar si jo zlahka predstavljamo.

Nekdo, ki bi že priznal, da je plakat sovražen do njega, se po moje ujame v zanko: ker ocenjuje, da so zagamani natanko tisti, ki ne sprejemajo različnosti, mora takšen priznati, da je bodisi ne sprejema sam bodisi zagovarja tiste, ki je ne sprejemajo. Toda med slovenskimi homofobi (ja, tudi ta izraz je žaljiv zanje) boste zelo redko slišali, da nasprotujejo različnosti. Tisti, ki protestirajo proti plakatu z zagamanostjo, že niso med njimi – vsi po vrsti so zanjo, seveda le deklarativno. Šele v takih okoliščinah bi bila legitimirana logika »sovraštva do sovraštva«, netolerance do netolerance in bi smeli nasprotniki različnosti vsaj do neke mere smiselno zatrjevati, da jih nekdo sovraži. (Sam seveda jemljem na ta način opisano netoleranco do netolerance za dopustno.)

Dokler se torej ne bodo javili tisti, ki se zaradi plakata Mirovnega inštituta čutijo prizadete in so proti različnosti, je sleherna razprava o neprimernosti plakata odveč.

Novinarska resnicoljubnost in javni interes

Priznati moram, da podpiram staromodni in strokovno menda že presežen diskurz o resnici v novinarstvu in novinarski resnicoljubnosti (ali, derivacija istega, objektivnosti). Nenazadnje tudi kot filozof in kot nekdo, ki novinarski in filozofski poklic venomer vzporeja in najdeva veliko podobnosti. Da se je zanj, tj. »resnicoljubnostni diskurz«, postavil novi minister Žiga Turk v včerajšnjem intervjuju, se mi zdi zanimiv izziv, še zlasti  če upoštevam, iz katere stranke prihaja in kaj je ta počela novinarjem in medijem v mandatu 20004-2008. Žal se ni mogoče izogniti vtisu o nevarnosti, da bo ta vrlinska kategorija (»resnicoljubnost« nenazadnje ni isto kot resnica, je značajska in posredno zdaj novinarjeva osebna lastnost) tu lahko figurirala kot bič božji za razdeljevanje denarja in delitve novinarjev na resnicoljubne in manj resnicoljubne. Zanima me seveda, s kakšnim strokovnim instrumentarijem bodo to storili. Zdaj je, kakorkoli, na vrsti on:

Med drugim to pomeni, da se uredi vprašanje lokalnih televizijskih postaj, da se preveri, koliko javne televizije je v javnem interesu, katere lokalne radijske postaje so v javnem interesu … Kar je javni interes v zvezi z mediji, je recimo to, da so mediji, novinarji resnicoljubni. Če je temu tako, potem vsa ostala vprašanja okrog lastništva, nevtralnosti in uravnoteženosti odpadejo. Ali lahko tu minister sploh kaj naredi, ne vem, tukaj lahko največ naredijo novinarji sami in prepričan sem, da je velika večina resnicoljubnih.

Naj spomnim na Lippmanna: »The function of news is to signalize an event, the function of truth is to bring to light the hidden facts, to set them into relation with each other, and make a picture of reality on which men can act.« Pred nekaj leti sem spisal kratko razmišljanje, ga tudi objavil v svoji knjigi, tako da le obujam spomine.

Novinarji in resnica

So novinarji zavezani resnici? Komu naj bi bili, če ne njej? Novinarski posel je podoben filozofskemu, resnica, kakorkoli nedoločljiva in neujemljiva v svoji pojmovnosti, velja za vodilo obeh poklicev, vsaj na prvi pogled. Tako zelo, da sta Bill Kovach in Tom Rosenstiel v svojih kultnih »Elementih novinarstva« oblikovala zahtevo in jo postavila na prvo mesto med devetimi zapovedmi: »Resnica je prva zaveza vsakega novinarstva«.

Priznam, nisem bil preveč srečen, ko sem te tedne v slovenskem dnevniku prebral sicer odličen članek komunikologinje dr. Sandre B. Hrvatin, ki vsaj navidezno pravi nekaj drugega. Kar bo sledilo, sicer ni polemika, je zgolj poskus umestitve izrečene misli v jasnejši horizont v izogib nesporazumom. Zavedam se namreč, da živimo v času, ko je novinarstvo ne le pod političnim udarom, temveč tudi metafizičnim. To, kako naj mediji pišejo in kako poročajo, nam zadnja leta poskušajo dopovedati skozi razne sistemske, tako rekoč ontološke kalupe, ki jim pridodajajo različna politično instrumentalizirana imena: pluralizem, uravnoteženost, sproščenost medijev. Med njimi se resnica ne omenja, toda vsak med njimi jo po svoje predpostavlja kot pluralno, uravnoteženo, sproščeno. Pluralna je verjetno tista, ki je takšna v pahljačastem seštevku različnosti, vsaka posamezna je zgolj partikularna in delna. Uravnotežena se sramežljivo in nezadovoljno umika v neskončnost, saj vselej pazi na (nedosegljivo) ravnotežje in ekvilibrij. Sproščena je – tega nam sicer nikoli niso specificirali – nezategnjena, neodvisna od totalitarizma in svobodna, vsaj tako smemo domnevati. Če torej dobro premislimo, bi od razumevanja koncepta resnice v novinarstvu moralo biti marsikaj odvisno, pa tudi marsikatera politična razlaga bi nam morala postati tuja in odvečna. In kaj pravi Hrvatinova o njej? Tole: »Kot v svoji knjigi Javno mnenje navaja Walter Lippmann, naloga novinarstva ni, da govori in išče resnico. Novinarstvo nima z resnico nič. Novice so samo utrinek na zaslonu radarja, nekakšen opozorilni signal, da se nekaj pomembnega dogaja in nič več. Resnica ni rezultat konverzacije, kot tudi ne razprave javnosti ali pa raziskovanja novinarjev. Novinarji samo prevajajo nerazumljiv jezik ekspertov v javno dostopen (in razumljiv) jezik množičnega občinstva.« (Delo, 9. 2. 2008)

Žal podrobnejših pojasnil ni. Tako smo pred dilemo: naj torej verjamemo elementom novinarstva, po kateri je novinar zavezan resnici, ali pač Hrvatinovi in Lippmannu, ki pravita, da novinarstvo z njo nima nič in da je novinar le asistent pri »prevodu« pravih ekspertov, očitno znanstvenikov? Nakazana zagata, kar bi morala biti za vse, nenazadnje tudi za nas kot uporabnike medijskih informacij, predstavlja hudičevo velik izziv za razmislek. Najprej k posebnostim Lippmannovega stališča. Ta ameriški novinar in socialni filozof, živel je med leti 1889 in 1974, je v citirani knjigi iz leta 1922 novinarsko delo ostro razmejil od znanstvenega, s katerim ga je ves čas primerjal. Da bi sploh prišel do primerjave med njima, je moral izhajati iz filozofske perspektive in vprašanja, kako spoznavamo svet. Znanstvenika zanima »vsa« resnica, novinar do nje nima dostopa. Prvi ima za svoje postopke čas, drugi ne, ker mora delati ažurno. Prvi lahko svoja dognanja popolnoma preveri, drugi ne more. Toda Lippmann naredi še korak dlje. Ob vseh navedenih družbenih razlogih našteje še enega in ga postavi na prvo mesto – epistemološko prepričanje, da do sveta nimamo neposrednega dostopa, le skozi »predstave v naših glavah«, in da bi svet spoznali, verjame, potrebujemo mape ali karte. Te karte pa so vselej subjektivne in obarvane z našimi zasebnimi interesi. Drugače niti ne more biti, meni. Zato ultimativne resnice nikoli ne moremo spoznati in novinar se ji mora odreči.

Strogo vzeto je Lippmannovo izhodišče ozko in samoomejuječe. Zavezo resnici žrtvuje v naivnem prepričanju, da se ji je treba odpovedati, ker je ta vselej relativna in interesna. Če je to (lahko) majhna katastrofa za vaše privatno življenje, postane enako dramatična, če imate idejo o tem, kaj morajo z »relativno« resnico početi novinarji. Že res, da so novice majhna pika na zaslonu radarja, če kupimo to metaforo, toda od vas kot novinarja nihče ne zahteva, da obvladate celoten svet, celoten radar. Novinarji seveda niso iskalci absolutne resnice, se pa od njih pričakuje, da nam prenesejo resnico novice ali vesti. V osnovi se je Lippmann ujel v nesporazum med »relativno« resnico, jo zamenjal za »absolutno« in ju združil, rečeno zelo preprosto, in nesmiselno bi bilo, če bi za njim ponovili napako. Obstaja pa tudi še bolj benevolentno branje: iz nekaterih citatov pri njem jasno izhaja, da se ni odpovedal iskanju resnice v novinarstvu, temveč le hrepenenju po tisti »absolutni«.

Začeli smo s tem, da sta novinarski in filozofski poklic podobna. Pravzaprav se je tega domislil že Lippmann, poskušal biti dejaven v obeh sferah in v novinarstvo preliti nekatere teoretske principe. Zato ni bilo presenečenje, ko se je zapletel v razpravo z ameriškim filozofim in vzgojnim reformatorjem Johnom Deweyjem (1859-1952). Medtem ko je prvi nepričakovano slabo ocenil vlogo medijev v demokraciji, je Dewey verjel, da imajo mediji tudi epistemološko nalogo v njej. Določajo, kaj velja za resnico v družbi in nas oskrbijo z vsakodnevnimi odgovori na navidezna protislovja med interesi posameznikov in družbe. Za to, da bi javnost ne bila za nič prikrajšana, je potrebna odprta in svobodna komunikacija, s pomočjo katere smo državljani nenehno obveščeni o tekočih zadevah, posamezniki pa lahko presojajo in primerjajo vrednost svojih in tujih stališč in interesov. Tako naj bi bilo. Po Lippmannu pa veliko število dejavnikov onemogoča, da bi dejanski svet zaznali nepopačeno: cenzura in oglasi, omejitve socialnega konteksta, nepoučenost, nujnost, da komunikatorji kompleksne dogodke izrazijo na kratek način, strah pred dejstvi, ki so neprijetna, predsodki in stereotipi… Novinarji torej že v izhodišču ne morejo določati, kaj velja za resnično v družbi. Seveda je pravo vprašanje, kako preseči takšne omejitve v demokraciji in racionalno ter objektivno razumeti svet. Toda tega ne moremo storiti, če se predamo skepticizmu in se celo v novinarskem poslu prepustimo svojevrstni epistemološki resignaciji.

Boris Vezjak

Kdo Kanglerju oblači fašizoidni kostum? Kar sam!

Najprej sta bili majhna bizarna govorica telesa in mizanscena, potem zapis avstrijskega novinarja in nato burna reakcija:

Tako je tudi Dnevnik v svojem članku zapisal, da sem pozabil si nadeti fašizoidni kostum, kar je žaljivo za ves Maribor, partnerska mesta in ves slovenski narod!

»L’état, c’est moi«, oziroma »The leader is the embodiment of the state, and the state is supreme«: za začetek je država tu mesto. No, potem je sledila razkrita zgodba o Kernstocku, nacističnem poetu in mariborskem častnem občanu (o kateri do dneva današnjega mariborski dnevnik ni uspel priobčiti niti vrstice, medtem ko se objave v tujini kopičijo). In potem danes berem v Dnevniku:

Po mnenju graškega zgodovinarja Uweja Baurja je Kernstock nesporen simbol vojnega hujskaštva in nemškega nacionalizma in šovinizma, takšno stališče pa ni združljivo s splošnimi človekovimi pravicami. “V sedanjosti ga v nemško govorečem prostoru cenijo samo še desničarski skrajneži,” je poudaril Baur. Kernstockov sodobnik, avstrijski pisatelj Karl Kraus (1874-1936), pa ga je označil za najbolj krvavega diletanta vojne lirike.

V Sloveniji je najbolj znan Kernstockov verz, ki ga je med drugim v svoji zbirki esejev Brioni objavil Drago Jančar: “Lasst die wilden Slawenheere nimmermehr durch Marburgs Tor, lieber rauchgeschwärzte Trümmer als ein windisch Maribor!” Dobesedni prevod te “poezije” bi se glasil takole: Ne spustite divjih slovanskih armad skozi vrata Marburga, raje požgane ruševine kot vindišarski Maribor.

…

Kljub temu je bilo leta 2005 v Avstriji kar 53 Kernstockovih ulic, zdaj so, sodeč po Google Maps, samo še štiri, njihovemu preimenovanju pa se upirajo le najbolj zadrti desničarski politiki, denimo župan Hartberga, v katerem imajo tudi Kernstockovo osnovno šolo. Vse te okoliščine za mariborsko občinsko vodstvo pod županom Francem Kanglerjem niso zadosten razlog, da bi Kernstocka izbrisali s seznama častnih občanov. “O tovrstnem postopku nismo razmišljali in ga do zdaj tudi nikoli nismo izvedli,” so nam prejšnji teden sporočili iz Kanglerjevega kabineta.

V mestu vijoličnih estetskih podplutb in eminentnega »mariborskega duha« se morda ne bi smeli čuditi, če Kernstock in njegova misel ostajata v formi častnega občana po tihem in posredno čaščeni še dalje. Kdo si torej oblači, gramatikalne posebnosti zanemarimo, citirani »fašizoidni kostum«?

H20, vino in čudež družine

“Status drugih oblik sobivanja se lahko zelo dobro uredi tudi na druge načine. Ni potrebno spreminjati nekaj kar obstaja odkar poznamo človeštvo. Zdi se mi, da je to približno tako kot bi v parlamentu rekli, da bomo sedaj odločili, da voda ni več samo H2O, temveč vsaka povezava ogljika in kisika.”

Marjan Turnšek, mariborski nadškof, v Odmevih.

Kako uspešna je zgornja analogija? Bolj malo – pravzaprav je zmota napačne analogije. Želi povedati naslednje: tako kot samo določena sestava kemičnih elementov daje vodo, tudi samo določena sestava pripadnikov tega ali onega spola daje družino. Konkretno se s tem cilja na moškega in žensko, ki da sta nujna elementa povezave, ogljik (hja, vodik) in kisik.

We are living in the age of the false, and often shameless, analogy. A slick advertising campaign compares the politicians working to dismantle Social Security to Franklin D. Roosevelt. In a new documentary, Enron: The Smartest Guys in the Room, Kenneth Lay compares attacks on his company to the terrorist attacks on the United States. Intentionally misleading comparisons are becoming the dominant mode of public discourse.

Če je voda samo H20, kaj se je zgodilo Jezusu? Ogljik (hja, vodik) in kisik sta zaplesala Chiantiju in Merlotu podoben ples, ki je spremenil vodo v vino na svatbi v Kani galilejski. V evangeliju piše, da je bilo tisto vino »dobro« (Jn 2,10).

Je možno, da je nadškofa Turnška ovrgel že Jezus Nazarenski?

Konsistentnost po Erjavčevo

Včeraj:

Ponarejeno spričevalo: Simčiča je pred leti odpustil prav Erjavec

Danes:

Erjavec verjame v verodostojnost Simčičeve izobrazbe

Nacistični poet in častni občani Maribora

No, če so po ljubljanskem Dnevniku poročali še TF1, pa AFP,  Novi List in še kdo o tem, kako je nacistični poet postal in tudi ostaja častni občan Maribora (postopek za odvzem ne bo sprožen, so potrdili iz Kanglerjeve pisarne), bi pričakovali, da kaj od tega smejo prebrati tudi bralci Večera. Do danes se to ni zgodilo!

Le compositeur d’un chant nazi toujours citoyen d’honneur de Maribor

Le poète-prêtre et compositeur autrichien d’un célèbre air nazi, le “Chant de la croix gammée”, symbole du mouvement dirigé par Adolf Hitler, est toujours citoyen d’honneur de la ville slovène de Maribor, promue en 2012, aux côtés de la portugaise Guimaraes, “capitale européenne de la culture”.

La municipalité de Maribor, dirigée par un maire conservateur et seconde ville de Slovénie, a confirmé vendredi cet état de fait et a annoncé qu’elle n’avait pas l’intention de déchoir le sulfureux poète de sa citoyenneté d’honneur, en dépit des prises de position de plusieurs quotidiens slovènes, notamment Dnevnik.

“Nous n’avons jamais envisagé d’engager une procédure en ce sens”, a déclaré la municipalité dans un communiqué diffusé par l’agence de presse slovène STA.

Des journaux slovènes s’étaient émus de cette situation après qu’en Autriche, dans une petite ville de Styrie, Hartberg, les dirigeants de la “Chapelle Kernstock” aient décidé de renoncer au nom du poète, car “il ne correspondait pas aux valeurs” des responsables de la chapelle.

Ottokar Kernstock (1848-1928), qui avait été fait citoyen d’honneur de Maribor en 1908, a laissé derrière lui une oeuvre ultra-pan-germaniste et anti-slave. Il était l’un des auteurs préférés d’Adolf Hitler et des nazis et son “Chant de la croix gammée”, composé en 1923, était devenu l’hymne de la brève dictature corporatiste austro-fasciste, de 1934 à 1938, avant l’annexion (Anschluss) de l’Autriche par l’Allemagne nazie.

En Autriche, les nazis ont donné son nom à des dizaines de places et de rues et c’est encore le cas aujourd’hui dans trois capitales régionales: Graz (Styrie), Innsbruck (Tyrol) et Klagenfurt (Carinthie), même si la “place Ottokar-Kernstock” n’existe plus à Vienne depuis 1992, sur décision de la municipalité sociale-démocrate.

© La Scène © Agence France-Presse

Je pa častni občan mesta Maribor tudi Boris Pahor, prav včeraj je navduševal meščane. O njegovi rasistični izjavi se tudi ni smelo govoriti. Pač privilegij literatov v mariborskih in siceršnjih razmerah?

»Maribor efekt«, novinarska voljnost in žajfaste imitacije TV koledarjev

Seveda je zdaj vse pozabljeno. Gostovanje »Vojne in miru« v Mariboru je priložnost za pranje možganov. Večerovi kulturni šerifi znajo to najbolje opraviti, danes so se Tomažu Pandurju poklonili s slinastim bobom dneva: »Danes živimo, živite en drug EPK, kot smo ga sanjali, ki je prilagojen možnostim, resničnosti in potrebam mesta in države. Računal sem, da bi se lahko zgodil Bilbao oziroma ‘Maribor efekt’. A očitno se danes v Sloveniji ne da ničesar narediti«. Kot da bi poslušali besede župana Kanglerja po včerajšnji univerzijadni odpovedi! Pa tako se je mož trudil! In tako se je trudil njegov kompanjon Pandur!

Zoprnih vprašanj o financiranju predstave več ni, kot tudi ne nobenih drugih. Vse je pripravljeno za velik uspeh, rdeča preproga razvita, dvom prepovedan, roke v stanju za ploskanje, novinarska voljnost na vrhuncu.

Novinarji bodo spet pozabili na nekaj malenkosti. Ne le na nikoli odgovorjena in celo servirana vprašanja. Recimo tudi o tem, zakaj »Vojna in mir« prihaja v Maribor po Zagrebu, ali kakšni denarji so šli zanjo? (Arhiv vseh težav s Pandurjem na EPK je tule.)

Zakaj mariborska premiera v februarju, če je bila v napovednikih zapisana šele v oktobru 2012, nekoliko pred tem pa napovedana za junij? Ali kot je povedal programski direktor EPK:

“Tukaj je še Vojna in mir, ki jo zelo dobro poznate po raznih škandalih,” se je muzal Čander. Doslej je bilo znano, da bo ta predstava, ki jo Tomaž Pandur Theaters producira skupaj s Hrvaškim narodnim gledališčem, doživela svojo premiero v Zagrebu. Programski vodja EPK pa je včeraj razložil, da bo premiera junija 2012 v Mariboru. Na Dnevnikovo vprašanje, ali se je zgodila sprememba v načrtih, je Čander odvrnil, da bo projekt Vojna in mir imel dve premieri, “ker naj bi bila predstava za Maribor nekoliko predrugačena”.

Saj res, bodimo pozorni, v kakšni meri bo predstava predrugačena, kar je, če prav razumemo, terjalo dodaten pripravljalni čas. Slovenski mediji so poročali o navdušenem odzivu Zagrebčanov, medtem ko sami beremo o tem, da je Pandurjeva predstava Vojna in mir »Žajfasta imitacija TV koledarja« in zgodba »O lustrih, ne pa o ljudeh«. Verjetno zgolj zlobni odkloni od prave resnice (ja, taista zloba se venomer dogaja tudi Kanglerju; nič čudnega, kajti Maribor je mesto mračnih sil, kot ugotavlja omenjeni).

Človek bi skoraj stavil, da se utegne ponoviti zgodba o dveh medijskih Pandurjih, glamuroznem in tistem resničnem. Kot v primeru Somraka bogov in njegove medijske recepcije, ali Kogojevih Črnih mask, kjer so v Večeru blazno ploskali (kot skoraj edini, predstava je bila deležna negativnih kritik), in uspeli zapisati prilizljive fraze, vredne podrobnejše diskurzivne analize:  

»zaživele v vsem svojem sijaju«, »in seveda genialna kostumografija Alana Hranitelja«; »vsekakor je … dosegel enega svojih poustvarjalnih vrhuncev in se tako kot interpret na neki način zapisal med nesmrtne«; »zato lahko zgolj upamo, da bomo poslej takšne in podobne produkcije pogosteje srečevali tako na naših kot tujih opernih odrih«; »seveda zna biti Kogojevo iskanje novega človeškega ideala skozi pekel v nebesa za marsikoga naporno, vendar je vztrajnost na koncu vsekakor poplačana«; »je režiser tokratne uprizoritve Janez Burger sicer nadvse zapletena stanja Lorenzovega ega uspel približati kar najširšemu občinstvu«; »se s primernim pristopom in sodelovanjem najkvalitetnejših slovenskih opernih umetnikov in institucij da napraviti evropski presežek«.

No, naštetih je le nekaj cukrčkov, znova uporabnih za recikliranje in generiranje za vse prihodnje priložnosti, in tudi prvo med njimi. Novinarsko prirejanje je res lahko brezmejno pristransko. Za uspešen »comeback« si velja zapomniti še včerajšnje besede dobrodošlice programskega direktorja:

Brez Tomaževega vstopa v dogajanje EPK ne bi bilo ambicioznosti in tovrstne svetovljanske dimenzije, ki smo ji kasneje sledili tudi drugi ustvarjalci EPK,” je dejal.

Skratka, v Mariboru se namesto bede od mesta v mesecu februarju 2012 spet veselimo svetovljanske dimenzije!

Nothing either good or bad, but reporting makes it so

Včasih so govorili o medijskem uravnoteževanju in sproščenosti. Bili so taki časi:

Mediji bodo na prvih straneh objavljali najlepše in najbolj spodbudne dogodke doma in na tujem. Geslo ‘slaba novica je najboljša novica’ bodo zamenjali z geslom ‘dobra novica je najbolj spodbudna novica’. Trač časopisov, revij in oddaj ne bo. O življenjskih stvareh se bo pisalo in govorilo z občutkom za sveto in s pozitivno odprtostjo do vsega lepega. Mladini bo naklada tako padla, da bo bankrotirala, njeni delavci bodo živeli od minulega dela.

Ivan Štuhec

Danes v Sloveniji pospešeno besedičijo o harmoniziranju dobrin in slabih novic. Človek ne more verjeti, kaj pade na pamet predsedniku države:

Zdaj se seveda o kvotah govori na razne načine, kot veste so glasbeniki oziroma ustvarjalci glasbe opozorili na potrebo, da bi slovenska glasba imela določene kvote v naših radijskih programih. To je zadeva, ki ima seveda svojo specifično zgodovino in svoj specifični pomen, ampak če smo v položaju, v katerem so kvote del naše stvarnosti, potem je prav, da jih pogledamo tudi s stališča kvote pozitivnih vesti. S tem nikakor ne mislim, da si moramo kakšne pozitivne zgodbe izmišljati, mislim pa, da je prav, da pozitivnih zgodb ne spregledamo popolnoma, ampak da najdemo tudi prostor zanje in mogoče celo kakšno kvoto.

Včeraj preberem v prilogi Dela identično idejo marketinškega guruja de Bona, češ dajmo v časopise po eno stran z dobrimi novicami. Če že imamo take s športom… In potem sledijo razprave in simpoziji o pravih kvotah dobrih novic. Na katere vabijo Marjana Bauerja, da nam pove, da se pač mora streči z negativnimi novicami, ker je to v človeški naravi! Kot da bi volk pojasnjeval, da se ne more upreti ovčicam, ker nosijo preveč seksi perilo. Geniji v kratkih hlačah. Še več takih simpozijev, prosim!

Čemu služi ves ta cirkus o dobrih novicah? Seveda zgolj temu, da bi nas zaslepil za pravo resnico o tem, od kod in zakaj nastajajo slabe. Da bi nas zaslepil za razpravo o insinuacijskem, diskvalifikacijskem, politikantskem diskurzu medijev. Ali senzacionalizmu in rumenilu. Ali včasih, čisto terapevtsko, za tesnobo in krizo v tem svetu (še najmanjkrat). Bodimo slepi, zahtevajmo dobro!

Da dobrih novic po sebi ni mogoče definirati, je jasno. Prvič, ker je lahko ista novica dobra ali slaba, ker je ta pripis relativen. Ker je pripis relativen ob različnih časih tudi za istega akterja.  Drugič, ker na sebi ne moremo točno povedati, kaj je dobro in kaj slabo. »For there is nothing either good or bad, but thinking makes it so.« Pravi Shakespeare. Po naše: »For there is nothing either good or bad, but reporting makes it so.«

In tretjič, ker smo čase uravnoteževanja medijev in novic, upajmo, že preboleli. Ali pa tudi ne. Zdaj je čas, da se uravnoteži RTV SLO:

»Padec kvalitete MMCja je večji kot sem slutil. Spreminja se v uradni list Milana Kučana.«

We are ready!

 »We are ready!« Za mariborsko univerzijado je vse nared, pravi Kangler. Toda so tudi slovenski novinarji pripravljeni? Glede na mazohistični refleks bi rekel, da so. Glede česa? Na še eno partijo:

Prebral sem skoraj ducat biografskih skic novega svežega mandatarja izpod peres bolj ali manj eminentnih novinarjev. A niti besedice nikjer o medijskih okupacijah 2004-2008, z izjemo Mladine. Ne gre za spomin zlate ribice. Temu bom rekel mazohistični paradoks.

Ko se je pred dvema tednoma odgovorni urednik Večera povzpel na oder prireditve Bob leta, je Tadeju Tošu pred občinstvom namignil: »Kaj meniš, naju bodo zaprli že med prireditvijo, ali po njej?« Imel je dobre razloge za takšno posiljeno smešno izjavo. Ne le zaradi prvovrstne Toševe satire na račun rumenega sonca in modrega neba, Tomaža Majerja, novih modnih in tožilskih smernic. Ampak verjetno, zgolj domnevam, zaradi bogate izkušnje poprejšnje novinarske pripravljenosti.

Ker če so danes novinarji pretežno pripravljeni molčati o medijskih zavojevanjih, novinarski peticiji in cenzuri iz mandata 2004-2008, to ni kakšno posebno naključje in še manj zadeva slabega spomina. Slika pove več kot besede. Leta 2007 je, tam nekje v času tik pred peticijo, novinarska voljnost izgledala takole:

 

Takrat so se podpisani uredniki, nekateri še danes na komandnih položajih, očitno dobesedno spotikali mimo bunkerjev cenzuriranih tekstov (ja, obstajali so tudi pogumni novinarji med njimi), slepi in slabovidni. Ne le, da niso nič vedeli, niso smeli niti nič videti. Hud zaznavni hendikep, ko niso prizadete le spominske celice. Vsakič, ko so šli mimo bunkerjev v mariborskem in ljubljanskem uredništvu, so raje strumno pogledali proč in se čudili ideji, od kod ideja o cenzuri pri njim podrejenih:

 

 

No, Večerov primer je zgolj en. Novinarji bodo znali povedati več. Mazohistični paradoks ima svoje dobre temelje. Ne verjamem preveč v to, da imajo omenjeni spomin zlate ribice ali da se jim medijska okupacija s strani vladajoče politike ni zdela omembe vredna. Prej bi rekel, da s svojim molkom kličejo: we are ready. Pa veselo univerzijado!

Kulturniški komunajzarji

O tem, da se trenutno izvaja pogrom proti »kulturniškim komunajzarjem« (za potrebe slikovitosti sem se potrudil s Paintom), ni treba dolgo iskati evidence. Kar sem slišal v zadnjih dnevih, pritrjuje moji stari tezi o psihopolitiki paranoje z antikomunističnim predznakom: neprijatelj nikad ne spava, njega češ prepoznat po kulturnim podočnjacima i crvenoj zvezdi. Ter seveda nekulturnosti.

Tarča je pri paranoji mobilna, sovraštvo je zlahka mogoče poljubno usmerjati. Velja, skratka, ne le psihološkoekonomski quodlibet, marveč tudi quislibet. Da bodo tudi v mandatu 2012-2015 ob pravosodju, policiji, tožilcih, sodnikih, srbskih politikih, domačih politikih (lažnivih kljukcih in pasjih kraljicah), novinarjih, levičarskih intelektualcih in drugih tako hitro prišli na vrsto še kulturniki (zvečine vedno naklonjeni pomladni opciji in sproščanju Slovenije), pa si je mislil malokdo. Jaz že ne. V tem je seveda kar nekaj perverznega cinizma in izkušenj iz 2004-2008: če Janša mlati po medijih ali univerzi, bi bilo pa vse prav, dokler ne mlati po nas?

Zgolj za pokušino »crème de la crème«, kot temu rad reče kar spodaj citirani:

A  pripomoček slovenskih »kulturnikov« niti malo ni tršega formata. Življenje je večini od njih potekalo zelo udobno, če so le godli po partijskih vižah. Večina od njih je tudi partiji pripadala, formalno, ali kot ovaduhi njene tajne službe, Udbe…

Partija je imela leta 1941 nekaj tisoč članov, ki so zavladali Jugoslaviji. Ob osamosvojitvi je bilo članov zveze komunistov v Sloveniji manj kot deset odstotkov prebivalstva. To je tudi število volivcev, ki so na  referendumih podpirali kulturno politiko posodobljene partije…

Predsednik društva pisateljev, Veno Taufer, ki je skupaj z Vladom Žabotom istega dne prižigal svečke za slovensko kulturo, gotovo ni imel v mislih likvidacije enega zadnjih stebrov kulturne disidence v medijih. Ni si niti zamišljal, da bi mu partijski brat v obupu, Doro Hvalica, lahko kaj slabega prišepnil o kulturi, ki jo je vzdrževala partija, da bi poneumljala slovenski narod…

Cena slovenske kulture ob današnjem prazniku je poziv k vrnitvi v življenje. K vrnitvi v čas, ko kulture ni določala partija…

Je pa zato med nami Nova Zdravljica (Nikolai Jeffs), spisana točno po meri opisanega duha. Pa na zdravje:

Spet trte so rodile,
gospodje, vince nam sladko,
ki sanja snov prevlade
med nogam nardi trdo,
ki utopi
vse skrbi,
ugovorov trezne glave ne budi!

Komu najpred veselo
zdravljico, bratje, čmo zapet?
Bog našo borzo lepo,
Bog živi parlamenta cvet,
brate vse,
kar nas je
sinov nesamske matere!

V sovražnike z oblakov
vladajočega razreda našga naj trešči grom!
Prost, ko je bil očakov,
najprej njega lastnikov naj bo dom,
naj zdrobe pravičniške
zadržke, ki pri tem jih še teže.

Profiti, davki, dividende
k nam nazaj se vrnejo!
Otrok, kar jih ima sprava
vsi naj v svoje žepe sežejo,
da denar
z njim pa čast,
ko pred, spet naša bosta last!

Bog živi vas Slovenke
služne device pokorne.
Ni take je mladenke,
ko čiste je krvi dekle,
naj sinov
zarod nov
iz vas bo strah vseh pankrtov.

Mladenči, zdaj se pije
zdravljica vaša, vi naš up!
Ljubezni hlapčevanja
noben naj vam ne usmrti strup,
ker zdaj vas,
zarad nas,
ga srčno branit kliče čas!

Žive bogat’ narodi,
ki hrepene dočakat dan,
da, koder dolar hodi,
čefur iz sveta bo pregnan,
bel rojak
prost bo vsak
le človk ne črn vrag pa bo mejak!

Nazadnje še, gospodje,
kozarce zase vzdignimo,
ki smo zato se zbratli,
da spečali bi se z oblastjo,
dokaj dni
naj živi
kar nas je vladarjev med ljudmi!