Izšla je nova, 42. Medijska preža. V njej je kar nekaj zanimivih prispevkov, med njimi bi gotovo izpostavil članek Marka Milosavljeviča o Telekomu kot novem veleigralcu na medijem prizorišču in Gorazda Kovačiča z diskurzivo analizo oddaje Pogledi v luči novinarske alibizacije neoliberalnih idej.
Toda v Medijski preži sem znova tudi marsikaj pogrešal. Ne samo v njej, ampak vseeno vredno pripominjanja, ker govorimo o najbolj pomembnem biltenu ali reviji za spremljanje medijev pri nas. Bom kar naštel: tradicionalno v njej ni veliko besed o politično bolečih praksah delitev novinarjev, ki so ključne za razumevanje dogajanj v medijih, s tem povezanih tehnik, tem in diskurzov poročanja, niti o značilnostih ali konkretnih trendih ali kršitvah kodeksa, ideologizaciji novinarstva, polarizaciji cehovskih združenj, še manj je tu kakšna analiza pisanja Demokracije, Reporterja in podobnih medijskih fenomenov. Tega je zelo malo.
Prav tako sem tudi v zadnji številki pogrešal pisanje o medijski aferi desetletja – brezplačnikih. Parlamentarna komisija je končala delo preteklo jesen in v ediciji Mirovnega inštituta si to ni zaslužilo pozornosti niti v prejšnji decembrski izdaji. Podobno so izostali prispevki o konkretnih primerih cenzure, pritiskov ali npr. analize politične pristranosti – sploh na RTV Slovenija. Da tega ni? Ne po mojih dokumentiranih podatkih.
Kaj ponuditi študentom
Pretekli semester sem predaval na smeri Medijske komunikacije in pri izdelavi seminarja iz predmeta Medijska etika so študentje bili peklenske muke z literaturo. O študijski usmerjenosti slovenskih študentov v le posebne segmente medijskega področja sem že spregovoril in o tem je, v podobni perspektivi, opozarjal tudi omenjeni kolega Gorazd Kovačič – ironično v Medijski preži. Namreč že hiter pregled diplomskih izdelkov na Cobissu pokaže, da iz razlogov, katerih detajlirano analizo tu puščam ob strani, v svojih delih študentje zahajajo v druge, npr. diskurzivno-analitične, izjemno redko pa v praktične ali »praktikabilne« vsebine bolj etičnoprofesionalne narave, ki bi konkretno analizirale bogato pikantno domačo medijsko sceno. Če smo pri predmetu Medijska etika, je pač neizogibno ukvarjanje s konkretnimi kršitvami kodeksa. In prav v tem segmentu sem s strani študentov prejel največ pritožb, da jim primanjkuje spodobne literature pri izdelavi njihove naloge! Povedano preprosto, bojim se, da pri nas obstaja šibka študijska, raziskovalna in strokovna produkcija, ki bi problematizirala konkretno domačo novinarsko etično prakso in študente in širšo javnost navajala k spremljanju resnih dilem. Velika škoda! Naj naštejem nekaj razpisanih tem seminarskih nalog, ki so študentkam in študentom delale preglavice in s pritožbami, da pogrešajo več referenčnih virov:
a) Kršitve slovenskega novinarskega kodeksa in slovenska praksa: struktura kršitev in primerjalne posebnosti tega kodeksa
b) Kršitve slovenskega novinarskega kodeksa in slovenska praksa: vprašanje samomora in načinov njegovega prikazovanja
c) Kršitve slovenskega novinarskega kodeksa in slovenska praksa: vprašanje anonimnosti na spletu in v novinarstvu
d) Kršitve slovenskega novinarskega kodeksa in slovenska praksa: afera brezplačnikov Slovenski tednik in Ekspres
e) Kršitve slovenskega novinarskega kodeksa in slovenska praksa: izdajanje brezplačnikov in preiskava okoli tega
f) Kršitve slovenskega novinarskega kodeksa in slovenska praksa: novinarska peticija, vprašanje političnih pritiskov in cenzure v Sloveniji leta 2007
g) Kršitve slovenskega novinarskega kodeksa in slovenska praksa: katere kršitve prevladujejo in kdo so kršitelji?
h) Kršitve slovenskega novinarskega kodeksa in slovenska praksa: vprašanje osebnih kompromitacij in diskreditacij
i) Kršitve slovenskega novinarskega kodeksa in slovenska praksa: vprašanje politične pristranosti
No, da ne bom preveč strog: v zadnji številki najdemo članek o eni izmed naštetih tem, Ranka Ivelja piše o pieteti do pokojnika in slovenski praksi pisanja o samomoru. In tale disclaimer bo sicer odveč: seveda ne želim reči, da navedena težava nastopi le, ko je treba študentom ponuditi literaturo. Situacijo jemljem le kot simptom neke močne podhranjenosti v analizi, razpravi in produkciji določenih medijskih vsebin v našem družboslovnem in javnem prostoru. Simptom, o katerem bi se splačalo resno pogovarjati.
Cobiss, pomagaj
Da ne bom preveč abstrakten, se splača pogledati, čemu je namenjen študentski oz. širši raziskovalnoštudijski fokus: če v Cobissu odtipkate ključni besedi »politični pritiski« in »mediji«, dobite točno tri (!) knjižne zadetke, od katerih se le en ukvarja z domačo medijsko situacijo. Vsi trije so diplome. Če odtipkate »mediji«, »cenzura« in »politika«, dobite dva (!) zadetka, od tega je en diploma in en knjiga. Z domačo situacijo se ukvarja le knjiga (in to, brrr, moja). Če odtipkamo ključni besedi »mediji« in »cenzura«, dobimo 22 knjižnih zadetkov, pretežno diplom. Od česar se z domačo cenzuro ukvarja, sodeč po naslovih, dobra polovica. Zelo malo, bi rekel. Ključna beseda »medijska etika« da skupaj 11 zadetkov (!) in »novinarska etika« 85, vendar je naslovna tema z etiko običajno povezana ohlapneje. Ključna beseda »novinarski kodeks« proizvede 20 zadetkov in prav vsi so diplome. Lepo, toda monografskih zapisov ni. Govorimo o celotni slovenski produkciji zadnjih nekaj desetletij.
In kje so razlogi?
Verjetno so razlogi za manko večplastni, toda za vsaj dva segmenta si domišljam, da sem jih uspešno identificiral: prvi je podcenjujoče ignoriranje celokupne slovenske medijske situacije – seveda ne nujno pri študentih. S tem merim na dejstvo, da se zapisi ali dogajanja v recimo ti. desnih medijih velikokrat preprosto jemljejo za nekaj, kar ni vredno študijske ali analitične pozornosti in podobno velja za celo vrsto fenomenov. Teh medijev se menda pač ne bere, njih se ignorira, razbiram kot držo. Drugi segment razlogov je »oseben«: nekaterih tem ali nekaterih medijev si medijska stroka preprosto ne želi odpirati, ker se boji osebnih kompromitacij ali drugih težav s politiko ali kapitalom – učinka se dobro zaveda, ker so ti mediji nekaj, kar prevladujoče deluje na točno takšen diskreditacijski pogon. No, naj ponovim, to sta le dva izmed razlogov,v katerih obstoj sem se že nekajkrat prepričal.
You must be logged in to post a comment.