Levi fašizem kot diskreditacijski pojav - ::: IN MEDIA RES :::

Kako misliti oznako o »levem fašizmu«, ki menda maršira po slovenskih ulicah in spravlja v ogorčenje predsednika vlade? In kako pristno je sploh njegovo trpko ogorčenje?

Dokazoval bom, da je povsem nepristno. Da je zrežirano, zaigrano, skratka manipulativno. Etikete o levem fašizmu niso mišljene resno – so uprizorjene, načrtovane in merijo le na vnaprej določene propagandistične učinke. S tem odpade tudi večna dilema o paranoidni imaginaciji ugledanega fašističnega sovražnika  – se pravi odločanje med tem, ali je pred nami pristno občutenje akterjev ali zgolj zaigrana politična igra.

Pojav ali oseba

Janša se je včeraj po hudih kritikah na svoj račun – tudi s strani varuhinje človekovih pravic, ki ga je obtožila spodbujanja sovraštva – poskušal izvleči iz obtožb s trditvijo, da je njegova označba o marširajočem levem fašizmu po slovenskih ulicah le opis pojava, ne oseb. Zanimivo bo spremljati, kako bodo javnosti in mediji to distinkcijo uspeli prebaviti in ustrezno interpretirati s pomočjo preganjane družboslovne in humanistične stroke – kaj naj bi točno pomenila? Nenadoma odkriti »pojavi« vendar niso nebesni ali kemijski, opisi v družbenem kontekstu merijo na dejanja ljudi; nosilci pojavov so prav oni. Če nekdo zapiše ali pove, da v stranki SDS videva fašizem, nato pa se skrije za distinkcijo »pojav vs. oseba«, češ opisal sem le fenomene, verjetno članstvo Janševe stranke ne bo prav nič zadovoljno. In ob tem ima na svojstven način celo prav: levi fašizem je res pojav. Diskreditacijski pojav.

Da Janša z opisom »levi fašizem« vendarle meri na preobjestne posameznike, ki menda hodijo po domovih, mečejo granitne kocke ali sestavljanje erotične lutke? Torej prav nič na pojave? Nikarte. Tudi ne bo šlo kar tako. Mediji so povsem, ampak res povsem spregledali, da je s tem opisom strogo vzeto meril na nekaj drugega. Obrambo svojega kolega v Zboru za republiko, bivšega župana Franca Kanglerja. In sicer kot nesojenega državnega svetnika. In na opis neke »vstajnice«. Poglejmo si točen kontekst prve omembe:

Ko je večina v Državnem svetu pod vtisom medijskega linča protipravno odvzela mandat svojemu kolegu državnemu svetniku, ki je bil izvoljen enako legitimno kot oni sami, je ena od članic samozvanega gibanja vstajnikov z mastno priviligirano pokojnino in 25 leti delovne dobe dejala, da to ni bilo zakonito, je pa bilo dobro. Dobro po čigavi presoji? Kam bomo prišli, če sprejmemo to tezo iz Tomišlja kot legitimno? Pristajanje na to tezo pomeni somrak civilizacije in zanikanje vsega, za kar smo se borili v času slovenske pomladi. To, kar nam ponujajo, je čisti levi fašizem. Tega ne bomo Slovenci nikoli sprejeli, ampak se bomo uprli. Pomemben korak smo storili že danes na tem zborovanju.

Označevalec potemtakem opiše reakcijo na podelitev mandata Kanglerju, ki mu je bil menda protipravno odvzet. In cilja na Spomenko Hribar, menda privilegirano upokojenko iz Tomišlja in »vstajnico«. Pavšalno meri na pravniški kontekst, na nespoštovanje zakonov, v drugi (in zadnji omembi) označevalca pa Janša v svojem govoru cilja na celoto protestnikov in kontekste domnevnega nasilja, ki ga menda ti povzročajo:

Spoštovani! Slovenci smo doslej večkrat dokazali, da le nismo tako naivni. Tudi tokrat se vse bolj zavedamo, da so nas potisnili v čas, ko je treba odločno nastopiti proti levemu fašizmu, proti grožnjam, nasilju in kaosu, ki sta največja sovražnika svobode in pravičnosti.

Premier kot plagiator?

Na dan obeh protestov sem, verjetno kot prvi, v Dnevniku opozoril na dejstvo, da je Janšev govor z etiketo o »levem fašizmu« izposojen iz članka britanskega avtorja Alana Johnsona, ki je za levega fašista označil Slavoja Žižka. Hkrati sem opozoril, da je ravno to dejstvo ključno, a spregledano – namreč manipulativna uporaba nekega konteksta nastopa označevalca v drugem kontekstu.

Dan kasneje sta o Janši kot plagiatorju britanskega kolumnista Johnsona pisala Max Modic v Mladini in Ana Čefarin v Dnevniku. Povsem netočna je njuna skupna ocena, da je Janša kopiral britanskega kolumnista in mu ukradel idejo o »levem fašizmu«. In ga obtežila s sicer predvidljivo in berljivo poanto, da je zato postopal kot plagiator.

Ne, Janša in njegov krog sta idejo o levem fašizmu in članek o Žižku kot levem fašistu instantno uporabila kot privlačen nov označevalec v procesu ustaljene politične tehnike sovražne retorike in manipulacij – po tistem, ko so njegovi mediji z velikim veseljem reproducirali taisti članek britanskega avtorja o Žižku. Tehnologija psihopolitike sovraštva je ves čas preprosta in tudi v tem primeru deluje paradigmatsko:

(1) Ustvari ali poišči ustrezen propagandistični označevalec, ki bo uspešno etiketiral političnega nasprotnika, ga učinkovito stigmatiziral in ustvarjal odpor do njega. Prednost imajo takšni, ki zbujajo posmeh, odpor, sovražno razpoloženje, strah.

(2) Išči dodatne evidence za diskvalifikacijsko stigmo in variiraj navidezne dokaze zanjo, navajaj dogodke, dejanja, povezave in druge okoliščine, ki jo navidezno podpirajo – ne glede na resničnost.

(3) Ustrezni označevalec nato kombiniraj z drugimi diskvalifikatorji, da bo učinek močnejši.

(4) Ponavljaj povedano ad nauseam, da se bo prijelo med množicami in postalo resnica.

Ena zadnjih učinkovitih propagandističnih inovacij iz laboratorijev SDS, močno uspešna s pomočjo uspešne reprodukcije in iteracij v množičnih medijih zadnje leto, so zimzeleni »strici iz ozadja« – diskreditacijski opis, ki leti na priletne podpornike Zorana Jankovića tik pred državnozborskimi (predčasnimi) volitvami 2011. »Strici iz ozadja« lepo ilustrirajo zgoraj opisano tehnologijo. Z »levim fašizmom« je Janša storil pogumen korak dlje: z njim ni opremil le političnih nasprotnikov, temveč protestirajoče državljane.

Tudi Matej Makarovič, ob Matevžu Tomšiču novopečeni kolumnist Večera po zadnjih uredniških menjavah, sicer kajpada znova podpisan kot kakor-nevtralni »politični analitik«, nazorno ponovi besede svojega varovanca. Zaradi njega (ali teksta?) so prvič, kar pomnim, uvedli v mariborski časopis »nenujnostni« disclaimer na koncu kolumne (»Stališča so piščeva, ne nujno tudi uredništva časopisa«), v njej pa sicer avtor med drugim variira koncepte na podlagi nič manj kot dihotomije zadaj/spredaj – po njegovem je Zbor za republiko (katerega vidni član je) »protestiral proti tistim, ki so državo ukradli iz ozadja«. Na drugi strani so »ljudje iz ospredja«.

V čem je surplus? Strici iz ozadja nikakor niso le prazen propagandistični označevalec, so lep dokaz temu, kako lahko lahko taisti SDS-ovi označevalci (in ja, Makarovič je prvi predsednik podmladka SDS, zato bo že vedel) figurirajo kot maksimalni mobilizator množic ali protestov – v tem primeru »njihovih«, in to celo v  količini okoli 12.000, kolikor so jih našteli na Kongresnega trgu 8. februarja. Ko torej razviješ prave označevalce, z njimi dobesedno napolniš ulice in trge – takšno mobilizacijsko moč lahko imajo. No, kakšen avtobusni prevoz pride prav.

Janša zlorabi Johnsona

Toda če se povrnem k Janševemu opravičevanju. Trditev predsednika vlade za Vaš kanal o tem, da je Johnson bil tisti, ki je prvi spregovoril o levem fašizmu v Sloveniji, je lažna in izmišljena. Premier je s tem posredno priznal, da se je »zgledoval« pri tem avtorju, preostanek pa si je izmislil:

Ob tem je opozoril, da pri tem ni bil prvi. »To je naredil že novinar britanskega časopisa, ki je pisal o razmerah v Sloveniji in o ideologih tega, kar se pri nas dogaja, in je to označil za levi fašizem,« je dejal Janša.

Poskus legitimacije s sklicevanjem na druge avtorje ne bi smel biti uspešen, ampak o naših medijih, ki bodo odločali o tem, se lahko zgodi tudi tak spregled: britanski avtor nikjer ne govori o fašizmu v Sloveniji. Naše države sploh ne omenja, njegovi opisi izključno zadevajo Žižkove koncepte in politična stališča. Trditev je prvovrstna manipulacija.

Podobno velja za interpretacijo, po kateri je Janša kradel pri Johnsonu, da je potemtakem notorični plagiator. Hermenevtično netočno, uporaba označevalca »levi fašist« v slovenskem kontekstu namreč ni bila nobena kraja, je zgolj stvar politične tehnike propagandizma – iskanja uspešne stigme v različnih družbenih diskurzih za učinkovito strankarsko in siceršnjo rabo. Žižek seveda že dolgo ni nikakršen ideolog slovenske politike, kot se navaja. In prav to dejstvo čiste, tako rekoč mehanične uporabe označevalca o »levem fašistu«, predrugačenega v »levi fašizem«, ter postopek dekonstekstualizacije ob njem, neposredno dokazujeta, da se s to etiketo ne misli resno v opisu pojavov ali oseb (enega in drugega). Zato ker v SDS strukturno ne morejo verjeti v to, kar govorijo. Pač pa verjamejo v učinke javnega političnega govora o levem fašizmu – saj vendar natančno vedo, da so ga zmanipulirali, dekontekstualizirali in zlorabili za domače politične potrebe – nemogoče je, da bi spregledali, da Johnson o slovenskih razmerah sploh ne spregovori, še najmanj v kontekstu protestov. V tem smislu tudi ogorčenje predsednika vlade ne more biti pristno.

Ad Hitlerum

Omenjeni Makarovič včeraj nastopa v še najmanj enem mediju. Na njemu domačem Planetu Siol mimogrede potrdi oceno svojega varovanca o levem fašizmu:

Isti pojem je na shodu Zbora za republiko uporabil tudi premier Janez Janša za dogodke, povezane s t. i. ljudskimi vstajami: obešenje lutk z obrazi politikov, t. i. obiski mariborskih svetnikov, hujskaški napisi na transparentih, grafit, ki je pozival k klanju kristjanov … Kakšno je vaše mnenje? Se strinjate z oznako levi fašizem?

V metodah sta si bili skrajna levica in skrajna desnica vedno podobni – v tem smislu je levi fašizem povsem ustrezen pojem.

Oznaka torej ni kakšna pomota, svojo polno legitimnost in potrditev dobiva tudi pri Janši zavezanih sociologih, intelektualcih in drugih politikih. Intenca je preprosta: izolirati nekatere primere vsaj navidezno radikalnih dejanj protestnikov, jih demonizirati, navesti srhljive zunanje zgodovinske reminiscence in nato pripisati protestnikom v celoti. Če kaj, obstajajo zelo dobri razlogi za jezo državljanov, ki v ničemer ne upravičujejo nedopustnih dejanj, pa vendar selektivni interpreti dogodkov z novinarji vred to vedno znova zamolčijo. In še: avtorji grafita o klanju kristjanov zaenkrat niso razkriti, njihovo dejanje je vsega zgražanja in obsodbe vredno, kot tudi nekateri grafiti, usmerjeni proti Janši, vendar jih ni mogoče kar podtakniti nekomu ali enačiti s protestniki, kot se zdaj počne. V vseh teh primerih se do obisti uporablja logiko videza: nekaj je videti X, čeprav ni X, ki jo kombinira s poljubnim, a selektivnim naštevanjem ekstremnih dejanj z negativnimi asociacijami.

Takšnemu sklicevanju na Hitlerja, holokavst, Mussolinija in podobno (kot se nam dogaja) v teoriji argumentacijskih zmot pravijo »argumentum ad Hitlerum« oziroma »reductio ad Hitlerum«. Tehnika prepričevanja je preprosta: svojega sogovorca ali nasprotnika primerjalno obremeniti s podobo Hitlerja, da bi ga s tem do konca demoniziral in predstavil njegova stališča kot maksimalno nevarna in nedopustna. Ko sem sam javno opozoril na to retorično tehniko, so mi na strani SDS odgovorili takole: