Slovenske medijske metastaze: hudodelske združbe novinarjev

Razmere v slovenski novinarski krajini, na katere konstantno opozarjam, so postale malodane teroristične. Samopohabljanje in dejstvo, da je en novinarski »pol«, k sreči v manjšini, politično postrojen, ne opravičuje drugega, da tak postroj razume kot legitimen in gleda proč. Stopnje novinarskega sovraštva, se pravi sovraštva novinarjev med njimi sami, so se strmoglavo dvignile v zadnjih dveh letih, sploh po volitvah 2011. Če velikokrat govorimo o sovražnem govoru v javnem diskurzu, je ta zdaj zajel novinarske hiše. Zgodba z MMC je že takšna.

Hudodelske združbe in primer MMC

Ne pomnim, da bi kdaj bilo huje: če gre verjeti eni, je tista druga skupina novinarjev zanjo hudodelska združba:

»Jasno je, da gre za hudodelsko združbo«.

Tako pravi novinar in urednik Uroš Urbanija za skupino drugih devetih novinarjev MMC RTVS, in pritrdili so mu njegovi krogi. Še huje, ker je v to sveto prepričan, jih je ovadil zaradi hudodelskega združevanja, ob skoraj ducatu drugih očitanih kaznivih dejanj. In res, 294. člen Kazenskega zakonika pod razdelkom »Hudodelsko združevanje« pravi:

 (1) Kdor sodeluje v organizirani hudodelski združbi, ki ima namen izvrševati kazniva dejanja, za katera se sme izreči kazen več kot treh let zapora, se kaznuje z zaporom od treh mesecev do petih let.

(2) Kdor ustanovi ali vodi združbo iz prejšnjega odstavka, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do osmih let.

Kot izhaja iz njegove ovadbe, ovaditelj ni imel v mislih nenovinarsko prakso, npr. promet z mamili. Ne, ciljal je točno na njihovo »hudodelsko« novinarsko motivirano delovanje, na nekakšen obračun z njim na mestu odgovornega urednika MMC. Žal zelo pozna reakcija DNS (ampak da je le, kajne) ni pritrdila takšnemu razumevanju, saj smo v njihovi javni izjavi prebrali poudarek:

Da gre za obliko pritiska in politične diskvalifikacije kaže tudi dejstvo, da Urbanija novinarjem med drugim očita tudi hudodelsko združevanje in ogrožanje varnosti.

Povedano drugače, v DNS ne verjamejo v »iskrenost« Urbanije in njegove kazenske ovadbe, da so novinarji MMC hudodelska združba. Menijo, da je to zgolj dejanje umetnega pritiska in politične diskvalifikacije avtorja (in pozneje Janševih medijev). S takšnim hermenevtičnim avtomatizmom obtožb o pritiskih sem imel vedno veliko težav – poslužujeta se jih oba novinarska pola pri nas, v resnici pa na neki ravni ustavlja natančnejšo diagnozo. Naj pojasnim.

Verjeti vs. diskvalificirati

DNS očitno razmišlja takole: Urbanija se v svojih obtožbah sklicuje na izmišljeno ravnanje  novinarjev v MMC, da bi jih politično diskvalificiral. Njegov cilj je opisati jih kot hudodelsko združbo. Razlaga anticipira, da bivši odgovorni urednik MMC s svojo kazensko ovadbo v resnici ne misli resno – da blefira. Na podlagi kakšne evidence si kdo lahko upa trditi kaj takega? Kaj pa, če je stvar bistveno hujša: avtor verjame, da je ravnanje novinarjev v MMC hudodelsko združevanje, in to sploh ne ali vsaj ne s primarnim namenom, da bi jih diskvalificiral? Zakaj izključiti njegovo kakorkoli že napačno prepričanje, da se novinarji MMC pač združujejo v hudodelsko bando – če prav razumem, ne zato, da bi kot novinarji druge metali v jame, kot izhaja iz nekega proslulega, z vdorom v zasebno pošto pridobljenega citata, za katerega ni niti jasno, ali je pristen ali ne. Ne, zgolj zaradi njegove lastne razrešitve z mesta odgovornega urednika. Če poenostavim: ako Urbanija iskreno verjame, da ima opraviti s hudodelsko združbo, kakorkoli že imaginira in se pri tem moti, potem ni mogoče govoriti o tem, da namerno diskvalificira. In obratno. Se pravi, da se gibljemo na zelo spolzkem terenu, ki je še bolj spolzek, kot nakazujejo v DNS: če namreč nek del novinarjev res verjame, da je drug del novinarjev hudodelen, je takšna recepcija bistveno hujša od tega, kot če bi pri tem zgolj diskreditirali.

Vojna z novinarji vs. vojna med novinarji

Izjave DNS skoraj nihče ni objavil. Celo člani društva DNS niso dovolj poskrbeli za njeno navzočnost: novica STA jih je povzela šele naslednji dan zvečer (!), na prvo mesto pa je postavila istovrstno izjavo ZNP. Na podoben način so se mazohistično in samorazgaljujoče poklonili na samem MMC portalu. Takšno matrico opažam tudi sicer: DNS ni prepričan v promocijo svojih izjav, medtem ko je promocija ZNP na drugi strani izpeljana dovršeno.  Tudi komentarjev novinarjev o dogajanju v kolumnah sploh nisem zasledil – še en indikator. V mandatu 2004-2008 sem beležil kronologije političnih vojn z mediji, kot je temu dejal takratni zunanji minister. V tem mandatu smo prešli na nekaj nemisljivo bolj drastičnega, vojne novinarjev s hudodelnimi novinarji.

Teater Primorje in novinarski statisti

Kakšni bi morali biti novinarski postopki v primeru žalostne zgodbe reševanja gradbenega velikana Primorje, kjer preti, da bo na cesti ostalo skoraj 1400 delavcev? Vzemimo svež primer.

Včerajšnje bizarne scene prihoda skrivnostnega atlantskega rešitelja Juliana C. Frosta III. v Slovenijo (ob nujnem spremstvu Andreja Drapala, nedavno pridržanega v drugi zadevi), gospod je s svojim podjetjem Icon Capital Group menda zadnje upanje za Primorje, rahlo spominjajo na drugega, duhovnega rešitelja, ki je prav tako včeraj pristal na mariborskem letališču (in v objemu mariborskega župana). Tako en kot drugi sta, se bojim, odigrala svojo funkcijo metanja peska v oči. Čeprav bi rekel, da je zlorabljen le en, drugi pa sodeluje v igri.

Interpretacijska dilema je tudi v tem primeru, kot da se iz primerov SCT, Vegrad in drugih nismo nič naučili, silno enostavna: se pred nami odvija organizirani circus fantasticus s navidez čudežnimi Robini Hoodi, z idejo kupovanja časa in dokončnega izčrpanja podjetja, ali pa naj res raje verjamemo v navdušujoč scenarij, po katerem je ameriški investitor v svoji dobrodušnosti med partijo pokra v svoji mehiški restavraciji (na TV?) slučajno naletel na zanimivo ponudbo v Sloveniji, v katero je bil sprva pripravljen vložiti nekaj 100.000 evrov, na koncu pa je ugotovil, da je ta dežela čudovita in jih z veseljem investira tudi 100 milijonov?

Slamnato, ki te ljubim

Kako verjeten je torej scenarij, da za Icon Capital Group dejansko stojijo sedanji lastniki iz Primorja Holding, točno tisti, ki naj bi pred leti denar iz podjetja nakazovali na številne račune v tujini? Zaradi česar Julian C. Frost III. zelo verjetno nikoli ne bo investiral svojih domnevnih 30 milijonov v podjetje (ali celo 100 in več), zato nihče ni videl niti enega evra, ki bi ga že investiral v podjetje, niti ni nakazal obljubljenega denarja za plače delavcev, niti ni nihče srečal ali videl kakšnega izmed menda navzočih angleških in ameriških strokovnjakov, ki preučujejo dokumentacijo poslovanja podjetja, niti ni dokazil, da ima na bankah obljubljena sredstva, niti ni izkazov, kateri so bili doslej uspešni posli podjetja, niti pojasnil, zakaj Icon Capital Group na njihovih naslovih kot podjetja sploh ne poznajo in zakaj njihovi telefoni brnijo v prazno. Iz vsega tega bi lahko sklepali, da je podjetje slamnato in da je Frost na obisku v Sloveniji s čisto drugim poslanstvom – recimo po nareku »naročnika« kupovati čas, ko se izteče enoletni rok, da bi iz stečajne mase Primorja padlo vse tisto, kar je v njej še ostalo.

Zabavljaško, konservativno ali kako drugače

Žal vsi indici kažejo v to smer – in upam, da organi pregona zgodbo spremljajo, saj bo sicer g. Frost investiral še v Stožice. Dober človek pač. Kako naj torej v tej situaciji postopa novinar? Katera je prava doza skepse, kako naj svoje indice in induktivno znanje sporoči javnosti in državljanom? Bojim se, da sta dva pristopa povsem zgrešena: »zabavljaški«, kjer se novinarji norčujejo in duhovičijo, češ saj vemo, da gre za teater, s čimer izražajo svojo pasivnost in vdanost – na veliko ogorčenje 1400 delavcev, ter »konservativističen«, v katerem se ne želijo spopasti s sumi in se zadovoljijo le s pustim navajanjem faktov, okleščenih vseh nakazanih dvomov.

Lep primer tega drugega pristopa je časopis Večer. Do tega trenutka je svojim bralcem o čudežnem ameriškem investitorju v Primorje privoščil točno dva krajša zapisa (prvi, drugi danes). Povzemam natanko tiste in vse tiste stavke, kjer se omenja podjetje Icon Group in njihov lastnik Julian C. Frost III.:

O dokapitalizaciji s 30 milijoni evrov naj bi se lastniki Primorja dogovorili s strateškim partnerjem, družbo Icon Capital Group iz Atlante, in družbo Patera S. R. L. iz Vidma (ta stavek je podnaslov)

Po včerajšnji skupščini Primorja, edinega večjega slovenskega gradbenega podjetja, ki se je ob potrpežljivosti bank še obdržalo pri življenju, čeprav ne more pravočasno poravnavati posojilnih obveznosti, so lastniki družbe (Primorje Holding, ki je v večinski lasti dolgoletnega bivšega direktorja Primorja Dušana Črnigoja) sporočili, da so se s strateškim partnerjem, družbo Icon CapitalGroup (Atlanta, ZDA), in njenim regionalnim partnerjem, družbo Patera S. R. L (Udine, Italija), dogovorili o dokapitalizaciji družbe v višini 30 milijonov evrov, skladno s sprejetim sklepom na zadnji skupščini družbe. Icon Capital Group je družinsko podjetje s sedežem v Atlanti, ki se ukvarja z investicijskim bančništvom in svetovanjem. To podjetje so prejšnji mesec v Sloveniji omenjali kot morebitnega vlagatelja v trgovski center v ljubljanskih Stožicah.

…

Denar za izplačilo plač naj bi prispeval novi strateški partner, Icon Capital Group iz Atlante v ZDA, vendar ga doslej na račun Primorja še ni nakazal.
Kot je včeraj na tiskovni konferenci v Ljubljani po poročanju Slovenske tiskovne agencije povedal predstavnik te družbe Julian Frost, ki ga zanimajo nekateri projekti v Sloveniji, bi bil nor, če bi denar za Primorje nakazal, preden bo končan skrbni pregled družbe.

Vidimo lahko, da sta se avtorici obeh člankov povsem zadovoljili s sterilno previdnim navajanjem nekaterih osnovnih dejstev. Bralec Večera si ni mogel ustvariti nobenega pomisleka, da bi resnica tega cirkusa lahko bila povsem drugačna. Prav naprotno, Frost je izpadel kot zelo razumen človek, ki »bi bil nor«, če bi denar nakazal. Sprašujem se, kaj bi na takšno poročanje porekli delavci Primorja?

Prinašalci miru in denarja

Medtem ko so nam nekateri včeraj prinašali mir, so nam menda drugi denar. Novinarska odgovornost, ugotavljam vedno znova, je brezmejno velika. Mediji so nas pitali s srce parajočimi naslovi »Dalajlama in Kangler prinašata mir v Maribor«. Točno na način, pred katerim sem svaril v zadnjem zapisu.  Koliko pravih informacij torej potrebujemo, da našim medijem več ne bomo dovolili, da nas obravnavajo kot naivno čredo in poskušajo hraniti z otročjimi scenariji?

Račun za letalo med dvomom in zasebnostjo

Je predsednik vlade dolžan pokazati račun za zasebno letalo, ki ga je plačal ob vrnitvi v Ljubljano z grškega otoka? Njegov urad trdi, da za to ni nobene potrebe. Že pred tem je predsednik Janša pojasnil, da ga je plačal sam do zadnjega centa, vendar je v dokaz predložil le predračun ali naročilnico – bilo je 11. maja. Zdaj sta novinarja Dnevnika s svojo vztrajnostjo prišla do naslednjega pojasnila:

 »Račun je bil izstavljen in plačan. Ne vidimo pa razloga, zakaj bi ga javno objavili.«

Na dejstvo, da predračun ali naročilnica nista ravno prepričljiv dokument, sem že opozoril, verjetno med prvimi. Kaj prida ta ugotovitev ni – bolj zanimivo je bilo dejansko vprašanje, kateri novinar si bo drznil vrtati v to zgodbo dalje z zelo enostavno zahtevo: pokažite pravi račun! Je takšno ravnanje novinarska dolžnost, in v kakšnih okvirih? Ali bolj metanovinarsko, iz tega izpeljano vprašanje: kakšen je status dvoma v novinarskem poizvedovanju?

Zasebnost in njeno spoštovanje

Takšno vrtanje je lahko precej zoprno in nedostojno: če dobronamerno sledimo zgodbi, je namreč predsednik vlade z najemom letala reševal življenje svojega otroka. Nimamo razloga, da bi v to dvomili. Reševati življenje otroka je zelo privatna in dramatična stvar, kjer smemo od novinarjev pričakovati več spoštovanja zasebnosti. Toda obstajata dva dobra razloga, zakaj bi Janša račun moral pokazati. Prvi je zelo prozaičen: s tem bi prepričljivo zavrnil porojene sume, da relativno visokega zneska ni poravnal sam. Če mu ni bilo težko nemudoma predočiti plačane letalske karte za čarterski let v smeri proti Grčiji, je samo dejstvo, da istega ni enakovredno storil še za pot nazaj, objektivno takšno, da vzbuja dvome. Drugo je formalno in zadeva davkoplačevalski denar: predsednik vlade pravi, da je z njim potoval en varnostnik in da je karto plačal tudi zanj. Toda s tem, ko ne želi razkriti končnega računa, je dejansko storil dvoje:

(a) Janša ni prepričljivo dokazal, da je račun za zasebno letalo res plačan, tako zanj kot za varnostnika.

(b) Janša ni prepričljivo dokazal, da je račun res plačal sam.

Z vidika pravice ali javnega interesa vedeti, kdo je plačal tak zasebni račun, obstaja glede druge točke (b) realna zadrega, na katero opozarja urad: ni razloga, da bi ga javno objavili, ker ni razloga, da bi nas to moralo zanimati. Vendar je težava v tem, da je gesto sprožil že urad sam z objavo naročilnice ali predračuna – in če rečeš hip, potem nekako moraš reči tudi hop. Če objaviš predračun in naročnilnico, moraš objaviti tudi račun.

Če upoštevamo točko (a), pa se urad očitno moti: zaenkrat namreč ne moremo biti prepričani niti, da je bil račun resnično plačan. To je skrajno pomemben element: naročilnica ni dovolj dober dokaz. Toda verjetno ima javnost pravico vedeti, na kakšen način se troši denar za varovanje predsednika, četudi to pravico okoliščine reševanja otroka naredijo za mejno. Ker ne vemo niti, ali je bilo letalo zares plačano, nam je odtegnjena vednost o tem. Če bi imeli dokaz, da je bil zasebni polet varnostnika resnično plačan, in to iz osebnega žepa, bi bilo tej pravici do vednosti zadoščeno. Zakaj nam torej urad tega računa ne pokaže? Saj vendar s tem vzpodbuja javni dvom v to, da obstaja dober razlog njegovega skrivanja, hkrati pa pomeni boleče vrtanje v zasebnost predsednika. Razlogi so lahko, ob pripoznanju navedenega in povsem neutemeljenega razloga urada, češ to se vas nič ne tiče, še trije, ne nujno ali sploh ne medsebojno izključujoči:

(a)    Janša dejansko ni sam poravnal računa

(b)   predstavitev računa bi razkrila podatek, ki sicer ne obremenjuje Janše, ki ga je plačal, obremenjuje pa npr. letalsko podjetje

(c)    Janša ne pokaže računa, ker manipulira z mediji in jih znova vodi v mišelovko

Med dvomom in paranojo

Nadaljnja dilema je, kdaj sme biti novinarska poizvedba zadovoljna z navedeno evidenco in jo sprejeti kot dobro potrditev opisa nekega stanja ali dogodka. Ko je urad objavil fotografijo plačane letalske karte za družino Janša v smeri otoka Kos, ki da je stala 200 evrov, so vsi mediji objavo te karte interpretirali kot nadvse uspešen demanti Mladinine zgodbe: Janša v Grčijo ni potoval z zasebnim letalom.

Seveda obstaja zelo velika verjetnost, da je s svojo družino in prijatelji v Grčijo dejansko  potoval s čarterskim letom. Vendar si zlahka predstavljamo možnost, da je karto kupil in plačal, toda potem tja in nazaj potoval z zasebnim letalom. Objava plačane karte torej povsem ne ovrže tega, za kar urad trdi, da se je v resnici zgodilo. Lahko se strinjamo, da bi bila stvar pretirane novinarske paranoje, če po javni objavi karte ob odsotnosti vseh drugih indicev o nasprotnem novinarji temu »dokazu« ne bi verjeli. Toda ali sta paranoidna tudi novinarja Dnevnika, ki trmasto vrtata dalje in zahtevata račun za povratni let? Ali pa se, morda, lahko ujameta v mišelovko in sta zmanipulirana na način, kot je urad sprva zmanipuliral Mladino in Žurnal, če bo na koncu račun le pokazan?

Skrivajoči se škofje, mediji in javni interes

Je bil papež z mislimi te dni pri eks-slovenskih nadškofih, g. Uranu in g. Krambergerju? Kakšno veliko naključje, prav te dni je namreč Benedikt XVI. ob 46. svetovnem dnevu sredstev družbenega obveščanja v svet poslal poslanico o pomenu razmerja med tišino in besedo, kjer je med drugim zapisal:

Kadar se tišina in beseda medsebojno izključujeta, se komunikacija poslabša, bodisi zato, ker pride do nekakšne omame, bodisi zato, ker se ustvarja nekakšna hladna atmosfera; kadar pa se med seboj dopolnjujeta, komunikacija pridobiva vrednost in pomen.

Težko je razumeti, kaj točno je imel v mislih papež z omamo, vsaj ne v fazi škofovske verbalne komunikacije, toda hladno atmosfero je zadnje dni s strani SŠK in RKC čutiti v izobilju.

Živi ščit pred mediji

Ko smo včeraj že v drugo spremljali izmikanje obeh menda tako rekoč izobčenih, v zasebnost umaknjenih škofov pred mediji, prisilnih ali neprisilnih jetnikov tišine, smo lahko pomislili prav na dejstvo, da se je komunikacija tu poslabšala v prid medsebojnega izključevanja taiste tišine in nerodno zamolčane cerkvene besede. G. Urana so novinarji včeraj zaman čakali v Logatcu, kamor ni prišel maševati in je svojo udeležbo odpovedal v zadnjem trenutku. G. Krambergerja pa so pri birmovanju v Slovenskih konjicah v špalir vzeli v bran verniki, menda po njegovem naročilu, in s tem zgradili živi ščit pred mediji. Še več, kot so poročali na RTVS, medijem niso dovolili vstopa v cerkev, kar je lahko svojstven interpretativni izziv za novinarski ceh, medtem ko je Kramberger vprašanja ne le ignoriral, ampak je po maši hitro in skrivaj pobegnil s kraja.

Pravo vprašanje in zadnja vrata

Ko se današnje Delo sprašuje o tem, ali je RKC ustrezno reagirala in skomunicirala svoje škofovske zadrege glede vatikanskega dekreta, lahko to stori le retorično. Naslovno vprašanje »Ali se je slovenska RKC primerno odzvala  na finančni polom mariborske nadškofije?« je nekaj, na kar že poznamo odgovor. Kot takšno vprašanje ni zanimivo, odgovori tudi ne. Bolj akutno je tisto nasprotno: ali so se slovenski mediji primerno odzvali na izjave škofov, da bi zvedeli pravo resnico?

S tem v zvezi sem že pisal in predlagal devet vprašanj, na katere bi slovenski novinarji morali terjati odgovor in jih zastaviti svojim naslovnikom.

Seveda lahko vedno rečejo, da se druga stran izmika, beži pri stranskih vratih, dopušča le odgovore drugih, ne vpletenih, skriva oba škofa, odgovarja z »ne vem«, se predaja tišini, ne besedi. In tudi ne mislim, da so medijski vdori v cerkev in zalezovanje škofa pri njegovih verskih opravilih kakšna posebej dostojna novinarska manira. Toda vprašanja so ne le neodgovorjena, ostala so tudi nezastavljena.

Novinarski zdrsi in piar

Na tej strani sem problematiziral tri vidike zadnje cerkvene afere. V prvem zapisu sem pokazal, na kakšen način nekateri slovenski mediji, konkretno Večer, poročajo o polomu mariborske nadškofije na izrazito pristranski, cerkvi naklonjen način. V drugem sem ugotavljal, da so poročila o domnevnem očetovstvu škofa Urana eksegetsko slaba: g. škof ni izjavil, da nima otroka, ampak zgolj, da so domneve o njegovem očetovstvu neutemeljene. V tretjem sem poskušal pokazati, da vprašanja škofom niso bila najboljša, da niso bila vsa in da so predvsem nezastavljena ali brez odgovora. V delu desnih medijev se je pričakovano razvil obrambni refleks, nekateri pa so se zadovoljili s spontanim »gate-keeping« in na ta način pomagajo RKC po liniji svojih političnih šefov.

Očetovstvo in javni interes

Neodvisno od vseh teh pripomb pa je jasno, da je RKC sama sebi največji sovražnik, ne mediji. Če bi prisluhnila poslanici svojega papeža, bi to lahko uvidela. V njenem maksimalnem interesu je, da svojim vernikom in javnosti pove resnico, če želi ohraniti pozicije moralne avtoritete. Če je zgodba o vatikanskem dekretu napačna in lažna, lahko z isto moralno avtoriteto govorca (božje) resnice informacijo ovrže. Podobno velja npr. za pikantno zgodbo o očetovstvu – tako kot politike mediji preganjajo, če so se včeraj sklicevali na družinske vrednote, potem pa so jih zasačili v postelji z ljubicami, ima tudi najširša javnost pravico vedeti, ali škofje pridigajo eno in delajo drugo. V zgodbi z očetovstvom g. škofa ni nič zasebnega in privatnega. Javni interes je tu povsem izpričan. In naloga medijev je, da delujejo v skladu z njegovim poslanstvom.

Tako imenovani »intelektualci«, ki so tako imenovani kaviar levičarji

Duplirana takoimenovanizacija. Zgolj majhen antološki fragment v ilustracijo tega, kar razvijam in zaznavam pod imenom »novinarski hujskaški diskurz«. Pa zaslugi direktorja in odgovornega urednika Financ Petra Frankla:

Velik del težave je tudi to, da precejšen del slovenskih »intelektualcev« ne razume, kako se mora delati v podjetjih. Le če ima podjetje dobiček, in to dovolj velikega, bo lahko ustrezno stimuliralo in plačevalo zaposlene, dobavitelje in davke, s katerimi financiramo javni sektor. Pri nas pa »intelektualci«, tako imenovani kaviar levičarji, koketirajo s komunizmom, čavizmom, ultralevičarstvom, ideal so jim sistemi na Kubi, v Venezueli, morda Boliviji (no ja, ta je za številne premalo komunistična …). Pravzaprav ne želijo živeti v nekem normalnem kapitalizmu, tudi če gre za tako imenovani tržno-socialni sistem. Želijo si domačijske diktature proletariata, v katerem bi vladali in bili prvi – med revnimi.

Novinarstvo med nesolidarnostjo in ekscesnostjo: primer MMC

Zadnje javno pismo trinajstih novinarjev MMC je spet ostalo v javnosti spregledano. Povsem po krivici in zelo simptomalno. Okoliščine in linč, ki so ga bili deležni ti novinarji, predstavljajo enega večjih novinarskih ekscesov v zadnjih letih. Še več, vredni so analize kot neverjetno zgoščena ilustracija in prispodoba številnih temeljnih novinarskih zadreg slovenskih medijev: ideološke spolitiziranosti novinarjev, notranjih nesoglasij med njimi, spolitiziranosti in ignorance RTVS, nesolidarnosti ceha, nemoči in apatije DNS, logike manipulacij in zrcalnih pripisov, perverznega sprevračanja pozicij žrtve in rablja. Vse je tu, vse je v enem.

The making of MMC by Urbanija

Pravkar mediji poročajo o mariborski okrogli mizi Inštituta Jožeta Pučnika na temo svobode medijev – na njej so modrost delili Uroš Urbanija, Bojan Požar in novinarji Financ. Takšna je trenutna resničnostna podoba domače shizoidne novinarske krajine – žal ne virtualna. Ideološka spolitiziranost novinarjev, ki jo omenjam v primeru RTVS, se nanaša na nasilno politično evangelizacijo MMC RTVS, kot si jo je zamislila garnitura Guzej-Vasle-Možina-Gerič in Grandov programski svet RTVS z nastavitvijo Uroša Urbanije za odgovornega urednika MMC jeseni leta 2009. Takrat sem zaradi tega dejanja protestno odstopil kot član programskega sveta RTVS – bilo je urnebesno očitno, da kandidat ne izpolnjuje osnovnih pogojev in kriterijev, da je verjetno nastavljen z namenom in da je programski svet robotizirano programiran (vsaj glasovanje je hitro to pokazalo), da ustvarja grimsovizijo. To so bili časi, ko sem v slabih dveh letih naštel več kot 50 novinarskih ekscesov (šikan, pritiskov, politikantskih kiksov) v RTV hiši, jih tudi objavil. Spomnil se, da sem ob vsem drugem v svojem kratkem mandatu spisal 24 vprašanj vodstvu o istih ekscesih in v vednost vsem medijem. Odzivnost je bila majhna, npr. v Večeru nikakršna.

Moji štirje protesti v zadnjem letu, naslovljeni na Programski svet, dva od teh zaradi politične pristranosti MMC, so do tega trenutka ostali brez najmanjšega odgovora poklicanih – ignoranca, ki si jo človek težko predstavlja. Da ne bo pomote – zanjo ni kriv dr. Granda, svet že dolgo vodi dr. Jernej Pikalo, pa tudi vodstvo zavoda je povsem drugo. Še en dokaz popolne neobčutljivosti in nojevstva vodstva RTVS, da bi reševalo ali zaznalo probleme. Raje se je pretvarjalo, da problema ni, vse apele in pritožbe, ki bi jih po svojih lastnih pravilnikih moralo obravnavati, pa metalo v koš!

Nojevstvo politično homogenega vodstva RTV presega tistega pod Guzejem in ni naključno, je strukturno nujno. Notranja nesoglasja med novinarji, ki jih omenjam, ne zadevajo internih sporov med njimi v uredništvu MMC. Ne, ti so bili tempirana bomba: Urbanija je s svojo ekipo evidentno želel ustvariti desni politiki ustrežljiv medij, ki bo dominiral na spletu, in pri tem res bil uspešen in povsem neblokiran – predstavljam si, da so temu sledili upori tistih sodelavcev, ki jih novinarska nevtralnost in profesionalnost nekaj pomenita. Na to jasno kaže tudi konec pisma. Dogodki v uredništvu MMC so bili neposreden veren izraz odsotne volje in želje vodstva, da uredi razmere, kot tudi notranjih političnih trenj v hiši, ki je potihoma paktirala z Janšo in dopuščala ekscesnost. Očitno so Pahorjevi in Janševi vodilni kadri na radioteleviziji presodili, da bodo živeli v harmoničnem sožitju, toda pri tem so se ušteli, ker niso razumeli, da v vsebinskem oziru takšna simbioza ni mogoča – toda ne v smislu mehčanja različnih političnih pozicij tega ali onega novinarja, ampak z vidika novinarske načelnosti in operativnosti konkretnega dela. Če kaj, so novinarji uredništva MMC bili in so čista žrtev politizacije javnega zavoda, ki izvira z vrha in ni le stvar ravnanja Uroša Urbanije in njegovih kolegov.

Medli odzivi na javno pismo

Če sem prav preštel, so predvčerajšnje pismo novinarjev MMC objavili le redki spletni mediji: SIOL, dnevnik.si, vecer.com. Tiskani mediji so se jim izognili. Bedno. Skrajno žalostno se mi zdi dejstvo, da Društvo novinarjev Slovenije (DNS) ni zmoglo stališča o anonimni objavi osebne korespondence med novinarji MMC, ki jo je nekdo očitno nepooblaščeno prebiral, skopiral, objavil in, kot kaže, tudi po svoje prikrojil. Vmes so spletno stran s tem pismom zaprli. Ne, DNS je novinarje je raje prepustil diskreditacijam drugega ceha, ki deluje neskrito politično. Še več, tudi zadnjega pisma, ki ga omenjam, ni objavilo na svoji strani ali ga kakorkoli podprlo, je pa na začetku leta kolege pozvalo k večji solidarnosti, da bi bila ironija večja! Čeprav so isti Janševi mediji z diskreditacijami napadli celo informacijsko pooblaščenko, ki v tem primeru preverja kršitve varstva osebnih podatkov oziroma sume storitve kaznivega dejanja kršitve tajnosti občil. Prijava vdora v zasebne elektronske poštne predale je bila narejena na policiji. V takšni defenzivni in molčeči drži se pač ne gre čuditi, če iz dneva v dan zmaguje agresivna, diskreditacijska in politikantska narava antinovinarstva.

Pismo, ki ga spodaj objavljam tudi sam, vsebuje nekaj zanimivih momentov. Prvič, v njem trinajst novinarjev pove, da jih ob razkritju zgodbe o »njihovem« dopisovanju ni kontaktiral noben novinar – kar pomeni, da so vsi katastrofalno padli na izpitu iz bazične in osnovnošolske profesionalnosti. Ko novinar ne pokliče niti kolega, kaj naj potem pričakujemo šele ob »nenovinarjih«?

Drugič, ta druga plat, ki ni bila slišana, je grozljiva: novinarji ne poročajo le o vdoru v njihovo pošto, ampak tudi o tekstovnih manipulacijah in ponarejanju njihove vsebine. Tretjič, zelo redko med našimi novinarji naletimo na »kesanje« in priznanje lastne napake. Podpisani so zmogli prav to: ne le, da so priznali svojo, ker so o svoji situaciji ves čas molčali (dogajanjem na MMC sem posvetil številne zapise na tej strani), ampak drugih novinarjem polagajo na srce, da te napake ne ponovijo.

Samoumevnost vdora v zasebno komunikacijo – manire, ki jih od nekod poznamo

Pismo novinarjev MMC, ki je odziv na zapis na spletni strani Dnevnika:

V zadnjih dneh so se v določenih medijih pojavili članki o domnevnem “tajnem” dopisovanju med nekaterimi sodelavci MMC-ja RTV Slovenija. Sklicujejo se na anonimen blog, kjer naj bi bila objavljena naša zasebna pisma z zasebnih elektronskih naslovov. Ob tem nihče pri nas ni preveril, ali navedbe v tem anonimnem blogu sploh držijo. Objavljeni delčki naših zasebnih pogovorov so namreč izbrani zelo selektivno, izbrisani so pomembni deli izjav, postavljene so v drugačne vrstne rede, iztrgane iz konteksta, z namerno napačnimi interpretacijami, nekateri zapisi so dodani naknadno in povsem izmišljeni. Gre torej za ponaredke, članki, ki se nanje sklicujejo, pa so zavajajoči in polni laži. Zanikamo vse obtožbe, da bi kogar koli hujskali ali želeli komur koli škodovati.

Obračun na MMC v policijski preiskavi

Pred letom dni je ves svet spremljal škandal, ki si ga je privoščil eden najbolj znanih britanskih časopisov News of the World. Na dan je prišlo, da so vdrli v zasebno komunikacijo posameznikov in objavili dele informacij, ki so jih pridobili. Javnost je bila zgrožena, začele so se kazenske preiskave, posledično pa je ta časopis z dolgoletno tradicijo nehal izhajati.

Zdaj smo bili žrtve vdora v zasebno komunikacijo prek zasebnih elektronskih naslovov nekateri novinarji MMC-ja RTV Slovenija. Nekdo je nezakonito in nepooblaščeno zlorabil zasebna dopisovanja po zasebni (!) elektronski pošti med sodelavci in prijatelji. A namesto, da bi nas določeni mediji obravnavali kot žrtve kaznivega dejanja, to zlorabo sami še potencirajo.

Očitno je za nekatere novinarje vse, kar najdejo na spletu, gola resnica, preverjanje točnosti zbranih informacij, izogibanje nekorektnemu in žaljivemu predstavljanju podatkov ter nujno potrebno pridobivanje odziva pri objavljanju informacij, ki vsebujejo hude obtožbe, pa so le mrtve črke na papirju novinarskega kodeksa. Poudarjamo, da citiran blog anonimneža v izmišljen kontekst postavlja dele nezakonito pridobljenih zasebnih pogovorov, naša imena pa krivično blati. Prav tako se je dokaj nespretno lotil potvarjanja zapisanega z urejevalnikom besedila.

Zadnji dve leti je bilo vzdušje v redakciji MMC-ja RTV Slovenija zelo negativno, napeto in polno nesoglasij. Ves čas smo vse težave, ki smo jih imeli z nekdanjim odgovornim urednikom MMC-ja gospodom Urošem Urbanijo, želeli reševati korektno znotraj hiše. Nanje smo opozarjali tudi vodstvo, kar je naša dolžnost in predvsem pravica. A odločitev, da javnosti s težavami znotraj uredništva in našim nasprotovanjem resnim profesionalnim zdrsom ne seznanjamo, je bila napaka. V zadnjih dveh mesecih, odkar gospod Uroš Urbanija ni več odgovorni urednik MMC-ja, smo namreč nekateri od nas konstantno obravnavani v določenih revijah ter portalih, kjer se nas žali in blati.

Upamo, da kolegi iz drugih novinarskih hiš ne bodo ponovili naše “napake” in bodo javnost takoj obvestili o šikaniranju, grožnjah, kršenjih novinarskega kodeksa in pritiskih na novinarje z nezakonito pridobljenimi in prirejenimi zasebnimi podatki.

Tanja Kozorog Blatnik, Lan Dečman, Slavko Jerič, Ana Jurc, Maja Kač, Alenka Klun, Aleksandra Kerin Kovač, Anja Pavlič, Kaja Sajovic, Erna Strniša, Ana Svenšek, Blaž Tišler, Brina Tomovič.

Kabinet premierja: igrice z mediji ali le nerodnost?

Je Janša res dokazal, da je sam plačal zasebno letalo, ko se je zaradi sinove bolezni predčasno vrnil iz Grčije v Ljubljano?

Mediji trenutno povprek dokazujejo, da je to res – šokiran sem, s kakšno lahkoto to počnejo, če pustim (ne)spontano solidarizacijo s skrbnim očetom ob strani. Kar je doslej predložil kabinet predsednika vlade v vednost, je namreč le kopija faksimila dokumenta, ki najbolj spominja na predračun, medtem ko so ga sami opremili z napisom »potrdilo o najemu«. Vendar na tem potrdilu ni nobenega žiga, znesek je očitno zapisan pavšalno – brez podatka o dolžini leta in drugih podrobnosti.

Ne dvomim, da gre za naročnilnico. Toda kje je torej račun, ki bi ovrgel vse dvome o plačilu iz lastnega žepa? Na »potrdilu o najemu« je zapisan zapovedan zadnji datum plačila: 5. maj 2012. Le dan po opravljeni večerni storitvi, v soboto. Račun bi torej že zdavnaj moral biti poravnan in na razpolago. Z njim bi se najmočneje ovrglo vse dvome. Toda čudi me, da ga novinarji niso prejeli in upam, da ga vsaj zahtevajo, saj je urad kabineta predsednika vlade potrdil prav to:

Za povratek so morali res plačati poseben prevoz, in sicer manjše propelersko letalo, ki je stalo 9.500€, vendar je šlo za nujen primer in ni bilo izbire. Stroški prevoza so bili do zadnjega centa kriti iz lastnih sredstev. Prevoz je bil plačan tudi za varnostnika, ki je predsednika vlade spremljal, tako da povratni let v domovino državnega proračuna ni stal niti centa.

Da so v kabinetu spretno manipulirali z mediji, vsaj v nekem delu, če ne ves čas, je prav tako kazno. Zavedli so jih v napačno vednost ali prepričanje o tem, da je predsednik v celoti letel v Grčijo z zasebnim letalom. To jasno izhaja iz odgovorov na vprašanja, ki so bila zastavljena že zdavnaj:

„Po naših informacijah se je predsednik vlade na dopust med prvomajskimi počitnicami odpravil na otok Kos z zasebnim letalom. Zanima nas, ali je let v celoti plačal sam oziroma ali je, glede na soudeležbo varnostne službe, pri tem participiral tudi državni proračun“ so nam iz kabineta predsednika odgovorili, da je „predsednik vlade let v celoti plačal sam“.

Podobno velja za novinarje Žurnala, ki so danes pojasnili, katera vprašanja so postavljali kabinetu:

V kabinetu predsednika vlade so imeli že včeraj možnost pojasniti vse, kar danes užaljeno objavljajo na spletu. Pa poglejmo vprašanja:

1. Ali drži, da je predsednik vlade na dopust v Grčijo potoval z zasebnim letalom?
Ni bilo odgovora.

2. Zakaj je letel z zasebnim letalom?
Ni bilo odgovora.

3. Koliko je znašal strošek leta in kdo ga je plačal?
Odgovorili so le delno, in sicer “Predsednik vlade je let v celoti plačal sam.”

4. Koliko je znašal dodaten strošek zaradi potovanja varnostnikov v tujino?
Ni bilo odgovora.

Če bi bili v kabinetu predsednika resnicoljubni, korektni in imeli malo manj preganjavice pred novinarji, bi lahko že včeraj odgovorili na primer takole:

1. Ali drži, da je predsednik vlade na dopust v Grčijo potoval z zasebnim letalom?
Na dopust je predsednik vlade potoval s čarterskim letom, ki ga je imel rezerviranega tudi za povratno potovanje, a je pot nazaj z družino opravil z najetim manjšim propelerskim letalom.

2. Zakaj je letel z zasebnim letalom?
Zaradi sinove bolezni so morali potovanje predčasno prekiniti.

3. Koliko je znašal strošek leta in kdo ga je plačal?
Cena leta je bila 9.500 evrov.

Se pravi, da bi lahko, če bi ravnali dobronamerno, v kabinetu medije že zdavnaj obvestili o tem, da je premier z zasebnim letalom letel le ob povratku, pa še to zaradi bolezni otroka. Glede na stampedo in linč novinarjev Mladine in Žurnala se res postavlja vprašanje, ali so to storili premišljeno in nalašč – vse v imenu novega križarskega pohoda proti izbranim (»nizkonakladnim«) medijem, ki so jim trn v peti, ali morda, vsaj v nekem trenutku, le iz nerodnosti ali nevednosti.

Ob tem bega še hermenevtika dogodka: dejansko je torej primarna informacija o Janševem poletu z zasebnim letalom na pol točna. Velja le za eno smer. Je pa res, da se kontekst bistveno spremeni: premier se ni predajal luksuzu, kot vse kaže, ampak je zasebno letalo najel le za to, da bi reševal otroka. Toda k temu, da tega nismo vedeli pravočasno, je bistveno prispeval sam. In očitno z razlogom. Če je ob tem za napad na medije celo zlorabil otrokovo bolezen, morda nikoli ne bomo vedeli – podobno kot ne vemo, ali je bil ta prepeljan v klinični center in kaj se je tistega petka zvečer z njim dogajalo. In res je, od tu naprej je zgodba zasebna stvar.

Poročilo o brezplačnikih na dosegu miške – izvolite, vzemite

Spodaj objavljam razvpito 77 strani dolgo poročilo o brezplačnikih (klikni na spodnjo sliko):

Žal poročilo javno ni nikjer objavljeno; pridobil sem ga tam, kjer ga lahko vsi. Ne razumem, zakaj je najmanj zanimanja zanj pokazal DNS, saj ponuja neposreden vpogled v novinarsko-politične povezave in antinovinarski značaj lepega dela naših političnih novinarjev, medtem ko je občutno članstvo ZNP pravzaprav v izdajanje brezplačnikov vpleteno in seveda iz tega razloga nima želje po njegovem razkritju. Že nekajkrat sem zapisal svoj ceterum censeo: za usodo novinarske in medijske avtonomije v Sloveniji bo indikativno videti, koliko zanimanja bodo novinarji pokazali za razkritje afere z brezplačniki. Še pred tem pa kajpada od dejstva, ali jih njihova lastna profesionalna svoboda sploh gane.

Naj spomnim, lani oktobra sprejeto poročilo je ugotovilo, da je bil namen izdajanja Ekspresa in Slovenskega tednika vplivanje na parlamentarne volitve leta 2008. Poslanci so ugotovili, da se je z brezplačnikoma prek diskvalifikacij političnih tekmecev želelo koristiti stranki SDS – tudi danes vladajoči stranki. Sprejet je tudi sklep, da je bil namen ustanovitve in izdajanja obeh časopisov prikriti (pred)volilno propagando oz. kampanjo ter sporno financiranje političnih strank. Prav tako je DZ s sklepom ugotovil, da se je šlo »v tem primeru izvajanja negativne politične kampanje« mimo veljavne zakonodaje.

Kasneje je bila vsebina poročila označena s stopnjo tajnosti, zaradi česar poročilo ni bilo dosegljivo niti v delni obliki. Po uskladitvi z  informacijsko pooblaščenko je poročilo postalo javno, vendar so v njem ostali zakriti nekateri deli, ki vsebujejo poslovne in bančne skrivnosti – tudi po pritožbi, ko je več prosilcev zahtevalo dostop do informacij javnega značaja in s temi kopijo poročila Preiskovalne komisije za ugotovitev in oceno dejanskega stanja izdajanja in financiranja brezplačnih tednikov »Slovenski tednik« in »Ekspres«, kot se uradno imenuje.

Kdo je prejemal honorar za pisanje v brezplačnike

Toda potem je poročilo postalo dostopno s prekritimi številnimi podatki, o njem so nekateri mediji, še zlasti Delo in Mladina, veliko poročali, vendar danes očitno nikogar prav posebej več ne intrigira. Mladina je septembra 2011 pisala ne le o novinarskih piscih v brezplačnike, ampak tudi prejemnikih honorarjev za to pisanje, kar seveda niso vsi novinarji, ki so pisali vanje ali pri njih sodelovali:

Vemo pa, kdo so bili resnični prejemniki avtorskih honorarjev, ki jih je stranka SDS tako posredno plačala v zameno za novinarske zmazke in ki svojih resničnih imen niso hoteli razkriti.

To so Silvester Šurla, sedaj predsednik Združenja novinarjev in publicistov ter odgovorni urednik tednika Reporter, to je Metod Berlec, odgovorni urednik tednika SDS Demokracija, to je Barbara Urbanija, sicer žena odgovornega urednika multimedijskega centra RTV Slovenija (MMC) Uroša Urbanije, ki je bil leta 2008 notranjepolitični urednik na Slovenski tiskovni agenciji (STA), to je Aleš Žužek, sedaj novinar MMC, prej novinar STA, to so Aleš Kocjan, Tadeja Vrtovec in Peter Avsenik, vsi še vedno novinarji STA, to je Aleš Andlovič, novinar Slovenskih novic, to je Monika Kubelj, novinarka Reporterja, in pa Maja Pirš, sodelavka revije Kapital in mariborskega festivala.

Brezplačniki in cerkev

Prav danes mediji znova pišejo o finančni polomiji mariborske nadškofije, npr. o stečaju podjetja Betnava. Žal manj omenjajo njeno vpletenost v izdajanje brezplačnikov – škofje so garali tudi za brezplačnike in ti so v veliki meri mariborska zgodba. Sedež njihovega novinarskega pogona je bil verjetno na Titovi. Iz poročila in spoznanj komisija izhaja, da je mariborska škofija na posreden način skoraj v celoti financirala izhajanje brezplačnika Slovenski tednik. Ostal je polmilijonski dolg izdajatelja Slovenskega tednika, podjetja Progresija. Predsednik uprave holdinga Zvon Ena Simon Zdolšek je med nastopom pred komisijo dejal, da ima holding do Progresije odprti dve terjatvi, v enem primeru gre za posojilo, v drugem pa za odstopljeno terjatev. Julius Fond, ki se je pozneje pripojil Zvonu Ena, je Progresiji dal več posojil, na koncu se je to združilo v eno, vredno 200.000 evrov, ki še ni poravnano.

Prav tako je obstajala še odstopljena terjatev v višini 300.000 evrov. Gre za dogovor med Zvonom Ena in Media Polisom. Media Polis je bil dolžnik Zvona Ena, ker pa je Progresija dolgovala Media Polisu, so sklenili pobotanje s terjatvijo, ki jo ima Progresija do Media Polisa. Terjatve so oslabili, je takrat pojasnil Zdolšek, po njegovem mnenju pa je realno pričakovati le delno poplačilo. Direktor podjetja Media Polis Marjan Novak je sicer na zaslišanju na eni od prejšnjih sej članom komisije pojasnil, da so Progresiji posodili več kot 600.000 evrov, večina posojila pa še ni povrnjena.

Kakšen interes so v Zvonu videli v izdajanju Slovenskega tednika? Zdolšek  je odgovoril, da se je zadeva začela kot eno posojilo, ki pa je nato preraslo »v možnost dodatnega angažiranja«. Tudi sam direktor Progresije Andrej Lasbaher je ponujal lastniški vstop v Progresijo, vendar je bil po Zdolškovih besedah prav vsebinski del brezplačnika ključen, da do tega ni prišlo. Kot priča je tedaj nastopil tudi nekdanji direktor Dravskih elektrarn Maribor Damijan Koletnik, ki sprva sploh ni želel odgovarjati na vprašanja, nato pa je dejal, da se ne spomni, ali je bila s Progresijo podpisana in realizirana kakšna pogodba. Pozneje pa je pojasnil, da »kolikor je on seznanjen«, pogodba ni bila realizirana. Koletnik je zaslovel po 21 milijonov evrov posojila Zvonu Ena. Nastalo je tako rekoč javno-zasebno partnerstvo mariborskih podjetij, ki so se našla v projektu Slovenski tednik.

»Cerkev ni imela nobenih koristi od brezplačnikov, prej škodo. Vsekakor pa mariborska škofija ni na račun tega dobila nobenih uslug kot poplačilo za posojila,« je povezave med Cerkvijo in brezplačniki komentiral Krašovec. Melita Župevc je tedaj kot primer mogoče usluge predstavila dvorec Betnavo in podjetje Betnava, d. o. o., ki je na državnem razpisu dobilo denar. Krašovec je njene domneve zavrnil: »Škofija je kandidirala pri več projektih, tudi za Betnavo, ki je spomenik državnega pomena. Mi smo Betnavo prijavili na razpis, na nekaterih državnih razpisih smo uspeli, na nekaterih pa ne – tako je bilo tudi z Betnavo. Na enem razpisu nismo uspeli, na naslednjem pa smo po nekaterih popravkih in dopolnitvah dosegli zadostno število točk in na razpisu smo uspeli.« (Zgornji tekst je delno povzet po tem zapisu).

Nekaj zapisov, povezanih z brezplačniki in mariborsko nadškofijo:

ena, dva, tri, štiri, pet, šest.

Novinarska liturgija: prava vprašanja za naše škofe

Včerajšnje izvijanje Slovenske škofovske konference je bila ena najbolj zanimivih predstav za javnost v zadnjem času. Predmet zanimanja vroč po sebi, celo žgečkljiv in šokanten. Kdo govori resnico, kdo laže in kdo želi ostati moralni akter? Kako bodo moralne avtoritete, kot (si) pravijo, kos nalogi na najvišji ravni? Bo zgodba škofov konsistentna in vzdržna, bodo uspeli prepričljivo pokazati, da vatikanskega dekreta ni, da je zgolj privid? Bodo zadovoljni z lupingom, češ ne vemo, če obstaja, ali pa bodo le priznali, da morda je, tam nekje?

Zgodilo se je, da smo državljani in še zlasti verniki lahko razočarani. Prepričljivosti ni bilo nobene. Prej so elementi njihove mizanscene in argumentacije bili podobni ementalerju, švicarskemu siru. Ampak to ni le njihov problem –  je tudi težava novinarjev, ki ne znajo zbezljati resnice niti iz škofov (iz katerih bi sicer morala kar vreti).

Kaj torej? Spodaj je nekaj ključnih neodgovorjenih vprašanj po moji presoji. Če nanje v doglednem času naši novinarji ne bodo zmogli najti odgovorov ali RKC prisiliti, da jim nanje odgovori, potem bo ta nemoč zame večji problem kot domnevne moralne in kapitalske grehote vrlih škofov. Pa po vrsti.

(1) Zakaj ni bilo navzočih protagonistov?

Zakaj na tiskovki nista nastopila omenjena nadškofa, g. Uran in g. Kramberger? Če imata čas za birmovanja, zakaj ga nimata za nastop pred slovensko (cerkveno) javnostjo, ako sta čista po duši in dejanjih? Kdaj si lahko obetamo njuna pojasnila v živo?

(2) Zakaj zgolj zanikanje prejema pisma, poslanega SŠK?

Slovenski škofje bi morali biti zainteresirani, da sperejo sleherni madež in dvom glede obstoja vatikanskega dekreta. Zakaj so nastopili in zanikali zgolj dejstvo, da takšnega ukora ni prejela SŠK – saj zaradi dejstva, da ga ni prejela SŠK in ne kdo drug, sramota ni nič manjša? Takšno partikularno zanikanje je morda piarovsko učinkovito, toda z vidika resnice ni.

(3) Postopek obveščanja, kdo bi moral obvestiti SŠK?

Na včerajšnji tiskovki ste govorili o tem, da niste prepričani, če morda g. Uran in g. Kramberger nista prejela takšnega vatikanskega upora privatno. Mar ni ta podatek nekaj, glede česar bi morala biti seznanjena tudi SŠK in slovenska RKC?

(4) Kakšen je v resnici postopek pošiljanja vatikanskih ukorov v takem primeru?

Dr. Saje je včeraj na tiskovki glede sprejema takšnega dekreta neposredno povedal: »Ne vemo, ali je prišlo do tega ali ne, zato tega ne moremo komentirati. Domnevamo, da nista dobila nobenega papirja, ker o tem nismo seznanjeni.« Današnje Delo je Sajetu pripisalo še izjavo: »Če takšna pisma obstajajo, jih dobijo ljudje, ki se jih zadeve tičejo.« Dr. Turnšek je včeraj dodal: »Komunikacija poteka direktno, ne preko drugih škofov. Zato drugi pri tem nimamo ne vpogleda ne možnosti sodelovanja.«  Vsa stališča predpostavljajo procedure pošiljanja. Kakšne so?

(5) Zakaj manjka komunikacija s škofoma?

Zakaj doslej škofov še niste povprašali, ali sta prejela pismo iz Vatikana? Če doslej niste uspeli svojih kolegov škofov pobarati, ali sta takšne ukore prejela, kdaj boste v SŠK to storili? Ali ni nenavadno, da skličete tiskovno konferenco glede vprašanja X, glede X pa dotičnih škofov ne sprašujete? Glede na to, da ste prebrali dve pismi obeh izpostavljenih domnevno kaznovanih nadškofov, ste zanesljivo bili z njima v kontaktu. Je stvar nadvse bizarnega naključja, da v situaciji, ko se vsa Slovenija sprašuje o obstoju dekreta, vas v komunikaciji z njima to ni preveč ali sploh ne zanimalo?

(6) Kaj se je zgodilo 24. aprila in v čem se ta dogodek razlikuje od tistega 26. aprila letos?

Včeraj je Eva Kobe v dnevniku POP TV poročala o izjavi, ki »škofe postavlja na laž«, namreč tiskovnega predstavnika kabineta predsednika države. Ta je povedal, da je prvotno dogovorjeno vabilo za kosilo s predsednikom na dan 26. aprila, ko naj bi se škofje tudi sestali in sprejeli odločitev, bilo deležno dodatnega pisnega popravka, poslanega 24. aprila. Torej dva dni pred tem so iz SŠK v kabinet predsednika poslali obvestilo, da na kosilu ne bo g. Smeja, g. Urana in g. Krambergerja. Kaj se je zgodilo dva dni prej, da je prišlo do umika teh treh škofov z vabila, glede na to, da se trdi, da je odločitev o njihovem umiku iz SŠK padla šele 26. aprila (»odločitev so škofje sprejeli po krajšem posvetu pred srečanjem s predsednikom republike Danilom Türkom«)?

(7) Je zgodba o Jamnikovem nastopu resnična?

Dejan Karba v današnjem članku piše o tem, da njegov vir ni bil škof Anton Jamnik, temveč nekateri duhovniki, ki so podatek o vatikanskem dekretu slišali od Jamnika. Zapisal je: »Nekateri duhovniki (njihove podatke hranimo v uredništvu) so zaradi teh informacij na nedavnem obredu svete birme, ki ga je vodil Anton Jamnik, ljubljanskega pomožnega škofa povprašali po podrobnostih. Jamnik jim je – tako pravijo naši viri – povedal, da je bil skrajni čas, da se je nekdo odzval, saj »mariborska nadškofija predolgo čaka z ukrepi, ki jih je dolžna sprovesti«. Podrobno jim je razložil pisanje Svetega sedeža in jim tudi predstavil razloge, zaradi katerih se morata omenjena škofa umakniti iz javnosti.« Vprašanje za SŠK oz. RKC in samega Jamnika je: Ali lahko zanikate obstoj takšnega pogovora z duhovniki in nato še vsebino tega pogovora, ki predpostavlja obstoj pisma iz Vatikana?

(8) Lahko g. Uran jasneje zanika, da je oče kakemu otroku, ali zgolj ugotavlja, da so domneve neutemeljene?

Dikcija g. Urana, ki sem jo podrobno analiziral, ne odgovarja dovolj neposredno na vprašanje, ali g. bivši nadškof res zanika, da ima otroke. Da-ali-ne vprašanje njemu se zato mora glasiti: so trditve o tem, da imate otroke, resnične?

(9) Vprašanje kredibilnosti: ste pripravljeni odstopiti?

Končno vprašanje za SŠK, seveda ne nujno zadnje, bi moralo biti: kako kredibilni ste, če javnosti ne boste ponudili jasnih in prepričljivih odgovorov glede obstoja vatikanskega dekreta? Ste pripravljeni vsi po vrsti odstopiti zaradi izgube zaupanja vernikov in javnosti, če bi se izkazalo, da ste premišljeno lagali?

Msgr. Alojzij Uran, očetovstvo in prazne domneve

»Nadškof Uran zanika, da bi bil kateremukoli otroku oče, kakor je zaokrožilo, ali da bi se od njega zahtevalo ugotavljanje očetovstva.« Piše danes na Večeru online. Na Dnevniku online pa so dali tak naslov: Alojz Uran: Vatikan ni zahteval, da opravim test očetovstva, otrok nimam.

Nekdanji ljubljanski nadškof in metropolit msgr. Alojzij Uran na današnji tiskovni konferenci sploh ni nastopil. Tam so zgolj prebrali njegovo pismo – to je storil nadškof dr. Anton Stres. Pa si poglejmo, ali msgr. Uran resnično zanika, da bi imel otroka. Izjava nadškofa Urana je bila:

»Po tem, ko sem se zaradi načetega zdravja in zmanjšane sposobnosti za vodenje ljubljanske nadškofije odpovedal tej nalogi, sem svojemu nasledniku obljubil, da mu bom po svojih močeh pomagal še naprej. In to sem tudi delal.

Kasneje pa so prišle strožje zahteve, povezane z vprašanjem očetovstva, kakor navaja članek v ljubljanskem Dnevniku, dne 8. maja 2012, »po neuradnih informacijah iz cerkvenih krogov, zaradi spora s Svetim sedežem, ki je od njega zahteval, da ugodi zahtevi po ugotavljanju očetovstva.« – Te besede niso resnične. Nikoli od nikogar nisem dobil zahteve po ugotavljanju očetovstva. Ob tem izjavljam, da so domneve o mojem očetovstvu neutemeljene.«

Pravna in realna dejstva

Uran v rahlo zvito napisanih vrsticah nesporno pravi tole:

(1) Trditev o tem, da bi zaradi spora s Svetim sedežem nekdo od tam zahteval, da se ugodi zahtevi po ugotavljanju očetovstva, je neresnična.

(2) Zahteva po ugotavljanju očetovstva ni prišla od nikogar in ni bila nikoli podana.

(3) Domneve, da sem oče nekomu, so neutemeljene.

Očitno je v (2) že vsebovana trditev (1), zato jo lahko nanjo zvedemo; trditev (2) je zanesljivo izjemno enoznačna in jasna. Toda kaj storiti s (3)? Ali sta trditvi »Domneve, da sem oče nekomu, so neutemeljene« in »Nisem oče nekomu/nikomur« res identični?

Zanesljivo ne. Formulacija je izrazito pravniška, je tako rekoč floskula, ki jo nenehno poslušamo iz ust obdolženih na sodiščih. Utemeljenost seveda cilja na naše razloge za neko prepričanje, na navedbo dokazov. Biti oče nekomu ali ne pa meri na opis nekega dejanskega stanja. Povedano preprosteje: lahko ste oče nekega otroka, vendar trdite, da navedba dokazov o tem ni dovolj dobro utemeljena. Lahko ste vpleteni v afero Patria, a pogrešate utemeljene dokaze o tem. Prva in druga možnost nujno ne sovpadeta: pravno dokazljiva in ugotovljiva dejstva niso nujno identična realnim.

Če je to res, potem Uran ni kar tako zanikal, da ima otroka – o tem se ni izrekal. In potem so novinarske razlage in vsi naslovi, ki poudarjajo takšno priznanje, netočni. Dilemo, ali se je gospod nadškof le nerodno izrazil in ni naravnost povedal »nimam otrok« po premisleku ali nepremisleku, puščam ob strani.

Kaj so in čigave so strožje zahteve

Za tiste, ki se jim zdi zgornja distinkcija nepotrebno pravniško ali logiško pikolovstvo, je v kratkem pismu, edini njegovi izjavi, ki jo imamo, še en izziv v obliki formulacije: »Kasneje pa so prišle strožje zahteve, povezane z vprašanjem očetovstva«. Kako jo razumeti?

Avtor članka v Financah je k »strožjim zahtevam očetovstva« pripisal: »(Vatikana op.p.)«. Če je njegova razlaga pravilna in so res obstajale takšne zahteve Vatikana, spet ni jasno, kaj so te bile po vsebini, vendar bi pomenilo, da zahteve so bile. V nadaljevanju namreč Uran nemudoma zanika, da bi se moral pokoriti kakšni »taki zahtevi po ugotavljanja očetovstva«. Oziroma, kot pravi (2), katerikoli zahtevi.

Uranova trditev »prišle so strožje zahteve, povezane z vprašanjem očetovstva«, če je tu beseda »zahteva« mišljena v običajnem pomenu,  in nato trditev »nikoli od nikogar nisem dobil zahteve po ugotavljanju očetovstva«, sta očitno v logičnem protislovju. Kajti bodisi so bile zahteve bodisi jih ni bilo. Razen če Uran dela minuciozno distinkcijo med »zahtevami, povezanimi z vprašanjem očetovstva« in »zahtevami, povezanimi po ugotavljanju očetovstva«. Na čem bi temeljila ta misteriozna razlika, si je težko predstavljati in še težje razumeti. Eno pa je jasno: gospod nadškof bi najbolje storili, če bi bodisi pošteno priznali ali jasno zanikali, ali so oče.

No, me zanima, na kakšen način bodo mediji in drugi opazili in razložili zgornje logično protislovje.