Novinarstvo med nesolidarnostjo in ekscesnostjo: primer MMC

Zadnje javno pismo trinajstih novinarjev MMC je spet ostalo v javnosti spregledano. Povsem po krivici in zelo simptomalno. Okoliščine in linč, ki so ga bili deležni ti novinarji, predstavljajo enega večjih novinarskih ekscesov v zadnjih letih. Še več, vredni so analize kot neverjetno zgoščena ilustracija in prispodoba številnih temeljnih novinarskih zadreg slovenskih medijev: ideološke spolitiziranosti novinarjev, notranjih nesoglasij med njimi, spolitiziranosti in ignorance RTVS, nesolidarnosti ceha, nemoči in apatije DNS, logike manipulacij in zrcalnih pripisov, perverznega sprevračanja pozicij žrtve in rablja. Vse je tu, vse je v enem.

The making of MMC by Urbanija

Pravkar mediji poročajo o mariborski okrogli mizi Inštituta Jožeta Pučnika na temo svobode medijev – na njej so modrost delili Uroš Urbanija, Bojan Požar in novinarji Financ. Takšna je trenutna resničnostna podoba domače shizoidne novinarske krajine – žal ne virtualna. Ideološka spolitiziranost novinarjev, ki jo omenjam v primeru RTVS, se nanaša na nasilno politično evangelizacijo MMC RTVS, kot si jo je zamislila garnitura Guzej-Vasle-Možina-Gerič in Grandov programski svet RTVS z nastavitvijo Uroša Urbanije za odgovornega urednika MMC jeseni leta 2009. Takrat sem zaradi tega dejanja protestno odstopil kot član programskega sveta RTVS – bilo je urnebesno očitno, da kandidat ne izpolnjuje osnovnih pogojev in kriterijev, da je verjetno nastavljen z namenom in da je programski svet robotizirano programiran (vsaj glasovanje je hitro to pokazalo), da ustvarja grimsovizijo. To so bili časi, ko sem v slabih dveh letih naštel več kot 50 novinarskih ekscesov (šikan, pritiskov, politikantskih kiksov) v RTV hiši, jih tudi objavil. Spomnil se, da sem ob vsem drugem v svojem kratkem mandatu spisal 24 vprašanj vodstvu o istih ekscesih in v vednost vsem medijem. Odzivnost je bila majhna, npr. v Večeru nikakršna.

Moji štirje protesti v zadnjem letu, naslovljeni na Programski svet, dva od teh zaradi politične pristranosti MMC, so do tega trenutka ostali brez najmanjšega odgovora poklicanih – ignoranca, ki si jo človek težko predstavlja. Da ne bo pomote – zanjo ni kriv dr. Granda, svet že dolgo vodi dr. Jernej Pikalo, pa tudi vodstvo zavoda je povsem drugo. Še en dokaz popolne neobčutljivosti in nojevstva vodstva RTVS, da bi reševalo ali zaznalo probleme. Raje se je pretvarjalo, da problema ni, vse apele in pritožbe, ki bi jih po svojih lastnih pravilnikih moralo obravnavati, pa metalo v koš!

Nojevstvo politično homogenega vodstva RTV presega tistega pod Guzejem in ni naključno, je strukturno nujno. Notranja nesoglasja med novinarji, ki jih omenjam, ne zadevajo internih sporov med njimi v uredništvu MMC. Ne, ti so bili tempirana bomba: Urbanija je s svojo ekipo evidentno želel ustvariti desni politiki ustrežljiv medij, ki bo dominiral na spletu, in pri tem res bil uspešen in povsem neblokiran – predstavljam si, da so temu sledili upori tistih sodelavcev, ki jih novinarska nevtralnost in profesionalnost nekaj pomenita. Na to jasno kaže tudi konec pisma. Dogodki v uredništvu MMC so bili neposreden veren izraz odsotne volje in želje vodstva, da uredi razmere, kot tudi notranjih političnih trenj v hiši, ki je potihoma paktirala z Janšo in dopuščala ekscesnost. Očitno so Pahorjevi in Janševi vodilni kadri na radioteleviziji presodili, da bodo živeli v harmoničnem sožitju, toda pri tem so se ušteli, ker niso razumeli, da v vsebinskem oziru takšna simbioza ni mogoča – toda ne v smislu mehčanja različnih političnih pozicij tega ali onega novinarja, ampak z vidika novinarske načelnosti in operativnosti konkretnega dela. Če kaj, so novinarji uredništva MMC bili in so čista žrtev politizacije javnega zavoda, ki izvira z vrha in ni le stvar ravnanja Uroša Urbanije in njegovih kolegov.

Medli odzivi na javno pismo

Če sem prav preštel, so predvčerajšnje pismo novinarjev MMC objavili le redki spletni mediji: SIOL, dnevnik.si, vecer.com. Tiskani mediji so se jim izognili. Bedno. Skrajno žalostno se mi zdi dejstvo, da Društvo novinarjev Slovenije (DNS) ni zmoglo stališča o anonimni objavi osebne korespondence med novinarji MMC, ki jo je nekdo očitno nepooblaščeno prebiral, skopiral, objavil in, kot kaže, tudi po svoje prikrojil. Vmes so spletno stran s tem pismom zaprli. Ne, DNS je novinarje je raje prepustil diskreditacijam drugega ceha, ki deluje neskrito politično. Še več, tudi zadnjega pisma, ki ga omenjam, ni objavilo na svoji strani ali ga kakorkoli podprlo, je pa na začetku leta kolege pozvalo k večji solidarnosti, da bi bila ironija večja! Čeprav so isti Janševi mediji z diskreditacijami napadli celo informacijsko pooblaščenko, ki v tem primeru preverja kršitve varstva osebnih podatkov oziroma sume storitve kaznivega dejanja kršitve tajnosti občil. Prijava vdora v zasebne elektronske poštne predale je bila narejena na policiji. V takšni defenzivni in molčeči drži se pač ne gre čuditi, če iz dneva v dan zmaguje agresivna, diskreditacijska in politikantska narava antinovinarstva.

Pismo, ki ga spodaj objavljam tudi sam, vsebuje nekaj zanimivih momentov. Prvič, v njem trinajst novinarjev pove, da jih ob razkritju zgodbe o »njihovem« dopisovanju ni kontaktiral noben novinar – kar pomeni, da so vsi katastrofalno padli na izpitu iz bazične in osnovnošolske profesionalnosti. Ko novinar ne pokliče niti kolega, kaj naj potem pričakujemo šele ob »nenovinarjih«?

Drugič, ta druga plat, ki ni bila slišana, je grozljiva: novinarji ne poročajo le o vdoru v njihovo pošto, ampak tudi o tekstovnih manipulacijah in ponarejanju njihove vsebine. Tretjič, zelo redko med našimi novinarji naletimo na »kesanje« in priznanje lastne napake. Podpisani so zmogli prav to: ne le, da so priznali svojo, ker so o svoji situaciji ves čas molčali (dogajanjem na MMC sem posvetil številne zapise na tej strani), ampak drugih novinarjem polagajo na srce, da te napake ne ponovijo.

Samoumevnost vdora v zasebno komunikacijo – manire, ki jih od nekod poznamo

Pismo novinarjev MMC, ki je odziv na zapis na spletni strani Dnevnika:

V zadnjih dneh so se v določenih medijih pojavili članki o domnevnem “tajnem” dopisovanju med nekaterimi sodelavci MMC-ja RTV Slovenija. Sklicujejo se na anonimen blog, kjer naj bi bila objavljena naša zasebna pisma z zasebnih elektronskih naslovov. Ob tem nihče pri nas ni preveril, ali navedbe v tem anonimnem blogu sploh držijo. Objavljeni delčki naših zasebnih pogovorov so namreč izbrani zelo selektivno, izbrisani so pomembni deli izjav, postavljene so v drugačne vrstne rede, iztrgane iz konteksta, z namerno napačnimi interpretacijami, nekateri zapisi so dodani naknadno in povsem izmišljeni. Gre torej za ponaredke, članki, ki se nanje sklicujejo, pa so zavajajoči in polni laži. Zanikamo vse obtožbe, da bi kogar koli hujskali ali želeli komur koli škodovati.

Obračun na MMC v policijski preiskavi

Pred letom dni je ves svet spremljal škandal, ki si ga je privoščil eden najbolj znanih britanskih časopisov News of the World. Na dan je prišlo, da so vdrli v zasebno komunikacijo posameznikov in objavili dele informacij, ki so jih pridobili. Javnost je bila zgrožena, začele so se kazenske preiskave, posledično pa je ta časopis z dolgoletno tradicijo nehal izhajati.

Zdaj smo bili žrtve vdora v zasebno komunikacijo prek zasebnih elektronskih naslovov nekateri novinarji MMC-ja RTV Slovenija. Nekdo je nezakonito in nepooblaščeno zlorabil zasebna dopisovanja po zasebni (!) elektronski pošti med sodelavci in prijatelji. A namesto, da bi nas določeni mediji obravnavali kot žrtve kaznivega dejanja, to zlorabo sami še potencirajo.

Očitno je za nekatere novinarje vse, kar najdejo na spletu, gola resnica, preverjanje točnosti zbranih informacij, izogibanje nekorektnemu in žaljivemu predstavljanju podatkov ter nujno potrebno pridobivanje odziva pri objavljanju informacij, ki vsebujejo hude obtožbe, pa so le mrtve črke na papirju novinarskega kodeksa. Poudarjamo, da citiran blog anonimneža v izmišljen kontekst postavlja dele nezakonito pridobljenih zasebnih pogovorov, naša imena pa krivično blati. Prav tako se je dokaj nespretno lotil potvarjanja zapisanega z urejevalnikom besedila.

Zadnji dve leti je bilo vzdušje v redakciji MMC-ja RTV Slovenija zelo negativno, napeto in polno nesoglasij. Ves čas smo vse težave, ki smo jih imeli z nekdanjim odgovornim urednikom MMC-ja gospodom Urošem Urbanijo, želeli reševati korektno znotraj hiše. Nanje smo opozarjali tudi vodstvo, kar je naša dolžnost in predvsem pravica. A odločitev, da javnosti s težavami znotraj uredništva in našim nasprotovanjem resnim profesionalnim zdrsom ne seznanjamo, je bila napaka. V zadnjih dveh mesecih, odkar gospod Uroš Urbanija ni več odgovorni urednik MMC-ja, smo namreč nekateri od nas konstantno obravnavani v določenih revijah ter portalih, kjer se nas žali in blati.

Upamo, da kolegi iz drugih novinarskih hiš ne bodo ponovili naše “napake” in bodo javnost takoj obvestili o šikaniranju, grožnjah, kršenjih novinarskega kodeksa in pritiskih na novinarje z nezakonito pridobljenimi in prirejenimi zasebnimi podatki.

Tanja Kozorog Blatnik, Lan Dečman, Slavko Jerič, Ana Jurc, Maja Kač, Alenka Klun, Aleksandra Kerin Kovač, Anja Pavlič, Kaja Sajovic, Erna Strniša, Ana Svenšek, Blaž Tišler, Brina Tomovič.

Kabinet premierja: igrice z mediji ali le nerodnost?

Je Janša res dokazal, da je sam plačal zasebno letalo, ko se je zaradi sinove bolezni predčasno vrnil iz Grčije v Ljubljano?

Mediji trenutno povprek dokazujejo, da je to res – šokiran sem, s kakšno lahkoto to počnejo, če pustim (ne)spontano solidarizacijo s skrbnim očetom ob strani. Kar je doslej predložil kabinet predsednika vlade v vednost, je namreč le kopija faksimila dokumenta, ki najbolj spominja na predračun, medtem ko so ga sami opremili z napisom »potrdilo o najemu«. Vendar na tem potrdilu ni nobenega žiga, znesek je očitno zapisan pavšalno – brez podatka o dolžini leta in drugih podrobnosti.

Ne dvomim, da gre za naročnilnico. Toda kje je torej račun, ki bi ovrgel vse dvome o plačilu iz lastnega žepa? Na »potrdilu o najemu« je zapisan zapovedan zadnji datum plačila: 5. maj 2012. Le dan po opravljeni večerni storitvi, v soboto. Račun bi torej že zdavnaj moral biti poravnan in na razpolago. Z njim bi se najmočneje ovrglo vse dvome. Toda čudi me, da ga novinarji niso prejeli in upam, da ga vsaj zahtevajo, saj je urad kabineta predsednika vlade potrdil prav to:

Za povratek so morali res plačati poseben prevoz, in sicer manjše propelersko letalo, ki je stalo 9.500€, vendar je šlo za nujen primer in ni bilo izbire. Stroški prevoza so bili do zadnjega centa kriti iz lastnih sredstev. Prevoz je bil plačan tudi za varnostnika, ki je predsednika vlade spremljal, tako da povratni let v domovino državnega proračuna ni stal niti centa.

Da so v kabinetu spretno manipulirali z mediji, vsaj v nekem delu, če ne ves čas, je prav tako kazno. Zavedli so jih v napačno vednost ali prepričanje o tem, da je predsednik v celoti letel v Grčijo z zasebnim letalom. To jasno izhaja iz odgovorov na vprašanja, ki so bila zastavljena že zdavnaj:

„Po naših informacijah se je predsednik vlade na dopust med prvomajskimi počitnicami odpravil na otok Kos z zasebnim letalom. Zanima nas, ali je let v celoti plačal sam oziroma ali je, glede na soudeležbo varnostne službe, pri tem participiral tudi državni proračun“ so nam iz kabineta predsednika odgovorili, da je „predsednik vlade let v celoti plačal sam“.

Podobno velja za novinarje Žurnala, ki so danes pojasnili, katera vprašanja so postavljali kabinetu:

V kabinetu predsednika vlade so imeli že včeraj možnost pojasniti vse, kar danes užaljeno objavljajo na spletu. Pa poglejmo vprašanja:

1. Ali drži, da je predsednik vlade na dopust v Grčijo potoval z zasebnim letalom?
Ni bilo odgovora.

2. Zakaj je letel z zasebnim letalom?
Ni bilo odgovora.

3. Koliko je znašal strošek leta in kdo ga je plačal?
Odgovorili so le delno, in sicer “Predsednik vlade je let v celoti plačal sam.”

4. Koliko je znašal dodaten strošek zaradi potovanja varnostnikov v tujino?
Ni bilo odgovora.

Če bi bili v kabinetu predsednika resnicoljubni, korektni in imeli malo manj preganjavice pred novinarji, bi lahko že včeraj odgovorili na primer takole:

1. Ali drži, da je predsednik vlade na dopust v Grčijo potoval z zasebnim letalom?
Na dopust je predsednik vlade potoval s čarterskim letom, ki ga je imel rezerviranega tudi za povratno potovanje, a je pot nazaj z družino opravil z najetim manjšim propelerskim letalom.

2. Zakaj je letel z zasebnim letalom?
Zaradi sinove bolezni so morali potovanje predčasno prekiniti.

3. Koliko je znašal strošek leta in kdo ga je plačal?
Cena leta je bila 9.500 evrov.

Se pravi, da bi lahko, če bi ravnali dobronamerno, v kabinetu medije že zdavnaj obvestili o tem, da je premier z zasebnim letalom letel le ob povratku, pa še to zaradi bolezni otroka. Glede na stampedo in linč novinarjev Mladine in Žurnala se res postavlja vprašanje, ali so to storili premišljeno in nalašč – vse v imenu novega križarskega pohoda proti izbranim (»nizkonakladnim«) medijem, ki so jim trn v peti, ali morda, vsaj v nekem trenutku, le iz nerodnosti ali nevednosti.

Ob tem bega še hermenevtika dogodka: dejansko je torej primarna informacija o Janševem poletu z zasebnim letalom na pol točna. Velja le za eno smer. Je pa res, da se kontekst bistveno spremeni: premier se ni predajal luksuzu, kot vse kaže, ampak je zasebno letalo najel le za to, da bi reševal otroka. Toda k temu, da tega nismo vedeli pravočasno, je bistveno prispeval sam. In očitno z razlogom. Če je ob tem za napad na medije celo zlorabil otrokovo bolezen, morda nikoli ne bomo vedeli – podobno kot ne vemo, ali je bil ta prepeljan v klinični center in kaj se je tistega petka zvečer z njim dogajalo. In res je, od tu naprej je zgodba zasebna stvar.

Poročilo o brezplačnikih na dosegu miške – izvolite, vzemite

Spodaj objavljam razvpito 77 strani dolgo poročilo o brezplačnikih (klikni na spodnjo sliko):

Žal poročilo javno ni nikjer objavljeno; pridobil sem ga tam, kjer ga lahko vsi. Ne razumem, zakaj je najmanj zanimanja zanj pokazal DNS, saj ponuja neposreden vpogled v novinarsko-politične povezave in antinovinarski značaj lepega dela naših političnih novinarjev, medtem ko je občutno članstvo ZNP pravzaprav v izdajanje brezplačnikov vpleteno in seveda iz tega razloga nima želje po njegovem razkritju. Že nekajkrat sem zapisal svoj ceterum censeo: za usodo novinarske in medijske avtonomije v Sloveniji bo indikativno videti, koliko zanimanja bodo novinarji pokazali za razkritje afere z brezplačniki. Še pred tem pa kajpada od dejstva, ali jih njihova lastna profesionalna svoboda sploh gane.

Naj spomnim, lani oktobra sprejeto poročilo je ugotovilo, da je bil namen izdajanja Ekspresa in Slovenskega tednika vplivanje na parlamentarne volitve leta 2008. Poslanci so ugotovili, da se je z brezplačnikoma prek diskvalifikacij političnih tekmecev želelo koristiti stranki SDS – tudi danes vladajoči stranki. Sprejet je tudi sklep, da je bil namen ustanovitve in izdajanja obeh časopisov prikriti (pred)volilno propagando oz. kampanjo ter sporno financiranje političnih strank. Prav tako je DZ s sklepom ugotovil, da se je šlo »v tem primeru izvajanja negativne politične kampanje« mimo veljavne zakonodaje.

Kasneje je bila vsebina poročila označena s stopnjo tajnosti, zaradi česar poročilo ni bilo dosegljivo niti v delni obliki. Po uskladitvi z  informacijsko pooblaščenko je poročilo postalo javno, vendar so v njem ostali zakriti nekateri deli, ki vsebujejo poslovne in bančne skrivnosti – tudi po pritožbi, ko je več prosilcev zahtevalo dostop do informacij javnega značaja in s temi kopijo poročila Preiskovalne komisije za ugotovitev in oceno dejanskega stanja izdajanja in financiranja brezplačnih tednikov »Slovenski tednik« in »Ekspres«, kot se uradno imenuje.

Kdo je prejemal honorar za pisanje v brezplačnike

Toda potem je poročilo postalo dostopno s prekritimi številnimi podatki, o njem so nekateri mediji, še zlasti Delo in Mladina, veliko poročali, vendar danes očitno nikogar prav posebej več ne intrigira. Mladina je septembra 2011 pisala ne le o novinarskih piscih v brezplačnike, ampak tudi prejemnikih honorarjev za to pisanje, kar seveda niso vsi novinarji, ki so pisali vanje ali pri njih sodelovali:

Vemo pa, kdo so bili resnični prejemniki avtorskih honorarjev, ki jih je stranka SDS tako posredno plačala v zameno za novinarske zmazke in ki svojih resničnih imen niso hoteli razkriti.

To so Silvester Šurla, sedaj predsednik Združenja novinarjev in publicistov ter odgovorni urednik tednika Reporter, to je Metod Berlec, odgovorni urednik tednika SDS Demokracija, to je Barbara Urbanija, sicer žena odgovornega urednika multimedijskega centra RTV Slovenija (MMC) Uroša Urbanije, ki je bil leta 2008 notranjepolitični urednik na Slovenski tiskovni agenciji (STA), to je Aleš Žužek, sedaj novinar MMC, prej novinar STA, to so Aleš Kocjan, Tadeja Vrtovec in Peter Avsenik, vsi še vedno novinarji STA, to je Aleš Andlovič, novinar Slovenskih novic, to je Monika Kubelj, novinarka Reporterja, in pa Maja Pirš, sodelavka revije Kapital in mariborskega festivala.

Brezplačniki in cerkev

Prav danes mediji znova pišejo o finančni polomiji mariborske nadškofije, npr. o stečaju podjetja Betnava. Žal manj omenjajo njeno vpletenost v izdajanje brezplačnikov – škofje so garali tudi za brezplačnike in ti so v veliki meri mariborska zgodba. Sedež njihovega novinarskega pogona je bil verjetno na Titovi. Iz poročila in spoznanj komisija izhaja, da je mariborska škofija na posreden način skoraj v celoti financirala izhajanje brezplačnika Slovenski tednik. Ostal je polmilijonski dolg izdajatelja Slovenskega tednika, podjetja Progresija. Predsednik uprave holdinga Zvon Ena Simon Zdolšek je med nastopom pred komisijo dejal, da ima holding do Progresije odprti dve terjatvi, v enem primeru gre za posojilo, v drugem pa za odstopljeno terjatev. Julius Fond, ki se je pozneje pripojil Zvonu Ena, je Progresiji dal več posojil, na koncu se je to združilo v eno, vredno 200.000 evrov, ki še ni poravnano.

Prav tako je obstajala še odstopljena terjatev v višini 300.000 evrov. Gre za dogovor med Zvonom Ena in Media Polisom. Media Polis je bil dolžnik Zvona Ena, ker pa je Progresija dolgovala Media Polisu, so sklenili pobotanje s terjatvijo, ki jo ima Progresija do Media Polisa. Terjatve so oslabili, je takrat pojasnil Zdolšek, po njegovem mnenju pa je realno pričakovati le delno poplačilo. Direktor podjetja Media Polis Marjan Novak je sicer na zaslišanju na eni od prejšnjih sej članom komisije pojasnil, da so Progresiji posodili več kot 600.000 evrov, večina posojila pa še ni povrnjena.

Kakšen interes so v Zvonu videli v izdajanju Slovenskega tednika? Zdolšek  je odgovoril, da se je zadeva začela kot eno posojilo, ki pa je nato preraslo »v možnost dodatnega angažiranja«. Tudi sam direktor Progresije Andrej Lasbaher je ponujal lastniški vstop v Progresijo, vendar je bil po Zdolškovih besedah prav vsebinski del brezplačnika ključen, da do tega ni prišlo. Kot priča je tedaj nastopil tudi nekdanji direktor Dravskih elektrarn Maribor Damijan Koletnik, ki sprva sploh ni želel odgovarjati na vprašanja, nato pa je dejal, da se ne spomni, ali je bila s Progresijo podpisana in realizirana kakšna pogodba. Pozneje pa je pojasnil, da »kolikor je on seznanjen«, pogodba ni bila realizirana. Koletnik je zaslovel po 21 milijonov evrov posojila Zvonu Ena. Nastalo je tako rekoč javno-zasebno partnerstvo mariborskih podjetij, ki so se našla v projektu Slovenski tednik.

»Cerkev ni imela nobenih koristi od brezplačnikov, prej škodo. Vsekakor pa mariborska škofija ni na račun tega dobila nobenih uslug kot poplačilo za posojila,« je povezave med Cerkvijo in brezplačniki komentiral Krašovec. Melita Župevc je tedaj kot primer mogoče usluge predstavila dvorec Betnavo in podjetje Betnava, d. o. o., ki je na državnem razpisu dobilo denar. Krašovec je njene domneve zavrnil: »Škofija je kandidirala pri več projektih, tudi za Betnavo, ki je spomenik državnega pomena. Mi smo Betnavo prijavili na razpis, na nekaterih državnih razpisih smo uspeli, na nekaterih pa ne – tako je bilo tudi z Betnavo. Na enem razpisu nismo uspeli, na naslednjem pa smo po nekaterih popravkih in dopolnitvah dosegli zadostno število točk in na razpisu smo uspeli.« (Zgornji tekst je delno povzet po tem zapisu).

Nekaj zapisov, povezanih z brezplačniki in mariborsko nadškofijo:

ena, dva, tri, štiri, pet, šest.

Koliko škofovskih zadreg gre v Večer?

So stališča RKC v slovenskih medijih predstavljena uravnoteženo? Kaj nam takšne medijske reprezentacije povedo o ideološki obarvanosti njih samih?

Glede ne svoja številna spoznanja v preteklosti in javna opozorila (seveda ustrezno cenzurirana) sem lahko danes z veliko stopnjo induktivnosti pravilno diagnosticiral in napovedal, na kakšen način se bo časopis Večer lotil zadnjih odkritij o vatikanskem »dekretu« glede dveh slovenskih škofov. V teh opozorilih še zdaleč nisem edini. Trdim, da je pisanje o RKC v Večeru že leta, če ne desetletja, povsem pristransko po zaslugi ene njihovih sicer najpomembnejših novinark, Vanesse Čokl. Ko slovenski škofje berejo Večer, ne potrebujejo kamiličnega čaja.

Povečevalno steklo ne bo dovolj

Najboljša »damage control« je seveda tista, da o problemih ne poročaš. Če že moraš, poročaj čim bolj kontrolirano. Če odmislim kratko vestičko STA na Večer-online, v tiskani in elektronski verziji bralec do tega trenutka, ko to pišem, sploh ni mogel prebrati osnovne zgodbe o vatikanskem »dekretu«, kot so mu sprva dejali in o katerem je prvo poročalo Delo. Ne le, da Večer ni bil prvi, ko gre za mariborske zadeve škofe. Če danes Dnevnik prinaša kar tri obširne članke o tej zgodbi (ena, dva, tri), ima bralec Večera, in le njega, sploh osnovno težavo izvedeti, what’s up. Najbolj torej, da se o tem pouči kje drugje, saj mu ne bo pomagalo niti povečevalno steklo.

Edini prispevek na temo najdemo na tretji strani v takšni obliki. Naslov je tehnično nevtralen in tako rekoč nerazumljiv: »Samo še kanon 402 ostane«. Vse je (zato) povedano tudi v podnaslovu: »Ni novih ukrepov proti upokojenima nadškofoma v Mariboru in Ljubljani Francu Krambergerju in Alojziju Uranu, zagotavljajo v Slovenski škofovski konferenci«. Skratka, to je vest, ki si jo mora bralec zapomniti.

Kanon 402

Novinarka se je torej odločila, da posreduje bralcem le demanti osnovne zgodbe o »vatikanskem dekretu«. Čeprav sta se danes Delo in Dnevnik odločila in reakcijo SŠK neposredno označila za sprenevedanje, članek prinaša samo isto (sprenevedajoče) stališče SŠK, celo brez osnovne informacije in brez kančka dvoma, glede upokojitev škofov leta 2009 in 2011 pa sicer namiguje na neuradne prave razloge. Toda zgodba seveda ni v tem, kaj se je dogajalo leta 2009 in 2011, temveč kaj se je zgodilo aprila letos:

Rezime novinarkinega postopanja

Če rezimiram zgornje vsebinsko in nevsebinsko postopanje novinarke, bi ga lahko strnil v naslednje odmike od profesionalnega poročanja:

(1)   Večer ni objavil osnovne informacije o vatikanskem dekretu – zato bralec ne more vedeti, kaj ta vsebuje, niti ne spozna podrobnosti, ki naj bi bile značilne za tak ukrep in po sebi zvenijo precej sramotno ali sramotilno – odvzem škofovske palice, klavzura, odhod v samostan, ipd.

(2)   Edini (zgoraj citirani) članek nasprotno informira zgolj o demantiju te informacije in se v celoti posveča stališču SŠK.

(3)   Članek niti z besedico ne namigne ali podvomi, da bi demanti SŠK lahko bil sporen in zato informacija o vatikanskem dekretu točna, kar sta danes storila npr. Dnevnik in Delo.

(4)   Članek se omejuje in namiguje na tehnikalijo iz cerkvenega prava ter razliko med 401. in 402. kanonom. Povzdigne jo v naslov. Najprej pove, da SŠK priznava 401. kanon kot razlog »upokojitve« obeh škofov. Potem bralcem sporoča, da je edina zakonita podlaga za »dekret«  kanon 402 – za to, če želi Vatikan »še kaj ‘pospraviti’ med upokojenimi nadškofi«. Z redukcijo problema na tehničnopravno plat izbire med dvema kanonoma vsebinsko nevtralizira nerodno zgodbo in vzpostavi  popolni »damage control«.

(5)   Izbira nekaterih formulacij spominja na razredčeni kamilični čaj.

Skratka: izbira naslova, podnaslova, mesta v časopisu, osnovne informacije v članku, osnovne značilnosti diskurza v njem pričajo o neprofesionalnosti in dajejo slutiti, glede na pretekle izkušnje, da si novinarka prizadeva zaščititi slovenske škofe in SŠK po načelu cenzure (gate-keeping) in potem po načelu minimiziranja škode v korist RKC. Zgoraj naštete značilnosti ni mogoče opravičiti s »superkorektnostjo« Večera in zmanjšano korektnostjo npr. Dnevnika in Dela.

Očetovsko kot popustljivi življenjski slog

Že citirani Dnevnik direktno navaja razlog umika v primeru Alojzija Urana: nepriznavanje očetovstva. Kar lahko bralec istočasno izve v Dnevniku, tudi na spletu, nam v Večeru servirajo kot ekskluzivo dobro obveščenih »Večerovih virov«, namreč kot »popustljivost pri moralnih izbirah, življenjskih slogih marsikoga v celibatu zapriseženih duhovniških vrstah«. Česa od tega dvojega je torej Uran obdolžen? Človek res potrebuje precej domišljije in miselnega napora, verjetno z razlogom, da bi na ta način opisal domnevno grešna dejanja (nad)škofa in kasnejše ugotavljanje in (ne)priznavanje očetovstva (kot naslednji greh).

Začetno poročanje o dolgovih

Nič boljše, pravzaprav ves čas isto, je bilo poročanje Čoklove v Večeru z začetka afere o mariborskem bankrotu. V začetku leta 2011 je slovenska javnost izvedela, da je mariborska nadškofija zadolžena za skoraj 800 milijonov evrov. Gospodarstvo Rast, v večinski lasti nadškofije Maribor in tudi celjske in murskosoboške škofije, se je znašlo v postopku prisilne poravnave. Slovensko cerkveno gospodarstvo je torej skorajda bankrotiralo. V oktobru 2011 so se začeli teči postopku na sodiščih. Prek družbe Rast je namreč uprava pod takratnim vodstvom Mirka Krašovca vodila finančno precej donosne posle, prek drugih dveh finančnih družb Zvon Ena in Zvon Dva, Holding pa upravljala z lastniškimi deleži v številnih slovenskih podjetjih. Dokler se ni zalomilo. Med drugim je financirala tudi znamenite politične brezplačnike SDS – in to na način, da je verjetno vedela, da bo denar obremenil male delničarje, da nikoli ne bo vrnjen in ob tem je, zelo verjetno, v času posojil brezplačnikom celo predpostavila svoj lasten bankrot. Zgodba z brezplačniki nasploh kaže hude znake gospodarskega kriminala, izigravanja zakonodaje in malverzacij tudi z davkoplačevalskih denarjem.

L’Espresso in biblični dolg

Toda kako so o tem finančnem cerkvenem škandalu poročali slovenski mediji? Pustimo ob strani žalostno dejstvo, da nekaj postane razvpita tema, ko jo objavijo v drugi državi – omenjena je postala zato, ker je o njej prvi poročal italijanski L’Espresso. Mar ni to svojevrstna nezaupnica, celo klofuta domačim novinarjem? Sprva smo v dnevnem časopisju lahko prebrali npr. članek Ranke Ivelja v ljubljanskem Dnevniku o bibličnih razsežnostih dolgov mariborske nadškofije, ki že povzema italijanskega:

»Po mnenju naših virov iz ljubljanske nadškofije, ki je Mariboru sicer posodila 10 milijonov evrov, je izjava mariborske nadškofije sprenevedava. »To je en navaden blef. Čas je, da odkrito priznajo, da so s svojimi neodgovornimi poslovnimi avanturami hudo izdali zaupanje ljudi, ki so svoje certifikate v dobri veri vložili v Krekov sklad, in škodili Cerkvi v celoti. V najboljšem primeru bo v stečajni masi ostalo le 50 odstotkov sredstev,” nam je dejal neki visoki klerik ter dodal: ‘Morda dolg nadškofije in povezanih družb ni visok 800 milijonov evrov, z gotovostjo pa je mogoče reči, da dolg nadškofije in posledično murskosoboške in celjske škofije dosega vsaj 500 milijonov evrov. Dejstvo je, da se tisti, ki ustanovi podjetje, ne more kar tako izmakniti odgovornosti za njegovo poslovanje.’ Po naših informacijah so nad ravnanjem in odzivi vodstva mariborske nadškofije močno razočarani in prizadeti tudi mnogi duhovniki, ki se le nemočno zgražajo.« (Dnevnik, 25. 1. 2011)

Čeprav so številke impozantne, so jih v mariborski nadškofiji nemudoma minimalizirali in zamahnili z roko – ob tem so kritizirali italijanski časopis:

»L’Espresso je ves dolg povezanih družb pripisal neposredno nadškofiji. Kot tam pojasnjujejo, je njihov neposredni dolg do bank konec leta 2010 znašal 17,4 milijona evrov, od tega za področje gospodarskega delovanja približno tretjino, polovico za vzgojo in izobraževanje, preostanek pa za pastoralne in druge dejavnosti«.

S tem pa so ponovili isti luknjičav trik, ki ga je, kot pravijo v italijanskem časopisu, uporabil že Krašovec kot izgovor, zakaj se je izognil pisni odobritvi Svetega sedeža glede naložb:

»L’Espresso navaja tudi zelo zanimivo Krašovčevo pojasnilo, zakaj so kršili pravilo, po katerem mora Sveti sedež pisno odobriti vsako naložbo, višjo od milijona evrov. Krašovec naj bi se izvil takole: ‘Menil sem, da je takšna odobritev potrebna, ko gre za škofijo, ne pa tudi, ko gre za družbe v njeni lasti.’ Kakor koli že, poudarja Fittipaldi, ‘v slovenski Cerkvi se morajo zavedati, da bodo morali odgovornost za izdano zaupanje vlagateljev in grozečo finančno polomijo nositi sami. Vatikan ne bo pomagal.’«

Zakaj je to pomembno? Ker se je znova izkazalo, da gre za neposredno odgovornost nadškofije. Govorijo o 17,4 milijona neposrednega dolga, kot da se jih kot ustanovljene družbe to ne tiče. Podatek, ki bi ga morali novinarji (ali upniki) terjati in je odločilen in profesionalno najbolj zanimiv, je seveda tisti drugi: drži informacija o skupnem dolgu v višini 800 milijonov ali ne? Se družbe v lasti nadškofije podatki ne tičejo?

Večerovo svetenje luči iz finančne luknje

Pisanje mariborskega Večera, od katerega bi seveda, tudi zaradi njegovega monopolnega položaja v Mariboru, pričakovali največ, je zelo indikativno za presojo medijskih prezentacij zgodbe o bankrotu širši javnosti.  Na kakšen način so torej v Večeru poročali o omenjenem finančnem škandalu – prav vsa poročila podpisuje omenjena novinarka? Prvič so poročali 22. januarja pod naslovom »Italijani merijo mariborski ‘sveti bankrot’« in podnaslovom »Finančna luknja mariborske nadškofije, bolj natančno: insolventnih Gospodarstva Rast ter holdingov Zvon Ena in Zvon Dva, je 800 milijonov evrov, dramatično poroča italijanski tednik L’espresso, v nadškofiji pa pravijo, da so številke Italijanov neverodostojne.«  Potem pa nadaljevali takole:

»Iz finančne luknje naj bi le svetila luč«

Če je pozitivno zainteresiran, poskuša novinar čim več povedati že v zgoraj navedenem naslovu, kar je novinarka tudi storila. In potem nadaljevala:

»Toda: po neuradnih, a zanesljivih podatkih bi se znalo izteči tako, da se mariborska nadškofija pojavi z investitorjem, zelo možno, da tujim, ki bi bil pripravljen dati nujni denar. Pogovori z bankami gredo po naših informacijah bolje, kot se poskuša s kakšne strani prikazati.«

Luč na koncu tunela, zanesljiva tolažba, vse bo še v redu. Kako boste poročali o finančnem brodolomu mariborske nadškofije, če jo želite prijazno braniti? Treba se je učiti pri najboljših, in o tem sem že pisal – brati je treba Večer, ne Družine, saj zna reči bobu bob (ter jih dnevno podeljuje kot nnagrado).

Na pomoč gimnaziji

Naslednji dan novinarka Večera znova ni razočarala. Ne le, da je bil to prvi zapisani tekst o brodolomu nadškofije. Ob obisku vlade v Podravju je nato še v članku 26. januarja 2011 našla veliko dobrih besed o mariborski škofijski gimnaziji, bralcu pojasnila, da vse to stane in da so bili potrebni krediti, nato pa dodala:

»Da zgradbe na Vrbanski cesti niso zastavljene za sanacijsko pomoč nadškofije insolventnemu Gospodarstvu Rast, ki ima v nadškofiji večinsko lastnico, je novi gospodarski vrh nadškofije zatrdil ta teden, v odzivu na dramatično poročanje italijanskega tiska, češ da je mariborska nadškofija v 800-milijonskem minusu in da je v Mariboru nič manj kot sveti bankrot«.

Ogorčenost je jasno razvidna, naslov članka je znova predvidljiv, povedati želi nekaj pozitivnega, podnaslov pa mora afirmirati relativno majhnost dolga in seveda lepe dolžniške navade. Ko seštejemo povedano, dobimo tale naslov in začetek podnaslova:

»Nad Vrbansko in Betnavo hipoteka ne visi
Kreditov ima mariborska nadškofija za 17,4 milijona evrov in jih redno odplačuje.«

V okvirček je dodala še vestičko STA z naslovom »Krekovim skladom gre bolje«. Skratka: bralec, upnik in mariborska nadškofija so lahko pomirjeni, časopis Večer je zanje kot metin čaj.

Nov šport in pomirjanje strasti

Še bolje je novinarka svoje delo opravila isti dan, 26. januarja 2011, v ediciji Večera, imenovani 7 dni. Apologetika je tu še manj prikrita in bolj odločno artikulirana. Novinarka obsodi nov šport zgražanja nad tajkunskimi igricami nadškofije, izvirajočim seveda le iz ateistične alergije do RKC, poznavalsko relativizira zgodbo (»stvari niso tako preproste«), vsega menda ni kriva nadškofija (poznamo ta izgovor), niza opravičila in kaže s prstom na gospodarsko krizo, opozori na »deprivilegiranost« Maribora, ki ne more kovati denarja iz gozdov, tako kot ljubljanska Cerkev, poudari, da za vse še ni prepozno, k reševanju pozove širšo skupnost in na koncu še vzbudi zaupanje tistih, ki bi radi svoje otroke vpisali v škofijsko gimnazijo. Nekorektno in nepošteno opravljeno delo, ki nam daje slutiti, da je nekomu predvsem do ohranitve ugleda nadškofije! Še citat članka v celoti:

Pa imamo na Slovenskem nov šport! Kam, kako visoko, na seznam tajkunskih polomov umestiti tega, ki se zgošča nad mariborsko nadškofijo in z njo povezanimi finančnimi, gospodarskimi družbami. Ampak kljub temu, da nekateri v teh krajih, prestreljenih z ideološkimi stereotipi in pregovorno alergičnih na Katoliško cerkev, že veselo slavijo “sveti bankrot” v Mariboru, kakor so to dramatično poimenovali v italijanskem tedniku L’espresso, stvari niso tako preproste. Ne visi vsa utež neposredno nad nadškofijo, veliko akterjev je tu, vsak ima svoje bilance in svoje odgovorne. Resnica je slej ko prej, da so leta konjunkture mariborske cerkvene finančnike zanesla, nakar se je zgodila vseprisotna finančna kriza in vrednosti delnic čez noč potisnila globoko k tlom. Po drugi strani se od Cerkve (in mariborska v denacionalizaciji ni mogla, kakor ljubljanska, računati na stabilne dobičke iz gozdov, torej iz lesa) zahteva čim večje samofinanciranje.

Kaj zdaj? Pozno so v tukajšnjem delu Katoliške cerkve v Sloveniji začeli sanirati precej zavoženo zgodbo, a vendarle ne prepozno, verjamejo tisti, ki so do zadnje številke v podrobnostih. Mariborski cerkveni možje, okrepljeni z zvenečimi tujimi finančnimi strokovnjaki, se nadejajo, najbrž tujega, investitorja, da bi se šlo v dokapitalizacijo. Če se to ne posreči, je pred Gospodarstvom Rast, ki je gospodarska družba mariborske nadškofije, pa pred finančnima holdingoma Zvon Ena in Zvon Dva, ki so od tega meseca insolventni, le še prisilna poravnava ali stečaj. V stečaju se poskuša prodati, kar je mogoče. Tu pa smo hitro pri tržni in dejanski vrednosti premoženja. Ampak po vrsti, stečaj je zadnja možnost. Obveznosti pri celi vrsti bank niso majhne, tudi kakšna cerkvena nepremičnina je zastavljena, trenutno pa vse vpletene strani predvsem varujejo svoje pogajalske pozicije. Vložki so visoki, padci, ki grozijo, boleči. Če nadškofija in z njo povezane družbe bankam v seštevku dolgujejo okrog 700 milijonov evrov, kakor je izračunano neuradno, pomeni to nekaj letnih prihodkov države Vatikan. In vsaj pol ducata proračunov mesta Maribor. Za prihodnost vložkov lepega števila malih delničarjev gre. Oba Zvona imata deleže v zvenečih slovenskih podjetjih. To še malo ni samo cerkvena zgodba. Ali zgolj mariborska. Do februarja naj bi se marsikaj razjasnilo. In za pomiritev zaskrbljenih staršev: seveda, mariborska škofijska gimnazija bo vpisovala tudi v šolsko leto 2011/2012.

Kot rečeno, se je taktika pomirjevanja končala z novimi indici o vpletenosti nadškofije v čudne posle – med njimi so najbolj perverzna prav posojila političnim brezplačnikom z vnaprejšno vednostjo, da bo ta denar izgubljen, in celo, da bodo sledili bankroti. Nemoralnost, ki ji ni para! Sodni procesi proti vpletenim v oktobru 2011, ki so jih sprožili upniki, predvsem banke, bodo lahko le še dodaten opomin o izigranosti deležnikov in malih delničarjev, verjetno tudi o tem, kakšne malverzacije so se dogajale v božjem hramu.

Medijska taktika po načelu »minimize harm« je verjetno razkrila tudi močno naklonjenost RKC v Večeru – dolgoletno poročanje v tem smislu menda ne more biti naključno. Še en izziv za DNS in še en caveat za bralce.

Osvobodimo tisk!

No, za polnjenje luknje komentiranja slovenske medijske krajine so ob 3. maju poskrbeli tudi v Večeru. Strokovnjak za takšno analizo je ob Goranu Novkoviću postal še ameriški veleposlanik v Sloveniji Joseph A. Mussomeli.

Kolumne ameriških veleposlanikov v slovenskem časopisju so vedno presežek, vreden pozornosti, morda analize. Takšne, kjer bi ti komentirali naše medije, so izjemno redke in nepričakovane. Tiste, kjer bi naše medije kritizirali, pa še bolj. Mussomeli zmore vse to.

Svoboda tiska ogrožena

Veleposlanik ni skoparil z obtožbami in preciznimi ocenami. V članku z udarnim naslovom »Osvobodite tisk!« poskuša ravnati poznavalsko in analitično; med drugim alarmantno ugotavlja:

V Sloveniji je svoboda tiska ogrožena na dva načina. Prvič, uradno medijsko svobodo ovira samocenzura v slovenskem tisku. Tako denimo skorajda ni opaziti napredka na poti k resnični spravi glede 2. svetovne vojne, kar je deloma posledica nezadostnega poročanja o povojnih zločinih, ki so še vedno občutljiva tema. Čeprav slovenski zakoni in ustava ščitijo svobodo in pravice novinarjev, utegnejo tisti, ki pogumno preiskujejo aktivnosti in dejanja, ki bi jih nekateri radi zatajili, zato plačati visoko ceno. Svoboda tiska se ne more krepiti, če se novinarji ne počutijo svobodni, da lahko raziskujejo vse zgodbe, ne da bi jih bilo strah maščevanja…

Naj za začetek povem, da letošnji 3. maj v Sloveniji nikakor ni izzvenel v splošni dramatični apel, da bi bila svoboda slovenskih medijev, in prav ta, ogrožena. Bilo je veliko opozoril glede socialnega položaja novinarjev, še več trkanja po prsih, presenetljivo malo  sicer običajnih povzetkov objave lestvice svobode RSF, celo SDS tradicionalno ni brala levit in izražala nezadovoljstva. V tem smislu je Mussomeli velika izjema s svojo ugotovitvijo: naši mediji so neosvobojeni. Kako je to možno? Kako je mogoče, da ameriški veleposlanik uporablja bolj radikalno govorico od naše desnice?

Včasih svobodni, danes ne

Pred nekaj leti smo bili deležni neverjetnih manipulacij s stališčem State Departmenta o naši medijski situaciji. Dežurni komentator Branko Grims je takrat ugotovil:

Po domače povedano, mediji so pri nas povsem svobodni, niso pa tako zelo pluralni, kot bi si vsi skupaj želeli. To pa je seveda sporočilo, ki je za naš odbor izjemno pomembno in potrjuje, da smo v minulem letu že storili prve korake v pravo smer.

Grims je bil takrat tako močno navdušen nad poročilom (ki ga je razumel čisto po svoje), da je dal izrezati stavek iz njega in ga nalepiti na steno za njim. Stavek se je glasil (kratka analiza je tule): »The media were active and independent but did not express a broad range of political views.«

Solijo nam pamet

Človek, ki je veliko storil za medijsko svobodo in predvsem svobodo RTV Slovenija iz vrst takrat in danes vladajoče SDS, namreč dr. Stane Granda, je poročilo označil za zabavno soljenje pameti:

Ali hoče Amerika soliti pamet Evropi? Amerika izvaja kulturno in znanstveno nasilje nad evropsko kulturo in znanostjo. Nihče več ne ocenjuje kvalitete razprave, ampak to, kje je bila objavljena. Takšna poročila se mi zdijo sicer zelo zabavna, vendar se z Ameriko ne identificiram v nobenem pogledu. Na ameriške ocene, če povem po pravici, ne dam nič.

Se pravi: situacija se je v Sloveniji do danes poslabšala. ZDA so 2006 ugotavljale, da imamo pri nas svobodo, če sledimo Grimsu, medtem ko je njegov kolega ugotavljal, da nam Američani že ne bodo prali možganov. Le kaj se je zgodilo, da je na oblasti ista SDS, Američani nam solijo pamet, da osvobodimo tisk (in smo jim glede na neodzivnost naših novinarjev hvaležni), Grimsa pa je zamenjal ameriški veleposlanik? Strange days, indeed!

So mariborski politiki trotli?

Za novinarko Dragico Korade iz Večera glede naslovnega vprašanja ni dvoma, ravno ona je mariborskim politikom, vpletenim v zgodbo in glasovanje o žaljivi majici »Ich bin ein Mariborčan«, že v naslovu v nemško-slovenski kombinaciji zabrusila: »Vi ste trotli!«:

Beseda trotl je prepoznavno štajerska in mariborska, čeprav jo premore tudi slovenski ti. knjižni jezik. V SSKJ beremo, da je »trótelj« v nižje pogovornem jeziku »omejen, neumen človek: še sam ne ve, kakšen trotelj je / kot psovka prekleti: troteljni«.Trotl pomeni nekaj takega kot butl, bumbar, govedo in seveda prihaja iz nemškega »der Trottel«, kar pomeni bedak, butec, tepec.

V včerajšnjem zapisu sem že kritiziral novinarski postopek razprave ob »Ich bin ein Mariborčan« aferi, ki je nastala prav na gesti domnevne žaljivosti (ali užaljenosti) mariborskih mestnih politikov, ki so se postavili v vlogo varuhov domnevno vseh užaljenih Mariborčanov. Sploh ne dvomim, da bo »Ihr seid trotli«, ki duhovito imitira začetno frazo in jo vrača nazaj političnim »užaljencem«, deležna podobno vznemirljivih reakcij s strani istih akterjev.

Zanimiva novinarska dilema je seveda enostavna: je bila novinarka upravičena v svoji žalitvi? Je takšno dejanje, žalitve namreč, sploh kdaj upravičljivo? Za razliko od Zorana Jankovića je evidentno imela zelo jasen namen oz. intenco žaliti, tega niti malo ne skriva. Toda kaj o žalitvah, ki so intendirane, sploh poreče novinarska etika – jih dopušča, če sploh, ter pod kakšnimi pogoji? Je biti žaljiv stvar uredniške odločitve, morda celotnega uredništva Večera? Slednje odobrava takšne postopke? No, potem je dilema še hujša.

Kadar sam naletim na zapisano žalitev, in v slovenskem hujskaškem diskurzu, ki je za moj okus bistveno večja zadrega od sovražnega govora (in se z njim rad meša), vselej pomislim na nemoč argumenta. Kdor žali, običajno nima namena argumentirati. In to je po definiciji slabo. Res, novinarka v svojem prispevku prav nič ne argumentira – od mestnih politikov terja opravičilo zaradi sramotnih neumnosti, ki jih počnejo. Počuti se užaljeno zaradi neumnosti in na žalitev pameti odgovarja z žalitvijo. Seveda lahko rečemo, da so nekatere stvari tako bebave, da argumentacija ni več na mestu. Da so tako zelo samoevidentne in samoeksplanatorne v svoji bebavosti in je vse drugo, kot žalitev, lahko po svoje v napoto. Morda, življenje včasih navrže odkrito in jasno besedo – celo če argumentiraš dolgo časovno obdobje, ti včasih pač prekipi in se zatečeš k zmerljivkam. Ampak takrat tega običajno ne storiš premišljeno. Toda ali je to dober alibi, da povedano prezrcalimo v novinarstvo?

Po moje ne. Še vedno imam raje, da nekdo pokaže, v čem so toti politiki trotli, kot pa da jih zmerja z njimi. Kaj bi storil NČR ob morebitni prijavi kršitve, pa si ne znam predstavljati. Vsekakor bom med tistimi, ki bodo z največjim zanimanjem prebrali razsodbo in njeno utemeljitev, če bo do nje prišlo.

Tone na Urški, Marko na Bojanu: o domnevni koristnosti tabloidov

Današnjo kolumno Marka Crnkoviča, njegovo apoteozo Bojana Požarja in rumenega tiska, bi moral prebrati sleherni študent novinarstva in komunikologije – tudi zato, ker jih prezirljivo omenja. O njej bi morali razpravljati vsi mediji in analizirati sleherni stavek. Nenazadnje gre za akutne stvari, za prihodnost slovenskega novinarstva in obenem za indikator njihovega trenutnega stanja, hic et nunc. Da Crnkovič odkrito hvali Požarja in brani njegovo rumenost, me sploh ne preseneča. Če se prav spomnim, je na njegovih straneh redno pozitiven lik, kar kaže na vzajemne simpatije. Kolumna o nujnosti tabloidnih medijev in njihovi vseobči koristnosti, ki da spremlja njihovo škodljivost, pa je le kaplja čez rob in v odkrit posmeh cehu. Spominja me na starega filozofa Heraklita, imenovanega temačen (skoteinos) –  njegov argument je bil ontološki,verjel je v sovpadanje nasprotij: vse v sebi vsebuje svoje nasprotje. Torej so tudi tabloidni mediji hkrati dobri in slabi.

Crnkovič sicer ne govori o ontološki enotnosti tabloidov. Govori o dobrih in slabih posledicah. Želi povedati: tabloidni mediji in njihovi novinarji so morda škodljivi, toda v svoji škodljivosti so tudi koristni – brez njih se resni ne bi zgražali, razpravljali o etičnih dilemah in zapolnjevali svojega prostora. (Upam, da ne misli, da so tabloidi izključno koristni – zaradi temačne narave njegovih kolumen tega izrecno nisem mogel razbrati.) Konkretno: v svojem zapisu po tihem predpostavlja, da je Anton Rop kriv seksualnih avantur na podoben način, kot jih je bil (nezanikano) Aurelio Juri v svingerski aferi.

V univerzalnem smislu ta »relativistični argument iz dobrih posledicah« očitno ni dober. Imaginirajmo: laganje politikov ni slabo, je tudi koristno, saj v medijih potem razpravljamo o etičnih dilemah in poglabljamo svojo zavest o tem. Četudi je škodljivo, je skratka koristno, da se lahko tudi v resnih medijih spomnimo, kaj je resnica in kaj morala. Kdo bi kupil tak sofizem? No, kaj točno torej Crnkovič to pot ponuja kot trditev? Najbolj indikativen je pasus, ki ga je zapisal že ob Juriju:

Najprej moramo pošteno priznati, da imamo tudi drugi mediji nekaj od tega. Požar nam je priskrbel intrigantno zgodbo, ki zanima tako rekoč vse. Tako jo zdaj razvijamo naprej, obravnavamo iz drugih zornih kotov, se delamo pametnejše in bolj etične, zagovarjamo žrtev, sprašujemo strokovnjake, odpiramo nove dileme, delamo raziskave javnega mnenja itd. Četudi imamo diametralno nasprotna poklicna stališča in vrednote od Požarja, smo vsi v medijih profitirali od njegovega razkritja. Celo v Mladini bi mu morali biti hvaležni! Navsezadnje so po njegovi zaslugi zapolnili štiri strani s težko protitabloidno kanonado (pod tabloidnim naslovom ‘Krivi, ker seksajo’) in celo s pripombo, da je novinar, ki kaj takega počne, gotovo seksualni frustriranec.

Trdil bom, da je Crnkovičevo sklepanje povsem neveljavno – podleže zmoti sklicevanja na negativne (ali pozitivne) posledice, ali po drugem branju vsaj prikrivanju neprijetne evidence. Formalno sklepa takole:

(1) Bojan Požar je objavil novico o Ropovih masažah pri Urški.

(2) Objava novice o Ropovih masažah pri Urški vodi do dobre posledice, saj se vsi sprašujemo o etičnih dilemah takega ravnanja (sicer in novinarskega) in iz tega vsi profitiramo.

(3) Torej je objava novice o Ropovih masažah pravilna (smiselna, utemeljena).

Vprašanje se glasi: ali so dobre posledice res relevantne za resnico, izraženo v sklepu? Je spraševanje o etičnih dilemah res relevantno za trditev, da je bila objava novice o domnevnih Ropovih masažah pravilna in upravičena? Odgovor je jasen: ni. Naj navedem preprost primer, ki je bolj nazoren:

(1) Otroci so prepričani, da Dedek Mraz obstaja.

(2) Prepričanje otrok, da obstaja Dedek Mraz, vodi do dobrih posledih, saj jih to naredi za srečnejše in prijaznejše.

(3) Torej je prepričanje otrok o obstoju Dedka Mraza pravilno.

Kot vidimo, dobre posledice nimajo relevance za sprejeti sklep, zaradi dobrih posledic še ne moremo trditi, da je prepričanje otrok o obstoju Dedka Mraza utemeljeno. Na podoben način ne dobre ne slabe posledice nimajo relevančne moči v sklepu o tem, da je objava novice o Ropovih masažah pravilna – takšna je namreč točno takrat, ko ustreza dejanskemu stanju. Že res, da se Crnkovič temačno izreka predvsem o »objavi novice«, ne o resničnosti objave. Toda objava novice je odvisna od dejstev, od njih ne more biti neodvisna in arbitrarna. Požar pa razen navedbe izjave maserke, ki ni bila potrjena, ni navedel nobene evidence, da bi Rop dejansko obiskoval masaže in bil uporabnik seksualnih storitev. Če namreč objava novice v ničemer ne rabi biti zavezana faktičnosti, potem lahko že danes objavimo senzacionalno vest o kolektivnih orgijah Marka Crnkovića in Bojana Požarja v privatni finski savni. Potem res velja »anything goes«.

Recimo, da bi se avtor zdaj krčevito branil, da se res v ničemer ni opredelil o resničnosti trditev o srečanjih med Ropom in erotično maserko (iz kolumne implicitno sledi, da se je, vsaj do tega, da mu ni resnica ni pomembna – kar je že opredelitev do resnice). Da je, skratka, zgolj govoril o koristnosti objave novice o tem in da sicer priznava, da objave morajo temeljiti na dejstvih in njih resničnosti, da pa se o tem pač ni izrekal in ga tega ne moremo kriviti. Tudi v tem primeru bi mu spodletelo: koristi in pozitivne plati objave katerekoli novice lahko seveda so, toda to še ne pomeni, da odtehtajo tudi škodljive in negativne. O teh se raje ni izrekal in jih je zamolčal. Z arbitrarnim navajanjem le koristi npr. aidsa, da razredči prenaseljeno človeško vrsto, res ne bomo prišli daleč. Vendar pa tega Crnkovič ne more trditi, saj se mu zdi »pomembno, da mediji obravnavajo dogodke in odmeve z različnimi stopnjami verjetnosti, preverjenosti, preverljivosti«, kar pomeni le, da »resnica z vso svojo prtljago, ki jo tovori naokoli — verodostojnost, spoštovanje zasebnosti, človeško dostojanstvo, človekove pravice in tako naprej —, ni edini in samoumevni kriterij«. Skratka, ni toliko pomembna preverjenost, če je Anton bil na Urški ali Marko na Bojanu. Resnica ni edini kriterij in preverjanje ni pomembno.

No, kar me je zgrozilo, je prav tako komplementarni današnji zapis v Delu na isto temo, ki nadaljuje naslednjo etično novinarsko dilemo:

Bi morali slovenski resni mediji poročati o izsledkih Bojana Požarja o domnevnem seksualnem škandalu Antona Ropa?

Sam Bojan Požar, Dejan Steinbuch in še kdo so zelo jasno in odkrito pledirali za to, in še čez: vse resne medije so obtožili zarote molka s političnim pridihom, češ: ker gre za Ropa, zgodbe ne povzemate, če bi šlo za Janšo, bi bilo drugače. Ali drugače povedano: naši medijski so komunistični. Ali nekaj takega.

Novinarka je s svojimi vprašanji sicer dobro zakoličila problemsko polje, a je storila grd »red herring«. Sprašuje se namreč, »ali je poročanje o erotični masaži in o domnevni prikriti prostituciji v slovenski politiki v javnem interesu? Bi resni mediji morali zgodbi nameniti ustrezno obravnavo?«

To sploh ni vprašanje – odgovor je da. Prava sled je drugje: ali naj novinarji povzemajo nek tabloid takrat, ko glede nekega seksualnega škandala ne navaja nobenega pametnega dokaza? Odgovor je: ne. Očitno je splošna dezorientacija slovenskega novinarstva tolikšna, da ne zna odgovoriti na niti najbolj elementarna vprašanja – ali pa jih niti ne dopušča, da bi jih lažje spregledalo.

Novinarji in avtorefleksija

Predsednik DNS ugotavlja:

Ključnega pomena je tudi, da novinarji sami izplavajo iz apatičnosti in tišine, v kateri jih tudi v najhujših delovnih razmerah sili strah pred izgubo službe. Poleg tega, je dodal Stepišnik, bi morali novinarji poročati o lastnih napakah. Redkokateri medij namreč objavlja razsodbe novinarskega častnega razsodišča, ki zadevajo njegove novinarje.

V Pravilniku o delu NČR se lahko poučimo o naravi in pomenu razsodb ali priporočil, kot tudi njihovi javni objavi:

24. člen
Razsodbe in stališča NČR imajo status javnostim dostopnih dokumentov.
NČR jih posebej odpošlje:
1) udeležencem v postopku,
2) odgovornemu uredniku medija, v katerem je prišlo do kršitve Kodeksa novinarjev Slovenije.
Spoštujoč pravico javnosti do obveščenosti in izhajajoč iz odgovornosti novinarjev za etiko javne besede NČR s svojimi razsodbami, stališči in priporočili seznanja tudi najširšo javnost, tako da te dokumente pošlje v objavo slovenskim medijem. Razsodbe, stališča in priporočila NČR objavi tudi na spletni strani www.razsodisce.org. Na spletni strani razsodišča NČR objavi tudi pritožbe, ki so bile prekinjene ali niso bile obravnavane zaradi procesnih razlogov.

25. člen
Priporočila NČR so namenjena objavi v množičnih medijih. Z njimi želi NČR opozoriti najširšo in zainteresirane javnosti na pojave neetičnega ravnanja novinarjev in drugih udeležencev v procesih množičnega komuniciranja, spodbuditi širšo razpravo o teh pojavih, zlasti med novinarji, ter spodbuditi strokovne javnosti, da izoblikujejo rešitve, ki bi v prihodnje zagotovile spoštovanje etike javne besede.

Verjetno je v naravi stvari, da medij poroča predvsem o razsodbi njegove novinarke ali novinarja, vendar Pravilnik tega ne omenja specifično. Nikjer ne piše, da naj ne povzema drugih  razsodb – še več, da o njih poroča, je verjetno tudi zaželeno. Si torej želimo maksimuma ali minimuma, se bomo pritoževali le, če ne dosežemo minimuma? Preveril sem objave razsodb NČR v Večeru, kjer je zaposlen predsednik DNS in avtor zgornjega stališča. Ugotavljam, da je v letu 2012 časopis doslej objavil le eno razsodbo od letošnjih devetih – v primeru svoje novinarke Nine Ambrož. Preostalih osem ni omenjenih niti z besedico.

Nasploh verjetno velja, da se mediji odločajo za objave razsodb le v primeru svojih novinark in novinarjev – in drži, največkrat le selektivno in tedaj, ko so ti oproščeni. Toda argument, da bi morali objavljati le »svoje« razsodbe, je na silno majavih nogah.

Kaj je potem ostalo od spodbud k širši razpravi o neetičnih ravnanjih? Sam sem se na NČR naslovil petkrat (morda celo več), od tega le v enem primeru takrat, ko je šlo za poročanje o meni. V vseh preostalih primerih sem to storil z namenom spodbujanja razprave o novinarski etiki in kršitev, ki sem jih zaznal kot državljan in so se mi zdele skrajno akutne (poudarek ločeno na »skrajno« in na »akutne«). Kot sem ravnokar preveril, je npr. Večer poročal le v enem primeru (ironično, leta 2001, ko je šlo zame in ki s tega in drugih vidikov ni bil toliko zanimiv za širšo vsebinsko razpravo). Drugje ni bilo dosti bolje. Sprašujem se, koliko je volje po javnih razpravah o etičnih dilemah novinarstva v resnici in v kolikšni meri jo mediji sami vzpodbujajo?

Uradna stran DNS bi lahko vsebovala povezavo na stran NČR in s tem njene razsodbe že na vstopni strani. Sicer je ta zgledna in razsodbe kvalitetno argumentirane, čeprav se z vsemi ne strinjam. NČR je vsega spoštovanja vredna inštitucija, v razmerah tabloidizacije in antinovinarstva vedno bolj, in tudi količina opravljenega dela je gromozanska.

Sicer pa je sintagma »poročanje o lastnih napakah« širša od objav razsodb NČR in verjetno le segment kritike, ki je novinarji potrebujejo ali dopuščajo na svoj račun. Needs to be tested again. Findings so far: negative. 

Nova vlada, nova televizija

Le pred nekaj leti sta dr. Matej Makarovič in dr. Matevž Tomšič pledirala za ti. državno novinarstvo, o čemer sem pisal v Mladini.

Danes se zdi, da se ideja po malem uresničuje. Do konca preverjena kadra Rajko Gerič in Uroš Urbanija naj bi prevzela urednikovanje SIOL TV in Siolovega portala.

Premiki bodo verjetno kmali vidni (in okopi tudi). Me je pa presenetilo, da danes Žurnal kot prvi poroča o nenavadnih, sicer strogo zanikanih poskusih cenzure in samocenzure zaposlenih na Siolovem portalu – pod sramežljivo ironičnim naslovom »Novi časi, nova televizija«. Še huje, omenjajo se odpovedi. Če držijo indici, bi se komu v državi zgodbo splačalo raziskati – najbolj novinarjem in njih društvom samim. Splačalo v pozitivnem moralnem in eksistenčnem smislu:

Zaposleni na Siolu o nastajajoči televiziji vedo toliko, kot preberejo iz medijev, sicer pa se v zadnjih dveh mesecih razočarani nad stanjem ukvarjajo predvsem s tem, o čem lahko pišejo, saj naj bi veljalo, da prispevki, ki niso v sozvočju z aktualno vlado, niso zaželeni.

Strahovi pred sankcijami naj bi se še povečali po 14. februarju, ko je Valjavec odpovedal pogodbo novinarju, ki je na Siolu delal že od leta 2005, odpoved pa naj bi si (in to le mesec in pol po sklenitvi pogodbe) menda prislužil z intervjujem, v katerem je sogovornik kritiziral Janeza Janšo.

“Niso mi dali nobenega pojasnila, zakaj so mi odpovedali pogodbo. Res ne vem, zakaj,” je za Žurnal24 povedal odpuščeni novinar (podatke hranimo v uredništvu) in dodal, da mu je Valjavec rekel le, da ne potrebuje takšnega profila novinarjev.

Zakaj je odpovedal pogodbo novinarju, Valjavec ni želel komentirati, je pa zanikal, da bi to storil zaradi za aktualno vlado neprijetnega članka. ”To pa zagotovo ne drži, ker imamo marsikateri članek, ki verjetno ni prijeten za to ali kakšno drugo vlado, pa se ravno tako ni nič zgodilo,” je dejal in za nesmisel označil tudi to, da naj bi na Siolu vladala klima, v kateri se novinarji bojijo kritično pisati o Janši.

“Če bi bilo to res,” je dodal, ”potem intervjuja z Branimirjem Štrukljem verjetno sploh ne bi naredili. Kdorkoli je to rekel, ne ve, kaj govori.”

Težko soditi, ker vemo premalo. O Geriču in Urbaniji sicer dovolj – in dokumentirano. Vendar argument »če bi bila pri nas res cenzura, ne bi naredili intervjuja s Štrukljem«, zanesljivo ni prepričljiv. Niti malo.

RTV komedija – včeraj v plenicah, danes imitatorji lastne zamenjave

Vodstvo RTV Slovenija se, glede na obnašanje v stilu predsmrtne agonije, ko mu gre že na otročje, po vsem videnem sodeč poslavlja. Na vratih je Janša in tisto, kar je lahko samo na Balkanu samoumevno – politična pokoritev javnega servisa, tudi po načelih Grimsovega političnega zakona, ki ga je ubogo ljudstvo na referendumu kar dvakrat potrdilo. Kaj torej storiti? Generalni direktor Marko Filli in njegovi so se, zanimivo, zatekli v komedijo. Postali so komedijanti – tako rekoč dobesedno. Trgovina s plenicami, nastopi v humorističnih oddajah, imitacija in satira iz njihovih ust so nedostojnosti, ki jih silno redko vidimo. In nikakor ne naključne. Glede na sekvenčnost, o kateri sem pisal, namreč novo plonk pisanje zgodovine RTVS po načelu najprej tragedija, potem farsa, bi lahko rekel, da se je zdaj vmes nepričakovano vrinila še ena podetapa: najprej tragedija, potem komedija, in končno farsa.

Ja, to je tisto vodstvo, ki je vsa ta leta dobro kohabitiralo z Janševimi kadri v svojih vrstah in jim ščitilo hrbet – moj osebni dokaz so desetine dokumentiranih primerov politične pristranosti, npr. MMC RTV Slovenija, od katerih sem štiri oblikoval v prijave, vendar nikoli prejel niti vljudnostnega odgovora, kaj šele bil deležen obravnave. Proti vsem standardom in pravilom javne radiotelevizije. Nazadnje sem o tej ignoranci, ki ne more biti samo moja, temveč ima sistemsko obeležje, pisal tule. Vodstvo si je do zadnjega zatiskalo oči, politični ekscesi tipa Slak, Traven, Urbanija, Žužek, Kolednik etc. zanj niso obstajali. In zdaj bi se nam v novi vlogi komedijantov morali zdeti smešni?

Videti je, da je prišel trenutek slovesa – vsaj njihovo ravnanje izdaja takšen refleks. Generalnemu direktorju Marku Filliju ni preostalo drugega kot zabava, v stilu zadnje pokajene cigarete tik pred eksekucijo. Njegovo priložnostno darilo Sašu Hribarju na zadnji izredni seji programskega sveta, namreč zavoj plenic s pripisom »Najlepša hvala za pomoč! Zdaj jih ne rabim več!«, lahko zveni le še dekadentno humorno, njegov nastop v zadnji oddaji Radia GA-GA, kjer imitira samega sebe, pa je daleč od siceršnje duhovite geste, ker takšno duhovitost sesuvajo konteksti premišljenega rezanja avtorskega dela v režiji predsednika vlade. Na kar reagira, so potemtakem argumenti politične moči. Da njegovega seksističnega norčevanja na račun svoje podrejene, voditeljice Jasne Kuljaj, ki menda ni rešila svojega problema, ker »pravočasno ni dala«, niti ne omenjam.

To slovensko samoumevnost političnega odstrela, politične »jage« na novinarje, najbolje ilustrira epizodna vloga gagajevske imitacije direktorja TVS Mihe Lamprehta, zabeležena tudi v kamero. Lampreht kot imitator v nekem trenutku inscenirano stopi v studio, prepoznavno oponaša Vinka Vasleta, zapriseženega lojalista SDS, ki se zanima za to, če so njega, tj. Lamprehta, v programskem svetu že zamenjali. Ko sliši, da se bo to zgodilo vsak hip, Lampreht z glasom Vasleta pove, da skoči na eno kavo in pride nazaj. Ima še nekaj časa: čas menjave vodstva je blizu, enak je enemu kofetkanju. Na strani MMC so zgodbo obeležili in opisali takole:

Proti koncu oddaje izza vrat pokuka še Lampreht, ki z “ruralnim” naglasom (koga, prepustimo poslušalcem) povpraša, kje je Lampreht, če je še direktor sploh in koliko časa še bo. ”Dokler ga programski svet ne odstavi,” mrtvo hladno odvrne Hribar.

Notranji ustroj javnega servisa v kombinaciji z vladnim sklepom – najboljši vir navdiha za humoriste.

No, saj točno v tem je tragikomičnost in tragifarsičnost nastale situacije: tu ne gre več za najboljši vir navdiha za humoriste, ampak edini. Tudi ne gre več niti za humoriste – temveč za vodilne v RTV zavodu v novih vlogah, dobesedno. Najboljši vir navdiha je postal edini vir navdiha in tudi humoristi več niso to, what used to be. RTVS se je v svoji agoniji spremenila v stand-up komedijo.

P.S. Fotografiji sta objavljeni v povezavah MMC RTVS in avtorstvo je njihovo.