Dalajlama in pesek v očeh

Mineva debelo leto od natečaja Zlata kanglica. Naj spomnim, v tem natečaju smo s kolegicami in kolegi obljubili lepe nagrade za tiste, ki bodo pravilno ugotovili, kdaj bodo zgrajeni infrastrukturni objekti EPK v panogi, ki je bila dolgo časa paradna disciplina mariborskega župana – v gradbeništvu. Govorim o MAKS-u, Pekarni, UGM, knjižnici.

Debelo leto kasneje, točno na 1. maj 2012, lahko družno ugotavljamo, da smo se zmotili. Natečaj za nagrado ni bil dovolj premišljen. Zgodovina se ne dogaja le kot tragedija, celo v svoji neponovljenosti se odvija kot farsa. Progresivna faza repetitivnosti. Zgodovina ni nujno zgodovina, povedano velja za sedanjost. In še huje od tega: obljube mariborskega župana so bile najprej tragedija, zdaj se v svojem vztrajanju dogajajo kot farsa.

Namreč pravilno vprašanje sploh ni, kdaj bodo našteti objekti dokončno zgrajeni. Danes, 1. maja 2012, skoraj sredi projekta evropske prestolnice kulture, namreč ugotavljamo, da se vsi po vrsti sploh še niso začeli graditi! Ja, obstaja še huje od hujšega, tisto najhujše!

Vprašanje po tem, kdaj bodo končani, je bilo v tej perspektivi neumestno. Še bistveno bolj farsično pravi pravi izziv je, kdaj se bodo projekti MAKS, Pekarna, UGM in knjižnica, začeli graditi. Govorimo o polnem, totalnem zastoju vseh projektov – in ne zavoljo krize, ampak zaradi jasno prepoznavnih odgovornih oseb. Že res, da prvo vprašanje implicira drugo. Da je v »kdaj bodo končani« že vsebovano, da so se začeli graditi. Vendar če se še niso začeli, ne morejo biti končani. Ampak mar ni to lep farsičen zaplet že itak povsem groteskne polomije, imenovane EPK, sicer medijsko opevane in kovane v zvezde? V kateri se vsi pretvarjajo, da je vse v najlepšem redu, da je EPK uspešnica, da nas neumnosti mestne politike ne zanimajo, da nas ne rabijo zanimati ovadbe proti županu in njegovim sodelavcem, da EPK vodstva ne rabi zanimati, kje se posamezni projekti odvijajo in torej izgradnja obljubljenih objektov, da meščanke in meščane itak nič ne zanima, medtem ko je kritični glas že dolgo tega zatrt v kali, bojkotiran in cenzuriran vsaki dan znova? Kar se mene tiče, lahko vse kulturne novinarje v mestu nemudoma uvrstijo na plačilno listo v županovem kabinetu, si tudi zaslužijo. Nesramno? Ne, njihova dejanja govorijo, da ne.

Ampak pustimo to, natečaj Zofijinih je treba korigirati. Spodaj je ponovljeni razpis, v katerem smo zgornjo distinkcijo upoštevali in spremenili vprašanja. Seveda se bodo v bobnu znašli tudi odgovori na prvi natečaj. Vabljeni, nagrade so resnično bogate. Ob medijski blamaži piarovskih prezentacij EPK in bojkotu sleherne kritike velja spomniti na velike naslove dobro leto nazaj:

Kangler: Odprtje Maksa ob obisku dalajlame

Maks bo stal 15. maja prihodnje leto

Župan Kangler je takrat napovedal:

»Pogodbene obveznosti so jasne (ZIM mora objekt dokončati do konca junija 2012, op. p.), a prepričan sem, da bomo že 15. maja naslednje leto, ko pride dalajlama, objekt otvorili in tam se bodo odvrteli glavni dogodki, tudi srečanje nobelovcev.«

Obisk dalajlame čez nekaj dni bo torej priložnost za njegovo in našo inventuro: bo sprejem nobelovcev res v MAKS-u? Bo župan svojega gosta vsaj odpeljal na gradbišče in mu pokazal, da se dela še sploh niso začela, nato pa se opravičil za svojo smelo prognozo meščanom? Je ljudem jasna ta zareza med maksimalno obljubo, vse od bajnega Pandurteatra naprej, in njeno minimalno realizacijo – ali še bolje, nično realizacijo? Ima župan dobre razloge, da svojih obljub ni uresničil, in ali med opravičljive razloge šteje 10 kazenskih ovadb, vloženih proti njemu? Kdo bo dalajlamo posvaril, h komu dejansko prihaja v goste? Bo njegovo potencialno predavanje o univerzalni etiki nekaj, kar bo sploh naletelo na ustrezna ušesa, kjer bi besede o morali padle na plodna tla?

Mar ni obisk dalajlame z vseh teh navedenih vidikov čisti nesporazum in ali bo to sploh kdo uspel ugotoviti na glas? Še ena poceni populistična gesta župana, da si dviguje rejtinge tam, kjer nima nobenih zaslug? Pretežavne dileme, zato raje k enostavnejšim, če je to še možno. K sodelovanju v natečaju so vabljeni tudi njegovo visokost dalajlama in vsi nobelovci, ki se bodo pustili izrabljati v totem mestu. Pravzaprav bi morala biti udeležba zanje moralna obveza. P.S. Domnevamo, da dalajlamo ne bodo vabili na zimsko Univerzijado – we are not ready. Vprašanj, povezanih z njeno izpeljavo, ne postavljam. Univerzijada se ni niti resno pripravljala in še manj bo izvedena. Kdo bo plačal penale, pa tudi nikogar prav ne briga.

ZLATA KANGLICA – ponovljeni in modificirani nagradni natečaj Zofijinih

Od EPK zaenkrat ostajajo le še dvomi in vprašanja. Gradbeni projekti, paradni konj Franca Kanglerja, so zaviti v meglo. MAKS, Pekarna, UGM, knjižnica… Kdaj bodo začeli graditi in obnovljati Knjižnico Rotovž? Ne vemo. Kdaj bodo začeli graditi novi UGM? Kdaj bodo začeli graditi Pekarna? Ne vemo. Kdaj bodo začeli graditi  MAKS? Tudi ne. Sploh kaj vemo?

Zofijini smo se odločili, da vednost nagradimo. Tistega, ki bo uganil pravilen odgovor za MAKSa, čaka zlata kanglica. Tu je še kup uporabnih nagrad. Vse, kar morate storiti je, da pošljete pravilen odgovor na spodnja vprašanja na naš naslov zofijini@gmail.com. Javna podelitev nagrad bo sledila 27. decembra 2012 v Pekarni. (Takrat, upajmo, bomo že vedeli.)

Nagradna vprašanja:

1. Kdaj se bo po vašem mnenju začel graditi MAKS? Nagrada: zlata kanglica. Tiste, ki uganejo, koliko bo stal, čaka še dodatna nagrada.

 

2. Kdaj se bo po vašem mnenju začel graditi UGM in na kateri lokaciji? Nagrada: vsestranske grabljice in lopata. Tiste, ki uganejo še, koliko bo stala, čaka dodatna nagrada.

3. Kdaj po bo vašem mnenju prav začela graditi in bo dokončana Pekarna? Nagrada: priročna samokolnica. Tiste, ki uganejo še, koliko bo obnova stala, čaka dodatna nagrada.

4. Kdaj se bo po vašem mnenju začela obnova mestne knjižnice Rotovž? Nagrada: ladjica za dve osebi. Tiste, ki uganejo še, koliko bo stala, čaka dodatna nagrada.

Hvala za vaše sodelovanje v nagradni igri – zavedamo se, da so odgovori karseda težavni.

P.S. Članek je izvirno objavljen na strani Zofijinih. Predvsem lokalni in verjetno tudi drugi mediji bodo polni sreče, da nas je danes in te dni obiskala avtoriteta, ki nam bo pomagala reševati človeštvo in vlivala optimizem, kot je dejala ob prihodu na mariborsko letališče. Ampak mar ni jasno, da je dalajlama tu le medijsko orodje, zlorabljeno za to, da nam nasiplje peska v oči pred kruto realnostjo, v katero so nas pahnili tisti, ki se bodo ob njegovo svetost najbolj stiskali?

Novinarstvo med nesolidarnostjo in ekscesnostjo: primer MMC

Zadnje javno pismo trinajstih novinarjev MMC je spet ostalo v javnosti spregledano. Povsem po krivici in zelo simptomalno. Okoliščine in linč, ki so ga bili deležni ti novinarji, predstavljajo enega večjih novinarskih ekscesov v zadnjih letih. Še več, vredni so analize kot neverjetno zgoščena ilustracija in prispodoba številnih temeljnih novinarskih zadreg slovenskih medijev: ideološke spolitiziranosti novinarjev, notranjih nesoglasij med njimi, spolitiziranosti in ignorance RTVS, nesolidarnosti ceha, nemoči in apatije DNS, logike manipulacij in zrcalnih pripisov, perverznega sprevračanja pozicij žrtve in rablja. Vse je tu, vse je v enem.

The making of MMC by Urbanija

Pravkar mediji poročajo o mariborski okrogli mizi Inštituta Jožeta Pučnika na temo svobode medijev – na njej so modrost delili Uroš Urbanija, Bojan Požar in novinarji Financ. Takšna je trenutna resničnostna podoba domače shizoidne novinarske krajine – žal ne virtualna. Ideološka spolitiziranost novinarjev, ki jo omenjam v primeru RTVS, se nanaša na nasilno politično evangelizacijo MMC RTVS, kot si jo je zamislila garnitura Guzej-Vasle-Možina-Gerič in Grandov programski svet RTVS z nastavitvijo Uroša Urbanije za odgovornega urednika MMC jeseni leta 2009. Takrat sem zaradi tega dejanja protestno odstopil kot član programskega sveta RTVS – bilo je urnebesno očitno, da kandidat ne izpolnjuje osnovnih pogojev in kriterijev, da je verjetno nastavljen z namenom in da je programski svet robotizirano programiran (vsaj glasovanje je hitro to pokazalo), da ustvarja grimsovizijo. To so bili časi, ko sem v slabih dveh letih naštel več kot 50 novinarskih ekscesov (šikan, pritiskov, politikantskih kiksov) v RTV hiši, jih tudi objavil. Spomnil se, da sem ob vsem drugem v svojem kratkem mandatu spisal 24 vprašanj vodstvu o istih ekscesih in v vednost vsem medijem. Odzivnost je bila majhna, npr. v Večeru nikakršna.

Moji štirje protesti v zadnjem letu, naslovljeni na Programski svet, dva od teh zaradi politične pristranosti MMC, so do tega trenutka ostali brez najmanjšega odgovora poklicanih – ignoranca, ki si jo človek težko predstavlja. Da ne bo pomote – zanjo ni kriv dr. Granda, svet že dolgo vodi dr. Jernej Pikalo, pa tudi vodstvo zavoda je povsem drugo. Še en dokaz popolne neobčutljivosti in nojevstva vodstva RTVS, da bi reševalo ali zaznalo probleme. Raje se je pretvarjalo, da problema ni, vse apele in pritožbe, ki bi jih po svojih lastnih pravilnikih moralo obravnavati, pa metalo v koš!

Nojevstvo politično homogenega vodstva RTV presega tistega pod Guzejem in ni naključno, je strukturno nujno. Notranja nesoglasja med novinarji, ki jih omenjam, ne zadevajo internih sporov med njimi v uredništvu MMC. Ne, ti so bili tempirana bomba: Urbanija je s svojo ekipo evidentno želel ustvariti desni politiki ustrežljiv medij, ki bo dominiral na spletu, in pri tem res bil uspešen in povsem neblokiran – predstavljam si, da so temu sledili upori tistih sodelavcev, ki jih novinarska nevtralnost in profesionalnost nekaj pomenita. Na to jasno kaže tudi konec pisma. Dogodki v uredništvu MMC so bili neposreden veren izraz odsotne volje in želje vodstva, da uredi razmere, kot tudi notranjih političnih trenj v hiši, ki je potihoma paktirala z Janšo in dopuščala ekscesnost. Očitno so Pahorjevi in Janševi vodilni kadri na radioteleviziji presodili, da bodo živeli v harmoničnem sožitju, toda pri tem so se ušteli, ker niso razumeli, da v vsebinskem oziru takšna simbioza ni mogoča – toda ne v smislu mehčanja različnih političnih pozicij tega ali onega novinarja, ampak z vidika novinarske načelnosti in operativnosti konkretnega dela. Če kaj, so novinarji uredništva MMC bili in so čista žrtev politizacije javnega zavoda, ki izvira z vrha in ni le stvar ravnanja Uroša Urbanije in njegovih kolegov.

Medli odzivi na javno pismo

Če sem prav preštel, so predvčerajšnje pismo novinarjev MMC objavili le redki spletni mediji: SIOL, dnevnik.si, vecer.com. Tiskani mediji so se jim izognili. Bedno. Skrajno žalostno se mi zdi dejstvo, da Društvo novinarjev Slovenije (DNS) ni zmoglo stališča o anonimni objavi osebne korespondence med novinarji MMC, ki jo je nekdo očitno nepooblaščeno prebiral, skopiral, objavil in, kot kaže, tudi po svoje prikrojil. Vmes so spletno stran s tem pismom zaprli. Ne, DNS je novinarje je raje prepustil diskreditacijam drugega ceha, ki deluje neskrito politično. Še več, tudi zadnjega pisma, ki ga omenjam, ni objavilo na svoji strani ali ga kakorkoli podprlo, je pa na začetku leta kolege pozvalo k večji solidarnosti, da bi bila ironija večja! Čeprav so isti Janševi mediji z diskreditacijami napadli celo informacijsko pooblaščenko, ki v tem primeru preverja kršitve varstva osebnih podatkov oziroma sume storitve kaznivega dejanja kršitve tajnosti občil. Prijava vdora v zasebne elektronske poštne predale je bila narejena na policiji. V takšni defenzivni in molčeči drži se pač ne gre čuditi, če iz dneva v dan zmaguje agresivna, diskreditacijska in politikantska narava antinovinarstva.

Pismo, ki ga spodaj objavljam tudi sam, vsebuje nekaj zanimivih momentov. Prvič, v njem trinajst novinarjev pove, da jih ob razkritju zgodbe o »njihovem« dopisovanju ni kontaktiral noben novinar – kar pomeni, da so vsi katastrofalno padli na izpitu iz bazične in osnovnošolske profesionalnosti. Ko novinar ne pokliče niti kolega, kaj naj potem pričakujemo šele ob »nenovinarjih«?

Drugič, ta druga plat, ki ni bila slišana, je grozljiva: novinarji ne poročajo le o vdoru v njihovo pošto, ampak tudi o tekstovnih manipulacijah in ponarejanju njihove vsebine. Tretjič, zelo redko med našimi novinarji naletimo na »kesanje« in priznanje lastne napake. Podpisani so zmogli prav to: ne le, da so priznali svojo, ker so o svoji situaciji ves čas molčali (dogajanjem na MMC sem posvetil številne zapise na tej strani), ampak drugih novinarjem polagajo na srce, da te napake ne ponovijo.

Samoumevnost vdora v zasebno komunikacijo – manire, ki jih od nekod poznamo

Pismo novinarjev MMC, ki je odziv na zapis na spletni strani Dnevnika:

V zadnjih dneh so se v določenih medijih pojavili članki o domnevnem “tajnem” dopisovanju med nekaterimi sodelavci MMC-ja RTV Slovenija. Sklicujejo se na anonimen blog, kjer naj bi bila objavljena naša zasebna pisma z zasebnih elektronskih naslovov. Ob tem nihče pri nas ni preveril, ali navedbe v tem anonimnem blogu sploh držijo. Objavljeni delčki naših zasebnih pogovorov so namreč izbrani zelo selektivno, izbrisani so pomembni deli izjav, postavljene so v drugačne vrstne rede, iztrgane iz konteksta, z namerno napačnimi interpretacijami, nekateri zapisi so dodani naknadno in povsem izmišljeni. Gre torej za ponaredke, članki, ki se nanje sklicujejo, pa so zavajajoči in polni laži. Zanikamo vse obtožbe, da bi kogar koli hujskali ali želeli komur koli škodovati.

Obračun na MMC v policijski preiskavi

Pred letom dni je ves svet spremljal škandal, ki si ga je privoščil eden najbolj znanih britanskih časopisov News of the World. Na dan je prišlo, da so vdrli v zasebno komunikacijo posameznikov in objavili dele informacij, ki so jih pridobili. Javnost je bila zgrožena, začele so se kazenske preiskave, posledično pa je ta časopis z dolgoletno tradicijo nehal izhajati.

Zdaj smo bili žrtve vdora v zasebno komunikacijo prek zasebnih elektronskih naslovov nekateri novinarji MMC-ja RTV Slovenija. Nekdo je nezakonito in nepooblaščeno zlorabil zasebna dopisovanja po zasebni (!) elektronski pošti med sodelavci in prijatelji. A namesto, da bi nas določeni mediji obravnavali kot žrtve kaznivega dejanja, to zlorabo sami še potencirajo.

Očitno je za nekatere novinarje vse, kar najdejo na spletu, gola resnica, preverjanje točnosti zbranih informacij, izogibanje nekorektnemu in žaljivemu predstavljanju podatkov ter nujno potrebno pridobivanje odziva pri objavljanju informacij, ki vsebujejo hude obtožbe, pa so le mrtve črke na papirju novinarskega kodeksa. Poudarjamo, da citiran blog anonimneža v izmišljen kontekst postavlja dele nezakonito pridobljenih zasebnih pogovorov, naša imena pa krivično blati. Prav tako se je dokaj nespretno lotil potvarjanja zapisanega z urejevalnikom besedila.

Zadnji dve leti je bilo vzdušje v redakciji MMC-ja RTV Slovenija zelo negativno, napeto in polno nesoglasij. Ves čas smo vse težave, ki smo jih imeli z nekdanjim odgovornim urednikom MMC-ja gospodom Urošem Urbanijo, želeli reševati korektno znotraj hiše. Nanje smo opozarjali tudi vodstvo, kar je naša dolžnost in predvsem pravica. A odločitev, da javnosti s težavami znotraj uredništva in našim nasprotovanjem resnim profesionalnim zdrsom ne seznanjamo, je bila napaka. V zadnjih dveh mesecih, odkar gospod Uroš Urbanija ni več odgovorni urednik MMC-ja, smo namreč nekateri od nas konstantno obravnavani v določenih revijah ter portalih, kjer se nas žali in blati.

Upamo, da kolegi iz drugih novinarskih hiš ne bodo ponovili naše “napake” in bodo javnost takoj obvestili o šikaniranju, grožnjah, kršenjih novinarskega kodeksa in pritiskih na novinarje z nezakonito pridobljenimi in prirejenimi zasebnimi podatki.

Tanja Kozorog Blatnik, Lan Dečman, Slavko Jerič, Ana Jurc, Maja Kač, Alenka Klun, Aleksandra Kerin Kovač, Anja Pavlič, Kaja Sajovic, Erna Strniša, Ana Svenšek, Blaž Tišler, Brina Tomovič.

Kabinet premierja: igrice z mediji ali le nerodnost?

Je Janša res dokazal, da je sam plačal zasebno letalo, ko se je zaradi sinove bolezni predčasno vrnil iz Grčije v Ljubljano?

Mediji trenutno povprek dokazujejo, da je to res – šokiran sem, s kakšno lahkoto to počnejo, če pustim (ne)spontano solidarizacijo s skrbnim očetom ob strani. Kar je doslej predložil kabinet predsednika vlade v vednost, je namreč le kopija faksimila dokumenta, ki najbolj spominja na predračun, medtem ko so ga sami opremili z napisom »potrdilo o najemu«. Vendar na tem potrdilu ni nobenega žiga, znesek je očitno zapisan pavšalno – brez podatka o dolžini leta in drugih podrobnosti.

Ne dvomim, da gre za naročnilnico. Toda kje je torej račun, ki bi ovrgel vse dvome o plačilu iz lastnega žepa? Na »potrdilu o najemu« je zapisan zapovedan zadnji datum plačila: 5. maj 2012. Le dan po opravljeni večerni storitvi, v soboto. Račun bi torej že zdavnaj moral biti poravnan in na razpolago. Z njim bi se najmočneje ovrglo vse dvome. Toda čudi me, da ga novinarji niso prejeli in upam, da ga vsaj zahtevajo, saj je urad kabineta predsednika vlade potrdil prav to:

Za povratek so morali res plačati poseben prevoz, in sicer manjše propelersko letalo, ki je stalo 9.500€, vendar je šlo za nujen primer in ni bilo izbire. Stroški prevoza so bili do zadnjega centa kriti iz lastnih sredstev. Prevoz je bil plačan tudi za varnostnika, ki je predsednika vlade spremljal, tako da povratni let v domovino državnega proračuna ni stal niti centa.

Da so v kabinetu spretno manipulirali z mediji, vsaj v nekem delu, če ne ves čas, je prav tako kazno. Zavedli so jih v napačno vednost ali prepričanje o tem, da je predsednik v celoti letel v Grčijo z zasebnim letalom. To jasno izhaja iz odgovorov na vprašanja, ki so bila zastavljena že zdavnaj:

„Po naših informacijah se je predsednik vlade na dopust med prvomajskimi počitnicami odpravil na otok Kos z zasebnim letalom. Zanima nas, ali je let v celoti plačal sam oziroma ali je, glede na soudeležbo varnostne službe, pri tem participiral tudi državni proračun“ so nam iz kabineta predsednika odgovorili, da je „predsednik vlade let v celoti plačal sam“.

Podobno velja za novinarje Žurnala, ki so danes pojasnili, katera vprašanja so postavljali kabinetu:

V kabinetu predsednika vlade so imeli že včeraj možnost pojasniti vse, kar danes užaljeno objavljajo na spletu. Pa poglejmo vprašanja:

1. Ali drži, da je predsednik vlade na dopust v Grčijo potoval z zasebnim letalom?
Ni bilo odgovora.

2. Zakaj je letel z zasebnim letalom?
Ni bilo odgovora.

3. Koliko je znašal strošek leta in kdo ga je plačal?
Odgovorili so le delno, in sicer “Predsednik vlade je let v celoti plačal sam.”

4. Koliko je znašal dodaten strošek zaradi potovanja varnostnikov v tujino?
Ni bilo odgovora.

Če bi bili v kabinetu predsednika resnicoljubni, korektni in imeli malo manj preganjavice pred novinarji, bi lahko že včeraj odgovorili na primer takole:

1. Ali drži, da je predsednik vlade na dopust v Grčijo potoval z zasebnim letalom?
Na dopust je predsednik vlade potoval s čarterskim letom, ki ga je imel rezerviranega tudi za povratno potovanje, a je pot nazaj z družino opravil z najetim manjšim propelerskim letalom.

2. Zakaj je letel z zasebnim letalom?
Zaradi sinove bolezni so morali potovanje predčasno prekiniti.

3. Koliko je znašal strošek leta in kdo ga je plačal?
Cena leta je bila 9.500 evrov.

Se pravi, da bi lahko, če bi ravnali dobronamerno, v kabinetu medije že zdavnaj obvestili o tem, da je premier z zasebnim letalom letel le ob povratku, pa še to zaradi bolezni otroka. Glede na stampedo in linč novinarjev Mladine in Žurnala se res postavlja vprašanje, ali so to storili premišljeno in nalašč – vse v imenu novega križarskega pohoda proti izbranim (»nizkonakladnim«) medijem, ki so jim trn v peti, ali morda, vsaj v nekem trenutku, le iz nerodnosti ali nevednosti.

Ob tem bega še hermenevtika dogodka: dejansko je torej primarna informacija o Janševem poletu z zasebnim letalom na pol točna. Velja le za eno smer. Je pa res, da se kontekst bistveno spremeni: premier se ni predajal luksuzu, kot vse kaže, ampak je zasebno letalo najel le za to, da bi reševal otroka. Toda k temu, da tega nismo vedeli pravočasno, je bistveno prispeval sam. In očitno z razlogom. Če je ob tem za napad na medije celo zlorabil otrokovo bolezen, morda nikoli ne bomo vedeli – podobno kot ne vemo, ali je bil ta prepeljan v klinični center in kaj se je tistega petka zvečer z njim dogajalo. In res je, od tu naprej je zgodba zasebna stvar.

Osvobodimo tisk!

No, za polnjenje luknje komentiranja slovenske medijske krajine so ob 3. maju poskrbeli tudi v Večeru. Strokovnjak za takšno analizo je ob Goranu Novkoviću postal še ameriški veleposlanik v Sloveniji Joseph A. Mussomeli.

Kolumne ameriških veleposlanikov v slovenskem časopisju so vedno presežek, vreden pozornosti, morda analize. Takšne, kjer bi ti komentirali naše medije, so izjemno redke in nepričakovane. Tiste, kjer bi naše medije kritizirali, pa še bolj. Mussomeli zmore vse to.

Svoboda tiska ogrožena

Veleposlanik ni skoparil z obtožbami in preciznimi ocenami. V članku z udarnim naslovom »Osvobodite tisk!« poskuša ravnati poznavalsko in analitično; med drugim alarmantno ugotavlja:

V Sloveniji je svoboda tiska ogrožena na dva načina. Prvič, uradno medijsko svobodo ovira samocenzura v slovenskem tisku. Tako denimo skorajda ni opaziti napredka na poti k resnični spravi glede 2. svetovne vojne, kar je deloma posledica nezadostnega poročanja o povojnih zločinih, ki so še vedno občutljiva tema. Čeprav slovenski zakoni in ustava ščitijo svobodo in pravice novinarjev, utegnejo tisti, ki pogumno preiskujejo aktivnosti in dejanja, ki bi jih nekateri radi zatajili, zato plačati visoko ceno. Svoboda tiska se ne more krepiti, če se novinarji ne počutijo svobodni, da lahko raziskujejo vse zgodbe, ne da bi jih bilo strah maščevanja…

Naj za začetek povem, da letošnji 3. maj v Sloveniji nikakor ni izzvenel v splošni dramatični apel, da bi bila svoboda slovenskih medijev, in prav ta, ogrožena. Bilo je veliko opozoril glede socialnega položaja novinarjev, še več trkanja po prsih, presenetljivo malo  sicer običajnih povzetkov objave lestvice svobode RSF, celo SDS tradicionalno ni brala levit in izražala nezadovoljstva. V tem smislu je Mussomeli velika izjema s svojo ugotovitvijo: naši mediji so neosvobojeni. Kako je to možno? Kako je mogoče, da ameriški veleposlanik uporablja bolj radikalno govorico od naše desnice?

Včasih svobodni, danes ne

Pred nekaj leti smo bili deležni neverjetnih manipulacij s stališčem State Departmenta o naši medijski situaciji. Dežurni komentator Branko Grims je takrat ugotovil:

Po domače povedano, mediji so pri nas povsem svobodni, niso pa tako zelo pluralni, kot bi si vsi skupaj želeli. To pa je seveda sporočilo, ki je za naš odbor izjemno pomembno in potrjuje, da smo v minulem letu že storili prve korake v pravo smer.

Grims je bil takrat tako močno navdušen nad poročilom (ki ga je razumel čisto po svoje), da je dal izrezati stavek iz njega in ga nalepiti na steno za njim. Stavek se je glasil (kratka analiza je tule): »The media were active and independent but did not express a broad range of political views.«

Solijo nam pamet

Človek, ki je veliko storil za medijsko svobodo in predvsem svobodo RTV Slovenija iz vrst takrat in danes vladajoče SDS, namreč dr. Stane Granda, je poročilo označil za zabavno soljenje pameti:

Ali hoče Amerika soliti pamet Evropi? Amerika izvaja kulturno in znanstveno nasilje nad evropsko kulturo in znanostjo. Nihče več ne ocenjuje kvalitete razprave, ampak to, kje je bila objavljena. Takšna poročila se mi zdijo sicer zelo zabavna, vendar se z Ameriko ne identificiram v nobenem pogledu. Na ameriške ocene, če povem po pravici, ne dam nič.

Se pravi: situacija se je v Sloveniji do danes poslabšala. ZDA so 2006 ugotavljale, da imamo pri nas svobodo, če sledimo Grimsu, medtem ko je njegov kolega ugotavljal, da nam Američani že ne bodo prali možganov. Le kaj se je zgodilo, da je na oblasti ista SDS, Američani nam solijo pamet, da osvobodimo tisk (in smo jim glede na neodzivnost naših novinarjev hvaležni), Grimsa pa je zamenjal ameriški veleposlanik? Strange days, indeed!

Severina, menda porno zaslužkarica

Manipulacije v naslovih so postale malodane specialna poslastica slovenskih tabloidnih in rumenih medijev. Kako izumiti naslov, ki bo ultimativno privlekel pozornost, čeprav bo ponujena vsebina potem čisto drugačna od tega, kar nam naslov ponuja, je postala skoraj glavna preokupacija (tudi) naših novinarjev. Govorim seveda o običajno trivialnih manipulacijah v naslovu tipa

Jan Plestenjak ima novo!

… in potem preberemo, da ima novo kapo.

Siolov primer je bolj kompliciran. V njem bi celo težko detektirali novinarjevo zavestno odločitev za manipulacijo – ne moremo biti povsem prepričani vanjo. Vendar zato ni nič manj sporna, izbira naslova je globoko moralno dvomljiva. V zgornjem primeru Jana Plestenjaka slednji verjetno ne bo preveč osebno prizadet. Toda kaj poreči na tak naslov vesti:

Severina bo s porničem zaslužila 27 tisoč evrov

Na prvi pogled se zdi, da nam naslov sugerira dejanje, ki se ni zgodilo – na podoben način, kot pri Plestenjaku. Pevka pač ni služila denarja, še najmanj s porniči. Poglejmo (kratko) besedilo v celoti, ki že v prvem stavku razkrije, da je zgolj prejela odškodnino:

Severina bo s svojim zasebnim video posnetkom vendarle zaslužila nekaj denarja. Hrvaška spletna stran ji mora izplačati 27 tisoč evrov zaradi škode, ki jo je utrpela zaradi objave videa.

Hrvaška spletna stran index.hr mora Severini izplačati 27 tisoč evrov odškodnine zaradi nedovoljene objave posnetka, je odločilo sodišče v Zagrebu.

Severinin legendarni video je po spletu zaokrožil leta 2004, v njem pa se pevka v palubi jahte predaja svojemu takratnemu fantu Milanu Lučiću.

Pevka je portal tožila predvsem zaradi grobega vdora v njeno zasebnost, zaradi objave pa je Severina utrpela tudi materialno škodo, saj kar pet mesecev ni nastopala. Deležna je bila zmerjanja ljudi na ulici in občinstva na svojih koncertih.

Novinar je torej postavil enačaj med »prejeti odškodnino« in »zaslužiti«, s čimer je zanikal samo naravo dejanja in njeno spornost, tj. vdora v zasebnost. Tovrstna redukcija torej predpostavlja, da je bila objava posnetka legitimna, v interesu javnosti in sprejemljiva – celo v primeru, je če bil posnetek ukraden. Morda celo namiguje, da je bil premišljen akt zbujanja pozornosti. Hkrati pa ni zanikano le kaznivo obeležje dejanja, temveč je Severini pripisano še moralno zavržna intenca zaslužkarstva.

S tem se je Severina iz žrtve zlorabe dobesedno spremenila v krivca. Kar bi nam vlivalo nekaj upanja pri milejši razlagi, je navržena možnost, da tega novinar(ka) le ni mislila na tako grob način, da se ni povsem zavedal tovrstne gostilniške interpretacije, ki jo je mogoče brez dvoma tudi razviti iz zgornjega naslova. Toda odpustka ni, že ta potencialnost je dovolj, da lahko dejanje štejemo za novinarski prekršek, ki je po svoje hujši od zapisov tipa »Plestenjak ima novo«.

We are ready!

 »We are ready!« Za mariborsko univerzijado je vse nared, pravi Kangler. Toda so tudi slovenski novinarji pripravljeni? Glede na mazohistični refleks bi rekel, da so. Glede česa? Na še eno partijo:

Prebral sem skoraj ducat biografskih skic novega svežega mandatarja izpod peres bolj ali manj eminentnih novinarjev. A niti besedice nikjer o medijskih okupacijah 2004-2008, z izjemo Mladine. Ne gre za spomin zlate ribice. Temu bom rekel mazohistični paradoks.

Ko se je pred dvema tednoma odgovorni urednik Večera povzpel na oder prireditve Bob leta, je Tadeju Tošu pred občinstvom namignil: »Kaj meniš, naju bodo zaprli že med prireditvijo, ali po njej?« Imel je dobre razloge za takšno posiljeno smešno izjavo. Ne le zaradi prvovrstne Toševe satire na račun rumenega sonca in modrega neba, Tomaža Majerja, novih modnih in tožilskih smernic. Ampak verjetno, zgolj domnevam, zaradi bogate izkušnje poprejšnje novinarske pripravljenosti.

Ker če so danes novinarji pretežno pripravljeni molčati o medijskih zavojevanjih, novinarski peticiji in cenzuri iz mandata 2004-2008, to ni kakšno posebno naključje in še manj zadeva slabega spomina. Slika pove več kot besede. Leta 2007 je, tam nekje v času tik pred peticijo, novinarska voljnost izgledala takole:

 

Takrat so se podpisani uredniki, nekateri še danes na komandnih položajih, očitno dobesedno spotikali mimo bunkerjev cenzuriranih tekstov (ja, obstajali so tudi pogumni novinarji med njimi), slepi in slabovidni. Ne le, da niso nič vedeli, niso smeli niti nič videti. Hud zaznavni hendikep, ko niso prizadete le spominske celice. Vsakič, ko so šli mimo bunkerjev v mariborskem in ljubljanskem uredništvu, so raje strumno pogledali proč in se čudili ideji, od kod ideja o cenzuri pri njim podrejenih:

 

 

No, Večerov primer je zgolj en. Novinarji bodo znali povedati več. Mazohistični paradoks ima svoje dobre temelje. Ne verjamem preveč v to, da imajo omenjeni spomin zlate ribice ali da se jim medijska okupacija s strani vladajoče politike ni zdela omembe vredna. Prej bi rekel, da s svojim molkom kličejo: we are ready. Pa veselo univerzijado!

Obračun s poražencem volitev – zdaj že eksplicitna teza RTVS

Okrožna državna tožilka je že 12. septembra letos izdala sklep, s katerim je ovrgla kazensko ovadbo, ki jo je zoper igralca Iva Godniča zaradi sovražnega govora vložila Mlada Slovenija, podmladek NSi-ja.

V včerajšnjih Odmevih je bilo tudi izrecno navedeno, da so v podmladku sklep prejeli že septembra. No, in se je zgodilo: celoten prispevek MMC RTVS in samih Odmevov je fokusiran v razpravo, ali je Ivo Godnič storil kaznivo dejanje razpihovanja sovraštva ali ne – voditeljica Rosvita Pesek je nenazadnje prav s tem, že zaradi prispevka o tem, tudi začela izpraševati gosta dr. Andraža Terška. Ob tem opažam naslednje:

(1)Po tistem ko se je del politike, ostro kritiziran zaradi domnevnega sovražnega govora domnevnega Tomaža Majerja na spletni strani SDS, odzval z relativizacijo po načelu »tudi vi to počnete«, je zimzelenemu argumentacijskem triku »tu quoque« sledil še velik del medijev. Namesto razprave o tem, kaj je sovražnega v zapisu o južnjakih v trenirkah, je razprava prešla v zgodbe o »dvojnih merilih«: predvsem na podlagi in sledi reakcij v SDS, Novi Sloveniji in Zboru za republiko.

(2)Temu političnemu manevru, ki bi mu opreproščeno lahko rekli preusmerjanje pozornosti, je nekritično, morda celo zavzeto sledila tudi javna radiotelevizija, kar dokazujeta omenjena prispevka in celo javna naznanitev, da razpravljamo o sklepu tožilke, ki je star štiri mesece! Stara zgodba z Godničem je bila torej priročno uporabljena za namene nevtralizacije zgodbe o Majerju, na kar kaže samo dejstvo njene prioritetne in večinske obravnave. Pri tem so novinarji sledili natanko tistim ilustracijam domnevnih dvojnih meril, ki so jih uporabili zanikovalci sovražnega govora v primeru Majer; zaradi tega je težko upravičiti medijske postopke z razlago o širitvi polja in splošno skrbjo za razčlembo fenomena sovražnega govora.

(3)Prispevek v Odmevih je jasno nakazal še eno manipulativno vsebino: iz posnetka nastopa so preprosto izrezali del, v katerem Godnič izrecno pove, da je njegov dovtip satiričen in ironičen. Glede te manipulacije, ki je bistvena za razumevanje Godničeve intence in končne presoje o kaznivosti njegovega dejanja, je protestiral oziroma nanjo opozoril že nastopajoči dr. Teršek v oddaji. Pravzaprav edini doslej.

Vseeno ocenjujem vročo in na trenutne nerazumno razpravo o sovražnem govoru kot izjemen napredek. Čeprav bi si namreč bolj želeli strokovno podkovanih stališč, je množična usmeritev pozornosti k tej temi treba pozdraviti kot določen napredek. Četudi se dogaja na rovaš političnih in medijskih manipulacij, politikantskih novih ideoloških delitev in prepirov, satirizacije sovražnega govora in smešenja, kot si ga je privoščila obtožena stran(ka), po svoje prispeva k senzibilizaciji za vsebinsko materijo. Verjamem skratka, da bodo številne škodljive posledice javnih in medijskih razprav o sovražnem govoru in diskriminaciji v skupnem seštevku vendarle manjše od dobrih.

P.S. Kar ravnokar berem, pa sploh ne dopušča nobenega dvoma: RTVS se želi znova politikantsko postaviti na stran tistih, ki se jim očita sovražni govor. Bojan Traven je za nocojšne Poglede Slovenije neposredno zapisal, da je razprava o sovražnem govoru obračun s poražencev volitev. Pristranska neverjetna novinarska teza, zaenkrat z ničemer dokazana, znova na meji teorije zarote, ki, se bojim, indicira vnovično politično solidarizacijo javnega zavoda:

Obsodba civilne družbe je bila silovita in upravičena. A odziv dela slovenske politike na nedostojno in nedopustno psevdoanalizo kaže, da jo skušajo izrabiti za dokončen obračun  s poražencem volitev. Slovenska družba se je tako ujela v nevarno spiralo hujskanja in maščevanja.

Poglede Slovenije, ki detektirajo v obsodbi sovražnega govora v zadevi Majer dokončen obračun s poražencem volitev, si torej velja z zanimanjem ogledati!

Kdo je Thomas Mayer?

12.12.11 Tik pred volitvami sem dokončal tekst, ki obravnava nek drug primer sovražnega govora, mimo katerega so šli vsi v Sloveniji. Del objavljam spodaj. Dober teden kasneje vsi intenzivno razpredajo o Tomažu Majerju in prepoznavajo isto reč – sovražni govor. Izjemen napredek. Majer je postal slovenska medijska zvezda dneva. Nihče ne ve, kdo je, od kod prihaja, a vsi ga navajajo in omenjajo kot maksimalno realno osebo. Šele pred dobro uro sem naletel na prvi, ampak res prvi prispevek v osrednjem dnevniku POP TV, kjer je novinar uspel javno podvomiti, da obstaja. Ne le podvomiti, tudi trditi, da ne. Zgodbo je raziskal na terenu in Majerja, domnevno z Vrhnike, ni našel. Seveda, v situaciji, ko ne veš, kdo je neznani protagonist množičnega zanimanja za sovražni govor, netoleranco in posledične »trenirkomanije«,  jasno pričakuješ, da bodo novinarji novopečeno »celebrity« povprašali za mnenje. Kakšna pomota, ne le, da se nekateri  ne sprašujejo, kje se Majer skriva, spet drugi namreč počnejo prav naprotno in nas perfidno prepričujejo in trudijo v smeri, da je pač tam nekje… in da ima pravico govoriti, tako kot Zoran in Danilo.

Saj ne, da sem presenečen. In saj ne, da vem. Novinarjev in medijev v povprečju – vsa čast izjemam - nikoli ni zanimalo, kdo točno je npr. novinarka Nika Albreht ali Vid Videc. Spet drugi so neposredno zagovarjali pravico do rabe psevdonimov. Toda v primeru Majerja bo k sreči drugače. K sreči zato, ker je podana kazenska ovadba. Slednja nikoli ni doletela Albrehtove ali Vidca…Morda bodo organi pregona reševali novinarsko čast in ugotavljali, kdo je, če je. Se bomo zdaj vsaj po uradni dolžnosti morda seznanjali z nečim, kar se je morebiti sprva odvrtelo kot tragična brezplačniška zgodba, ki si je ne mediji ne politika ne želi zaključiti, zdaj pa se nam dogaja kot farsa?

V Sloveniji imamo dramatično velike konceptualne težave z določitvijo sovražnega govora. Ena izmed najpomembnejših strank v državi na svoji spletni strani zbira njene primere in zanje verjame, da so usmerjeni proti njej. Pustimo ob strani sicer povedno dejstvo, da ga prav sama najbolj pogosto proizvaja. Že bežen pogled na seznam nam pojasni razumevanje, po katerem je tak govor že vsak odklonilni diskurz do njenih predstavnikov, ki je morda včasih le kritičen, morda tudi žaljiv. Vendar celo žaljivi diskurz še zdaleč ni nujno sovražni. Ko gre za njegovo točno rabo, govorimo o kaznivem dejanju, ker se nanaša na napeljevanje in spodbujanje sovraštva, diskriminacije ali sovražnosti do posameznika, ki izvira iz predsodkov do te osebe zaradi neke njene značilnosti, na primer njene spolne usmerjenosti ali identitete. V tem oziru imamo običajno v mislih z ustavo in zakoni točno določen kriterij za posameznike ali manjšine, proti katerim je sovražni govor usmerjen. Merilo spodbujanja ali razpihovanja sovraštva je rasa, barva kože, etnična ali nacionalna pripadnost, spol in spolna pripadnost, vera, duševne in telesne pomanjkljivosti, tudi socialni status, premoženje in izobrazba. Včasih se omenjenim kategorijam pridružuje še ena; nekatere države, npr. Hrvaška, so v svoj kazenski zakonik izrecno dodale tudi politično prepričanje. Če se v splošnem o sovražnem govoru izreka 63. člen naše ustave, ga opredeljuje tudi 297. člen Kazenskega zakonika. Ena izmed njegovih bazičnih značilnosti  je predpostavka o enakopravnosti. Sejanje razdora in mržnje implicira, da je kategorija ljudi, do katere se obnašamo sovražno, v naših opisih in besedah obravnavana neenakopravno in diskriminirana.

Brezplačna novinarska čast

Spletna Mladina je, mislim da edina, objavila odločbo osebe v Državnem zboru, ki tam skrbi za dostop do informacij javnega značaja. V njej je bila zavrnjena možnost za dostop do poročila o delu komisije za ugotovitev in oceno stanja in izdajanja obeh političnih brezplačnikov. Poročilo je, po do sedaj zbranih in objavljenih podatkih, blamiralo tako stranko SDS kot lep del slovenskih novinarjev. Razlog:

Končno poročilo »poleg tajnih podatkov vsebuje tudi podatke, ki so jih preiskovalni komisiiji posredovali drugi državni organi, banke, zavarovalnice in gospodarske družbe«. Ti dokumenti pa vsebujejo podatke, kot so davčna tajnost, poslovna skrivnost, bančna skrivnost… Kot je v odločbi pojasnil predstavnik DZ, ki je zadolžen za dostop do informacij javnega značaja, je predsednica komisije že pred obravnavo končnega poročila vsa vpletena podjetja prosila, ali bi lahko vsebino gradiv javno razkrili, a so jo zavrnili.

Kako bodo postopali novinarji zdaj, ko so v situaciji, če že ne do kraja raziščejo vzvode in mehanizme kreiranja lastne političnosti, vsaj prispevajo k javni objavi raziskav drugih? O tem, kaj bo storilo njihovo društvo, sem (se) spraševal že dvakrat. Kot vse kaže, je zdaj na novinarjih in drugih osebah, da spišejo pritožbo informacijski pooblaščenki.

Če bodo to storili, ne vemo. Splošen občutek je, da novinarskih organizacij afera z brezplačniki ne zanima. ZNP razumljivo zato, ker so številni člani po doslej objavljenih podatkih vpleteni vanjo, za DNS pa lahko le ugibamo.

Indikativno je tudi, kdo je doslej zahteval dostop do poročila. To so bili novinar Mladine Borut Mekina, novinarki Dela in Dnevnika Anuška Delić in Meta Roglič ter Gregor Fevžer, ki je dve leti nazaj v imenu družbe Euromedia zoper Pošto Slovenije  vložil tožbo zaradi zlorabe monopolnega položaja in oviranja konkurence na trgu nenaslovljene direktne pošte (letaki, zloženke, prospekti). Domnevamo lahko, da ga zanima predvsem vpletenost Pošte Slovenije v distribucijo brezplačnikov. Če odštejemo Fevžerja, se zdi, da omenjeni novinarke in novinarji rešujejo nekaj preostale novinarske časti v Sloveniji…

Kaj torej sledi? Drugostopenjski postopek pri Nataši Pirc Musar, če se bo kateri od (omenjenih) novinarjev odločil za to pot – verjetnejša možnost po tistem, ko novinarska združenja ne kažejo takega interesa. Vendar je pooblaščenka v Dnevniku že 30. septembra letos pojasnila:

Pri presoji vprašanja, ali gre v poročilu za prosto dostopno informacijo javnega značaja, je bistveno, ali so v poročilu tudi podatki, ki predstavljajo katero od izjem, po katerih se dostop lahko zavrne. Vendar če se po zakonu o dostopu do informacij javnega značaja oceni, da obstaja prevladujoč interes javnosti oziroma gre za podatke o porabi javnih sredstev ali v zvezi z opravljanjem javne funkcije, se dostop lahko dovoli.

Obenem Pirc Musarjeva pojasnjuje, da vsak osebni podatek nima hkrati tudi statusa t.i. varovanega osebnega, torej je razkritje osebnih podatkov lahko tudi dopustno. Zato je Pirc Musarjeva pristojnim v DZ razložila, da bodo morali najprej ugotoviti, kateri podatki v poročilu predstavljajo osebne podatke in ali gre tudi za varovane osebne podatke. Je pa pooblaščenka spomnila še na institut delnega dostopa, ki omogoča izločitev določenih informacij ter objavo preostalega dela dokumenta.

Nagradno vprašanje je, ali bo Pirc Musarjeva dovolila objavo dela dokumenta, iz katerega bodo izločene varovane informacije o davčnih tajnostih in drugih poslovnih skrivnostih. Še večje vprašanje, ali bi lahko isto storil že aktualni Državni zbor, in to celo po tistem, ko bi mu, glede na slabe predvolilne rejtinge tik pred parlamentarnimi volitvami, takšno dejanje, kar se usihajoče levice tiče, maksimalno koristilo. (Če bi nam vladala stranka SDS in če bi obstaja afera o brezplačnikih levice, potem si ni težko predstavljati, da bi, skupaj s seznami raznih F571 vred, poročilo že zdavnaj bilo dostopno slehernemu državljanu.)

O tem, da bi moral obstajati prevladujoč interes javnosti po objavi poročila, skoraj ne bi smeli dvomiti. Ponovljen ceterum censeo: razplet dogodkov potrjuje mojo staro tezo – za usodo novinarske in medijske avtonomije v Sloveniji bo indikativno videti, koliko zanimanja bodo novinarji pokazali za razkritje afere z brezplačniki. Še pred tem pa kajpada od dejstva, ali jih njihova lastna profesionalna svoboda sploh gane.

Ubijanje Novinarskih dnevov

Ubili so novinarske dneve

Na ta način, pod dodanim enobesednim naslovom »Nezaslišano!,« nas od včeraj naprej na uradni strani DNS vabijo na Novinarske dneve. Ali pa nas ne vabijo. V tem je tudi srž sporočila: ali nas želijo na pomanjkljiv in senzacionalističen način opozoriti, da letos tradicionalnih Novinarskih dnevov ne bo. Ali pa nam želijo na enako nedostojen način povedati, da bodo.

Kaj je torej bolje, da nas DNS informira pomanjkljivo ali zgolj nedostojno? Odgovor je jasen: obe možnosti sta slabši.

Nekaj podobnega, viralno enigmatičnega in marketinško prefinjenega, spominjajočega na suspenz v objavah plačanih oglasov, v katerih imajo tisti na začetku za edini cilj, da vzbudijo našo pozornost v naslednjih, nam iz DNS sporočajo tudi z naslednjo slikovno vestičko pod naslovom »Spopad!«:

Predsednik v ring nad urednike!

Verjetno bom prav kmalu deležni modrega pojasnila, kaj so želeli s tem doseči. Edino opravičilo za njihovo ravnanje, ki si ga lahko zamislim in gre onstran obeh navedenih »slabših možnosti«, je napoved razprave o senzacionalizmu v medijih, npr. na taistih Novinarskih dnevih. Le s tovrstno pedagoško noto bodo lahko, pa še to z nekaj dvoumnosti, upravičili svoje nove oglaševalske prijeme. No, v danem primeru bo razprava skrajno zanimiva, kajti novinarski kodeks se o senzacionalizmu in agresivnem novinarstvu, vsaj kar se medijskih naslovov tiče, ne opredeljuje neposredno.