Novinarstvo med nesolidarnostjo in ekscesnostjo: primer MMC

Zadnje javno pismo trinajstih novinarjev MMC je spet ostalo v javnosti spregledano. Povsem po krivici in zelo simptomalno. Okoliščine in linč, ki so ga bili deležni ti novinarji, predstavljajo enega večjih novinarskih ekscesov v zadnjih letih. Še več, vredni so analize kot neverjetno zgoščena ilustracija in prispodoba številnih temeljnih novinarskih zadreg slovenskih medijev: ideološke spolitiziranosti novinarjev, notranjih nesoglasij med njimi, spolitiziranosti in ignorance RTVS, nesolidarnosti ceha, nemoči in apatije DNS, logike manipulacij in zrcalnih pripisov, perverznega sprevračanja pozicij žrtve in rablja. Vse je tu, vse je v enem.

The making of MMC by Urbanija

Pravkar mediji poročajo o mariborski okrogli mizi Inštituta Jožeta Pučnika na temo svobode medijev – na njej so modrost delili Uroš Urbanija, Bojan Požar in novinarji Financ. Takšna je trenutna resničnostna podoba domače shizoidne novinarske krajine – žal ne virtualna. Ideološka spolitiziranost novinarjev, ki jo omenjam v primeru RTVS, se nanaša na nasilno politično evangelizacijo MMC RTVS, kot si jo je zamislila garnitura Guzej-Vasle-Možina-Gerič in Grandov programski svet RTVS z nastavitvijo Uroša Urbanije za odgovornega urednika MMC jeseni leta 2009. Takrat sem zaradi tega dejanja protestno odstopil kot član programskega sveta RTVS – bilo je urnebesno očitno, da kandidat ne izpolnjuje osnovnih pogojev in kriterijev, da je verjetno nastavljen z namenom in da je programski svet robotizirano programiran (vsaj glasovanje je hitro to pokazalo), da ustvarja grimsovizijo. To so bili časi, ko sem v slabih dveh letih naštel več kot 50 novinarskih ekscesov (šikan, pritiskov, politikantskih kiksov) v RTV hiši, jih tudi objavil. Spomnil se, da sem ob vsem drugem v svojem kratkem mandatu spisal 24 vprašanj vodstvu o istih ekscesih in v vednost vsem medijem. Odzivnost je bila majhna, npr. v Večeru nikakršna.

Moji štirje protesti v zadnjem letu, naslovljeni na Programski svet, dva od teh zaradi politične pristranosti MMC, so do tega trenutka ostali brez najmanjšega odgovora poklicanih – ignoranca, ki si jo človek težko predstavlja. Da ne bo pomote – zanjo ni kriv dr. Granda, svet že dolgo vodi dr. Jernej Pikalo, pa tudi vodstvo zavoda je povsem drugo. Še en dokaz popolne neobčutljivosti in nojevstva vodstva RTVS, da bi reševalo ali zaznalo probleme. Raje se je pretvarjalo, da problema ni, vse apele in pritožbe, ki bi jih po svojih lastnih pravilnikih moralo obravnavati, pa metalo v koš!

Nojevstvo politično homogenega vodstva RTV presega tistega pod Guzejem in ni naključno, je strukturno nujno. Notranja nesoglasja med novinarji, ki jih omenjam, ne zadevajo internih sporov med njimi v uredništvu MMC. Ne, ti so bili tempirana bomba: Urbanija je s svojo ekipo evidentno želel ustvariti desni politiki ustrežljiv medij, ki bo dominiral na spletu, in pri tem res bil uspešen in povsem neblokiran – predstavljam si, da so temu sledili upori tistih sodelavcev, ki jih novinarska nevtralnost in profesionalnost nekaj pomenita. Na to jasno kaže tudi konec pisma. Dogodki v uredništvu MMC so bili neposreden veren izraz odsotne volje in želje vodstva, da uredi razmere, kot tudi notranjih političnih trenj v hiši, ki je potihoma paktirala z Janšo in dopuščala ekscesnost. Očitno so Pahorjevi in Janševi vodilni kadri na radioteleviziji presodili, da bodo živeli v harmoničnem sožitju, toda pri tem so se ušteli, ker niso razumeli, da v vsebinskem oziru takšna simbioza ni mogoča – toda ne v smislu mehčanja različnih političnih pozicij tega ali onega novinarja, ampak z vidika novinarske načelnosti in operativnosti konkretnega dela. Če kaj, so novinarji uredništva MMC bili in so čista žrtev politizacije javnega zavoda, ki izvira z vrha in ni le stvar ravnanja Uroša Urbanije in njegovih kolegov.

Medli odzivi na javno pismo

Če sem prav preštel, so predvčerajšnje pismo novinarjev MMC objavili le redki spletni mediji: SIOL, dnevnik.si, vecer.com. Tiskani mediji so se jim izognili. Bedno. Skrajno žalostno se mi zdi dejstvo, da Društvo novinarjev Slovenije (DNS) ni zmoglo stališča o anonimni objavi osebne korespondence med novinarji MMC, ki jo je nekdo očitno nepooblaščeno prebiral, skopiral, objavil in, kot kaže, tudi po svoje prikrojil. Vmes so spletno stran s tem pismom zaprli. Ne, DNS je novinarje je raje prepustil diskreditacijam drugega ceha, ki deluje neskrito politično. Še več, tudi zadnjega pisma, ki ga omenjam, ni objavilo na svoji strani ali ga kakorkoli podprlo, je pa na začetku leta kolege pozvalo k večji solidarnosti, da bi bila ironija večja! Čeprav so isti Janševi mediji z diskreditacijami napadli celo informacijsko pooblaščenko, ki v tem primeru preverja kršitve varstva osebnih podatkov oziroma sume storitve kaznivega dejanja kršitve tajnosti občil. Prijava vdora v zasebne elektronske poštne predale je bila narejena na policiji. V takšni defenzivni in molčeči drži se pač ne gre čuditi, če iz dneva v dan zmaguje agresivna, diskreditacijska in politikantska narava antinovinarstva.

Pismo, ki ga spodaj objavljam tudi sam, vsebuje nekaj zanimivih momentov. Prvič, v njem trinajst novinarjev pove, da jih ob razkritju zgodbe o »njihovem« dopisovanju ni kontaktiral noben novinar – kar pomeni, da so vsi katastrofalno padli na izpitu iz bazične in osnovnošolske profesionalnosti. Ko novinar ne pokliče niti kolega, kaj naj potem pričakujemo šele ob »nenovinarjih«?

Drugič, ta druga plat, ki ni bila slišana, je grozljiva: novinarji ne poročajo le o vdoru v njihovo pošto, ampak tudi o tekstovnih manipulacijah in ponarejanju njihove vsebine. Tretjič, zelo redko med našimi novinarji naletimo na »kesanje« in priznanje lastne napake. Podpisani so zmogli prav to: ne le, da so priznali svojo, ker so o svoji situaciji ves čas molčali (dogajanjem na MMC sem posvetil številne zapise na tej strani), ampak drugih novinarjem polagajo na srce, da te napake ne ponovijo.

Samoumevnost vdora v zasebno komunikacijo – manire, ki jih od nekod poznamo

Pismo novinarjev MMC, ki je odziv na zapis na spletni strani Dnevnika:

V zadnjih dneh so se v določenih medijih pojavili članki o domnevnem “tajnem” dopisovanju med nekaterimi sodelavci MMC-ja RTV Slovenija. Sklicujejo se na anonimen blog, kjer naj bi bila objavljena naša zasebna pisma z zasebnih elektronskih naslovov. Ob tem nihče pri nas ni preveril, ali navedbe v tem anonimnem blogu sploh držijo. Objavljeni delčki naših zasebnih pogovorov so namreč izbrani zelo selektivno, izbrisani so pomembni deli izjav, postavljene so v drugačne vrstne rede, iztrgane iz konteksta, z namerno napačnimi interpretacijami, nekateri zapisi so dodani naknadno in povsem izmišljeni. Gre torej za ponaredke, članki, ki se nanje sklicujejo, pa so zavajajoči in polni laži. Zanikamo vse obtožbe, da bi kogar koli hujskali ali želeli komur koli škodovati.

Obračun na MMC v policijski preiskavi

Pred letom dni je ves svet spremljal škandal, ki si ga je privoščil eden najbolj znanih britanskih časopisov News of the World. Na dan je prišlo, da so vdrli v zasebno komunikacijo posameznikov in objavili dele informacij, ki so jih pridobili. Javnost je bila zgrožena, začele so se kazenske preiskave, posledično pa je ta časopis z dolgoletno tradicijo nehal izhajati.

Zdaj smo bili žrtve vdora v zasebno komunikacijo prek zasebnih elektronskih naslovov nekateri novinarji MMC-ja RTV Slovenija. Nekdo je nezakonito in nepooblaščeno zlorabil zasebna dopisovanja po zasebni (!) elektronski pošti med sodelavci in prijatelji. A namesto, da bi nas določeni mediji obravnavali kot žrtve kaznivega dejanja, to zlorabo sami še potencirajo.

Očitno je za nekatere novinarje vse, kar najdejo na spletu, gola resnica, preverjanje točnosti zbranih informacij, izogibanje nekorektnemu in žaljivemu predstavljanju podatkov ter nujno potrebno pridobivanje odziva pri objavljanju informacij, ki vsebujejo hude obtožbe, pa so le mrtve črke na papirju novinarskega kodeksa. Poudarjamo, da citiran blog anonimneža v izmišljen kontekst postavlja dele nezakonito pridobljenih zasebnih pogovorov, naša imena pa krivično blati. Prav tako se je dokaj nespretno lotil potvarjanja zapisanega z urejevalnikom besedila.

Zadnji dve leti je bilo vzdušje v redakciji MMC-ja RTV Slovenija zelo negativno, napeto in polno nesoglasij. Ves čas smo vse težave, ki smo jih imeli z nekdanjim odgovornim urednikom MMC-ja gospodom Urošem Urbanijo, želeli reševati korektno znotraj hiše. Nanje smo opozarjali tudi vodstvo, kar je naša dolžnost in predvsem pravica. A odločitev, da javnosti s težavami znotraj uredništva in našim nasprotovanjem resnim profesionalnim zdrsom ne seznanjamo, je bila napaka. V zadnjih dveh mesecih, odkar gospod Uroš Urbanija ni več odgovorni urednik MMC-ja, smo namreč nekateri od nas konstantno obravnavani v določenih revijah ter portalih, kjer se nas žali in blati.

Upamo, da kolegi iz drugih novinarskih hiš ne bodo ponovili naše “napake” in bodo javnost takoj obvestili o šikaniranju, grožnjah, kršenjih novinarskega kodeksa in pritiskih na novinarje z nezakonito pridobljenimi in prirejenimi zasebnimi podatki.

Tanja Kozorog Blatnik, Lan Dečman, Slavko Jerič, Ana Jurc, Maja Kač, Alenka Klun, Aleksandra Kerin Kovač, Anja Pavlič, Kaja Sajovic, Erna Strniša, Ana Svenšek, Blaž Tišler, Brina Tomovič.

Tone je na Urški, Tone ni na Urški in lažna dilema

Maj 2012 si bom zapomnil po novi ločnici v slovenski medijski blaznosti. Kaj bi s standardnim slovenskim manihejstvom, z ideološkimi in političnimi ločnicami na leve in desne, konservativne in liberalne, projanšistične in antijanšistične, udbomafijske in zveličavne medije. Ne, osnovna prelomnica delitve na dva pola je postala bolj profana, da ne rečem vulgarna: prvi pol medijev verjame, da je Tone bil na Urški. Recimo temu taboru »TnU«. Drugi pol tega ne verjame. Ali ne verjame kar tako, Tone ni bil na Urški. Recimo temu taboru: »TnnU«. Če bi se izkazalo, za kar obstaja precej indicev, da je ločnica resno/rumeno postala povsem identična ločnici levo/desno, bi to štel za eno najbolj dramatičnih spoznanj za slovenske medije v celoti in velikanski izziv za domačo medijsko in politično etiologijo.

Dva tabora in Lojze na Urški

Ta ločnica ni karikirana, temveč realna. Ne vem sicer, v kakšni meri sovpada s siceršnjim večnim manihejstvom, kar bi zlahka preverili, če bi na Urški bil Lojze. Bi v tem primeru Bojan Požar, Finance in vsi Janševi medijski sateliti izkazovali enako raziskovalno vnemo? In obratno, bi jo izkazovali tisti drugi? O primeru Toneta na Urški sem že pisal in dokazoval, da ni pametnega razloga, da obsojamo tabor »TnnU«, ker o tem ne poroča – na način, kot si to predstavlja druga stran. Kar namreč želi početi tabor »TnU«, je prav to, da eliminira kot neprofesionalen in spolitiziran nasprotni tabor.

No, danes sem lahko znova osupnil, ko sem videl, da se Finance s kar tremi prispevki hkrati (no, vsaj tri sem zaznal) postavljajo v tabor »TnU«: s člankom, v intervjuju z Bojanom Požarjem in v kolumni direktorja in odgovornega urednika Financ Petra Frankla. Ob slednjem vedno dvignem obrvi, sploh ko ga zagledam v Medijski preži.

Tone, ki ni postal Anton, ker so posredi babure

Frankl v članku z naslovom »Tone, ki ni postal Anton«, lepo pritrjuje vsem, ki že dolgo trdimo, da med rumenim tiskom in Financami ni prav nikakršne razlike. Diskurzivni slog plastično indicira povedano:

Tone Rop bi lahko bil zvezda slovenske in tudi evropske socialne demokracije. A vselej je bil žrtev svojega značaja. Moral bi biti Anton, a nikoli se ni znal brzdati. Ženske, ki mu niso bile všeč, je pred vsemi ozmerjal za »babure«; lahko bi omenili še kaj hujšega, res se je dogajalo, a to bi bilo preveč nespodobno. Simpatično tikanje vsakogar se je prevečkrat spremenilo v grožnje in psovanje, tako telefonsko kot tudi v živo. Ker se ni znal obvladati, sploh ni nenavadno, da je ob Urški Čepin glavna zvezda Požareporta. Je pa velika škoda.

Na kar namiguje direktor, je dvoje: adhominalni pripisi zoprnih značajskih potez Toneta Ropa po njegovem legitimirajo njegovo pojavljanje v zgodbi iz »TnU«. Frankl sicer konkretno ne pove, da verjame v ta scenarij, vendar vanj zelo neposredno namiguje. Prav mu je, Tonetu, da se mu je to zgodilo, seveda implicitno predpostavlja, da je vse res. Njegova poanta je celo kvazimoralistična: dober politik, a slab značaj, ki ga je pokopal. Nikoli ne bo Anton, ostal bo le Tone, zvezda Požareporta. In pozabi dodati: tudi Financ in še koga. Toda kako lahko moraliziramo glede nečesa, česar faktično sploh nismo dokazali?

Lažna dilema

Dilema obeh taborov »TnnU« in »TnU« je lažna, ker netočno predpostavlja, da o zgodbi bodisi smemo poročati na način »Tone je bil na Urški«, če je bil, bodisi ne smemo, če ni bil. Se pravi: manihejstvo prinaša v slovenske medije slepoto, ki onemogoča sleherno javno razpravo, ki ni debata o tem, ali je Tone bil na Urški in bomo o tem pisali, ali pa ni bil in o tem ne bomo. Toda edini način, da o tem pišemo, zanesljivo ni le prva ali druga možnost. Ne, v sferi javnih razprav, le en dan po sladkih in penečih besedah o kritičnem in analitičnem novinarstvu v duhu svobode medijev, torej na četrti maj, bi pač smeli razpravljati tudi o tem onstran teh dveh možnosti, na substancialen način. Se pravi: kaj je javni interes v tem primeru in kaj je pravica do zasebnosti, tudi če ne poznamo dejanskega stanja? Kaj sploh sledi, če je bil Tone na Urški? Ta primer je namreč preprost: tabor »TnU« se moti, ker nas potrjeno dejstvo, ali je Tone bil na Urški, ne rabi zanimati, saj gre za tip medijske informacije, kjer po mojem mnenju vednost o tem dejstvu ni v javnem interesu. Iz istega razloga pa se moti tudi nasprotni tabor – v zmoti sta oba. Ne potrebujemo fakticitete  in končnega odgovora, na kom je bil Tone in zakaj zaradi tega, ker je bil na nekom, nikoli ni postal Anton. Ne, slediti moramo principu, ali sploh obstaja kakšen javni interes o takem poročanju, o primeru pa lahko pišemo še na številne druge načine in razkrivamo različne perspektive.

Manihejski boj pomembnejši od vsebinske razprave

Refleks, da bomo o tem poročali šele, ko se bo razkrilo, da ima prav tabor »TnU«, do takrat pa bomo molčali, ni dober – predpostavlja namreč, da bomo s tem dali koncesijo taboru »TnU«, sprejeli njegov diskurz in njegovo igro. Kar bi moral tabor »TnnU« storiti, je torej dopustiti razpravo: do tega trenutka pa se sploh nismo dotaknili jedra, razpravljali nismo niti o javnem interesu, še manj o nedovoljenem prikritem snemanju, ki ga tabor »TnU« sploh ne problematizira, ampak smo znova pri manihejstvu, kjer vsaka stran za drugo meni, da je del zarote. Znova smo pri klasični slovenski političnomedijski paranoji: mi ne bomo o tem pisali, ker o tem pišete vi. Ali: mi smo profesionalni in o tem ne bomo pisali, ker o tem pišete vi, ki ste neprofesionalni. Ali: mi smo resni, vi ste rumeni. Dejstvo, da smo prispeli do takšnega bednega stanja, imam v veliki meri za učinek samozaljubljenega in samozadostnega novinarskega ceha. Ki si ne postavlja in dejansko ne želi postavljati žgočih profesionalnih in etičnih vprašanj, kakorkoli že to na tretji maj razglaša za svojo prioriteto. Namesto tega ves čas gleda proč in klika na tipko »IGNORE«, pozive k razpravam pa bojkotira. Glede tega, da tabloidi naplavijo možnost razprav o moralnih dilemah, ima prav celo Marko Crnkovič, ki potem povsem absurdno meni, da prav to tabloide dela za splošno koristne po sebi.

O javnem interesu Toneta na Urški, tudi v luči današnjih zapisov v Financah,  pa naslednjič.

Časopis Večer temeljito obračunal še z ORF

Mariborski dnevnik Večer ni zadovoljen z zapisi o Mariboru in EPK na tujem. Preveč boleči so. Najprej so obračunali s Frankfurter Allgemeine Zeitung, skupaj s Kanglerjem vred. Njihov obračun sem že nekajkrat komentiral. Takrat je novinarka stokala za čudovitimi časi davnega leta 1721 in zapisala nekaj tehtnih argumentov v prid lepoti štajerske kulturne prestolnice:

Kje so časi, ko so Nemci pisali o »čednem mestu na Spodnjem Štajerskem«, recimo potujoči vedutist Friedrich Bernhard Werner daljnega 1721. Ali Rudolf G. Puff, zgodovinar, avtor prve celovite in izvirne monografije o Mariboru, ki je 1846. zapisal: » … da je Maribor eden izmed najlepših biserov na našem vojvodskem klobuku, biser, ki zasluži, da se očem sodobnikov in zanamcev nazorno odstre tudi skrita stran ogrinjala preteklosti.«

Danes se je nedavna novinarska Glazerjeva občinska nagrajenka na kulturnih straneh spravila še na nesramen prispevek ORF, ker je premalo poudaril čedni toti biser na vojvodskem klobuku. V zapisu pod naslovom »Vrtičkarsko-reperska prestolnica« očita avstrijski nacionalni televiziji celo vrsto spodrsljajev, tendencioznost, enostranskost, štosiranje, zanemarjanje lepih pročelij in stavb, pravih umetnikov in programov, prirejanje zgodovine, prikazovanje dekontekstualiziranih nemških momentov mariborske zgodovine, nepotrebno slikanje vrtičkarske in reperske kulture, za nameček pa politično insinuira, da si takšnih lapsusov ORF verjetno v Guimaraesu ne bo privoščil, ker tam ni Nemcev (sic!) in ponudi še ustrezno rešitev za težave – glejte raje izdelek na Deutsche Welle, oni to počnejo bolje.

Predlagati bi veljalo dvoje: še eno specialno nagrado za novinarko in posebno opozorilo za tuje medije na vhodu v Maribor: PAZITE, DA O MARIBORU POROČATE LEPO IN VZGOJENO, SICER VAS BODO VEČEROVI NOVINARJI VZELI V KREMPLJE IN BOSTE VIDELI VRAGA! Na, lahko bi objavili skrajšan zapis: DOBRODOŠLI V (MEDIJSKO) REALNO MARIBORA!

Miško Kranjec, novi zavetnik novinarjev

»Strici so mi povedali« bi bil lahko licenciran naslov popularnih domačih medijskih in političnih postopkov, odkar sta se začela medijska in politična paranoja prepletati v neprebavljivi mainstreamovski diskurz z nedokazanim predpostavljanjem, insinuacijami in namigi o tako imenovanih »stricih iz ozadja«. Bilo kuda, strici svuda. Tete so, vsaj na trenutke, diskriminirane.

Oba včerajšnja osrednja konkurenčna TV dnevnika sta ravnala po licenci Miška Kranjca v prispevku o srečanju Zorana Jankovića z drugimi levimi ali levosredinskimi strankami. Če so dopoldne Janševi medijski sateliti še namigovali na to, da je pobudo za srečanje spisala Golobičeva filozofska roka, je paranoja zvečer odkrivala stričke (dobro, ni čisto jasno, ali teoretiki zarot med odzadne sive like – prosto po Pezdirju – prištevajo tudi mladostnega eks-predsednika Zaresa). Pa poglejmo.

Tomaž Bratož postavi diagnozo: strici iz ozadja

Včerajšnji osrednji dnevnik RTVS je brezsramno iniciiral zaroto s tem, ko je Bratož najprej opozoril, da gre za »veliko idejo o nekakšni levosredinski koaliciji«, sestavljeni iz parlamentarnih in zunajparlamentarnih strank, potem pa povedal:

Se pa bodo v maju zbrali na nekakšni skupščini, kar pa že spominja na domnevne poskuse tako imenovanih stricev iz ozadja, ki naj bi še enkrat sestavljali razsuto levico.

Bratož je torej kot motiv za sestankovanje ponudil diagnozo – in to svojo lastno, subjektivno in brez sklicevanja na vire. Pač profesionalni zdrs. Čeprav je strice iz ozadja povezal z majsko skupščino (karkoli že to pomeni), je povsem evidentno, da je na ta način kontekstualiziral tudi včerajšnje srečanje. Skratka, Miško Kranjec ga je prepričal.

Suzana Perman postavi diagnozo: strici iz ozadja

Osrednji dnevnik POP TV včeraj s Suzano Perman je istočasno razvil skoraj identično razlago:

Po naših informacijah pa tudi zato, ker naj bi določene niti, da se ustanovi takšna velika leva stranka, vlekli tudi določeni strici iz ozadja.

In temu sledi izjava Janka Vebra o edini resni levici, Socialnih demokratih. Novinarka je, za razliko od Bratoža, diagnozo o stricih iz ozadja uspela pripisati svojim virom (»po naših informacijah«), a jo hkrati navedla tudi kot razlog, zakaj SD ni želela priti na sestanek. S tem se je, mimogrede in če to drži, SD vpisala na politični zemljevid akterjev na levici, ki operirajo s paranoidnim novorekom po licenci Miška Kranjca. Na kakšen način lahko novinarka hkrati smiselno trdi, da so njeni viri objektivni, če so ti isti viri očitno subjektivni in vpleteni, je za marsikoga verjetno že metaetično vprašanje. In tudi če to notranjo nekonsistenco odštejemo, je trditev bizarna.

Paranoidni suspenz in še pred tem desni paranoidni žurnalizem je s tem dosegel svoj cilj: včerajšnji sestanek je delo sataniziranih stricev, kdorkoli že so, in ker so nevarni za zdravo politično življenje, je pobudo sestankovanja na levici treba ustrezno stigmatizirati.

P.S. Res me zanima, kateremu novinarju ali komentatorju bo uspelo povezati kar tri heterogene in medsebojno nekompatibilne  razloge, zakaj se Pahorjevi niso želeli udeležiti srečanja z Jankovićem: prvi razlog je bil, da je povabilo pošiljala po činu preveč nepomembna oseba, drugi je bil, da rabijo več časa za pripravo zaradi politične (!) vsebine, tretji pa, da so oni edina levica, medtem ko druge levice v Sloveniji ni.

Tete iz ozadja, da strici ne bodo preveč osamljeni

25. januarja letos sem priložnostno evidentiral »stričke iz ozadja« in napisal spodnje. Referendum je bil zavrnjen, zato so se tem zdaj pridružile še tete… Tete iz ozadja. Bizarna in entropična slovenska medijska krajina je od danes bogatejša za novo fantazmatsko konstrukcijo. Današnja delna bera istega novoreka psihopolitikov paranoje in njihovih medijskih postreščkov:

Mož, ki trenutno ruši Erjavca, je zaupnik tete iz ozadja Mateje Kožuh Novak

Erjavec je uspel odbiti napad botrov iz ozadja, kongresa DeSUS ne bo

»Strici iz ozadja« hočejo zamenjati predsednika DeSUS Karla Erjavca

Gorenak: Strici iz ozadja minirajo Erjavca

Ponavljam…

Je še kakšen izraz, ko bolje identificira paranoidni novorek ob zrušitvi zmagovalca volitev 4. decembra? Ni ga, to so strici ali strički iz ozadja. Spodaj so zadetki pod iskalnikom novic na www.najdi.si.

Danes

Tomšič: Opcija, ki jo pooseblja Janković, nima zaupanja zahodnih držav

RTV Slovenija – pred 5 urami

Pokazalo se je, da Janković ni kakšen poseben “car”, za kakršnega ga imajo njegovi privrženci, ampak še ena izmed figur, ki so jo “strici iz ozadja” po uporabi namenili zavreči, je dejal Tomšič.

23.01.2012

Težava z nami ste vi!

Finance – pred 1 dnevom, 12 urami

Spoštovani predsednik Türk, priznajte na glas: za vas in za sive strice iz ozadja so bile predčasne volitve instrument pokoritve levice in ustavljanja SDS. To, da ta država nevzdržno drsi v stečaj in da je nujno…

22.01.2012

Janševi bratranci

Finance – pred 2 dnevoma, 17 urami

Če ima Zoran Janković strice v ozadju, ali ima Janez Janša bratrance?

21.01.2012

Komentar tedna: Zadnji branilci komunizma

Finance – pred 4 dnevi

Politiki desnosredinskega bloka imajo danes zgodovinsko odgovornost končno počistiti in pretrgati navezave socialističnih stricev iz ozadja

Moja dežela Breivikov, Fritzlov in Trobcev

No, Večer nam danes tik pred referendumom o družinskem zakoniku v premislek ponuja še argumentum ad Hitlerum. Da ne bi slučajno glasovali za. V času, ko je politična satira na temo homofobije cenzurirana, nam mainstreamovski mediji na isto temo servirajo kvaziznanstvena strašila o serijskih morilcih (sklicevanje na negativne posledice), ki bodo začeli vandrati naokoli krvavih rok, če sprejmemo zakonik:

Obstaja pa še drugo mnenje: družinski zakonik je korak v brezno, iz katerega se bo družba lahko začela pobirati šele, ko bodo strokovnjaki, politiki in ideologi družno ugotovili, da je treba rehabilitirati primarno, tradicionalno družino. Serijski morilci so najbolj proučevana klientela ljudi. Gre za psiho- oziroma sociopate, ki so, kot kažejo statistične analize in raziskave, nastali v otroštvu, v razdrti oziroma v “psihopatski” primarni družini. “Preveč slabo” mamo mora pri vzgoji otrok korigirati “dovolj dober” oče. Če bi harmonična družina z ljubečima (nasprotispolnima) staršema funkcionirala, če bi imel oče (spet) avtoriteto, bi otroci v dobo odraslosti vstopali kot moralno razsodni moški… Ko bo psiho stroka upala na glas povedati, zakaj je Breivik postal psiho-/sociopat, zakaj je Fritzl postal incestuozni spolni iztirjenec, zakaj je Trobec postal serijski morilec, ko bodo v zapor romali tudi starši teh “pankrtov”, bo družinska zakonodaja čisto drugačna.

Skratka, v časniku nam sugerirajo, da smo na poti v brezno novih in novih Breivikov, Fritzlov in Trobcev, če bomo glasovali narobe. Toda lahko bi bilo še huje. Če sprejmemo zakonik, bomo Slovenci spet končno prvi, tlakovali bomo pot ne le v brezno, temveč v končni propad in izumiranje družbe in človeštva. Morda kot primordialni prededipalci podalpske vrste s poudarjeno spodnjo čeljustjo pridemo v Guinnessovo knjigo rekordov v prestižno rubriko »prvi in zadnji slovenski zakon, ki je uspel uničiti človeštvo in Slovence skupaj z njimi«:

Musek: Družinski zakonik vodi v propad in izumiranje družbe in človeštva

Z obveznim pripisom: naročnike nove edicije Guinnessove knjige rekordov obveščamo, da jim bomo vrnili vplačani denar, ker tiskanje naslednje izdaje iz tehničnih družinskih razlogov odpade.

Čestitke vsem, ki nas še pravočasno profesionalno obveščajo pred ultimativno kataklizmo.

Uradni list tranzicijske levice berejo le še po službeni dolžnosti

Intervju z Mirom Petkom, vodjem direktorata za medije

Miro Petek, najprej čestitke k vašemu imenovanju na mesto direktorja direktorata za medije, želim vam veliko uspeha. Postali ste prvoodgovorna oseba za stanje medijev v državi. Če prav razumem, nimate posebnega zaupanja v nekatere med njimi, kar bo verjetno odločilno pri razdeljevanju denarja in spremembah medijske zakonodaje. Znano je, da se zgražate nad Mladino.

Zaupanje v Mladino je zelo nizko. Razumljivo, lažnivcem ne verjamemo, tudi če kdaj govorijo resnico.

Da so Mladinini novinarji lažnivci? Spomnim se, da je pred leti vaš predsednik vlade jezno izjavil, da je to nizkonakladna revija in ji zmanjševal pomen. Kaj pa menite o političnih brezplačnikih?

No, po vsebini je Mladina na ravni brezplačnikov.

Mislite na politične propagandne brezplačnike vaše stranke SDS? V čim so torej ti boljši? Katere medije pa prebirate, morda Dnevnik in njegove edicije?

Že dolgo ne berem pritlikavih moralnih novinarskih pohabljencev.

Da je tako hudo, pritlikavi pohabljenci? Gospod Petek, to so ostre besede, ni to zelo ostra sovražna označba? Vidim, da boste imeli na direktoratu zelo veliko dela, boste vpeljali tudi center za rehabilitacijo? Ko smo že pri delu, kaj pa menite o časopisu Delo? Znate z njim misliti širše?

Uradni list tranzicijske levice berejo le še po službeni dolžnosti.

Ne morem verjeti, pravite, da je časnik Delo uradni list tranzicijske levice. In da ga nihče ne bere. Bo to vaš novi izziv pri spreminjanju medijske zakonodaje? Kaj pa je narobe s temami v Delu?

Udbomafijski uradni list počasi ostaja brez relevantnih tem. Anuško Delić za urednico!

Oprostite, g. Petek, upam, da tega najinega pogovora kdo ne bo razumel kot vašega vmešavanja v avtonomijo časopisne hiše. Kako pa bi ocenili bunkerje v časopisu Večer, ki so nastali zaradi uredniške politike pod taktirko »vašega« Janeza Janše? Ste lahko malce manj kratkobesedni v odgovoru?

Cenzura seveda je problem. Odkar obstaja novinarstvo, obstaja tudi vprašanje cenzure in samocenzure. O cenzuri je seveda treba govoriti in jo obsoditi, ampak cenzuro moramo ločiti od tistih tekstov, ki so po uredniški presoji tako zanič, da jih ni mogoče objaviti. Avtorji, ki pišejo slabe tekste, ne morejo teh tekstov in sami sebe promovirati pod zastavo cenzure.

Razumem. Želite povedati, da so pod Rancem postali članki zelo zanič in da ni bilo drugega ukrepa. Kaj pa peticija 571 novinarjev, ki je obsodila pritiske in cenzuro predsednika vlade?

Ta peticija je tipičen primer politizacije. Mnogo slovenskih novinarjev vidi svoje poslanstvo v tem, da hočejo delati politiko, jo ustvarjati, ne pa o politiki in politikih poročati in oboje komentirati. Če hočejo delati politiko, potem so temu namenjene volitve. Kolikor prej se bo slovenski novinar znebil relikta družbenopolitičnega delavca, tem boljše bo.

G. Petek, če prav razumem, boste prevzgajali novinarje, da ne bodo več družbenopolitični delavci. Hvala vam za ta kratek pogovor.

Post scriptum. Če je kdo pomislil, da bodo novinarski cehi protestirali, da bo to storila stroka ali da so besede direktorja direktorata za medije v tem intervjuju izmišljene, se v vsem tem krepko moti. Čisto vse njegove besede do zadnje so resnične in javno zapisane ali izrečene, hkrati pa je točna njihova referenca,  se pravi referirajo točno na kontekst (medij), ki je omenjen! Dobrodošli v somrak medijske avtonomije 2.0.

Vaške straže v boj proti parazitom

Uresničile so se vse bojazni iz mojih prejšnjih dveh zapisov o veliki zgodbi proti parazitom: Pezdir je uspel sebe povzdigniti ne le v protikorupcijsko ikono, ampak tudi v paraprotikorupcijsko institucijo.

Ampak še včeraj sem verjel, da so protikorupcijske institucije in organi pregona v tem primeru štorasti in naivni. Danes to vem: na dnevniku POP TV je prišla nasproti še ena potrditev, kako hudo je. Pezdir se je namreč domislil, da bo čez noč aktiviral svoje »Društvo za pravno državo« in novinar ga je povzel:

»Za uporabo tega kanala se je dogovoril s KPK in NPU.«

Potem sledi medijska objava elektronske pošte, kamor lahko državljani, očitno na elektronski naslov društva, pošiljajo svoje prijave korupcije:

Skratka, če smemo verjeti novinarju, ki je svoje delo opravil brez trohice kritičnega premisleka, sta slovenski FBI (kot mu ljubkovalno pravijo) in Klemenčič z veseljem pristala na to, da smo ob njih v državi dobili še parainstitucijo, in to v nadvse bizarno medijsko eksploatiranem kontekstu.

Od tu naprej Pezdir ni več kriv ničesar. Slovenski FBI in Klemenčičeva komisija pa nam dolgujeta odgovore na naslednja vprašanja:

1. Katere institucije in organi so tisti, ki lahko v državi po vašem mnenju opravljajo preiskovalno delo zbiranja podatkov v zadevah korupcije in gospodarskega kriminala?
2. Na kakšen način si lahko neko društvo pridobi takšen status?
3. Na kakšno zakonsko podlago ste oprli obstoj takšnih (para)posrednikov?
4. Ali vaša legitimacija parainstitucij ne pomeni jemanja kredibilnosti in avtonomnosti vašemu delu, ga otežuje in na svoj način usmerja?

Še čisto osebni memento. Leta 2006 smo v času Matejevega ministrovanja spremljali groteskne scene, ko so v vaške straže organizirani državljani ustavljali policijske marice – v strahu, da prevažajo romske parazite. Smo se iz tistih časov kaj naučili ali pa si vaških straž kot dodatnih policijskih sil želimo tudi danes?

Velika zgodba o parazitih in njena kronična bolezen

Rado Pezdir obljublja ero »velike zgodbe o parazitih«. Dobesedno, oziroma zelo veliko zgodbo. Ker njegov pravičniški boj proti njim ob izdatni paranoji medijev poskušam razumeti tudi kot prispevek k več razprave o življenju korupcije pri nas, bom delno poskušal biti v pomoč pri »mišljenju« korupcije in njeni fenomenologiji. Zato nadaljujem tam, kjer sem končal s prvim zapisom.

Prvič, Pezdir nima nobene uradne funkcije ne na vladi, ne na ministrstvu in ne v Virantovi stranki. Toda zakaj bi potem nekdo želel podkupiti njega in mu ponujal velike vsote denarja? Kako dobro bo ta naložen glede na odsotnost formalnega vpliva? V svoji »kultni« kolumni izrecno pove, da brani svoje osemnajstletno prijateljstvo z ministrstom za finance. Pred paraziti potemtakem brani svojega prijatelja, da ga ne bi požrli, a tudi Janeza Janšo, za katerega že ve, da ni naprodaj (verjetno se je s tem želel izreči tudi o njegovi krivdi v podkupovalni aferi Patria):

Osemnajstletno prijateljstvo s Šušteršičem ni naprodaj, kolumne v Financah niso naprodaj, Janša, s katerim domnevam, da nimava posebno prisrčnih odnosov, tudi ni naprodaj in na koncu, budale parazitske – Pezdir ni naprodaj.

Drugič, ker ne želimo dvomiti, da paraziti s kufri res obstajajo in so poskušali podkupiti Pezdirja, iz prejšnje točke nesporno sledi, da so to storili na podlagi svojega prepričanja o velikem neformalnem vplivu Pezdirja na njegovega prijatelja Šušteršiča in vlado Janeza Janše. Toda mar ni prav to sumljiva okoliščina, saj je prijateljstvo tudi korupcijsko-preventivna kategorija? Kar jo izdaja, je mesto ali pozicija izjavljanja: kateri antikorupcijski mehanizmi preprečujejo, da se prijateljstvo ne sprevrže v možnost neformalnega koruptivnega delovanja? Je lahko odvisno zgolj od prijateljevega moralnega značaja in poštenja? Ali še: se naša senzibilnost v boju proti sistemski korupciji lahko zgane le na podlagi tribalistično-prijateljskega občutka ogroženosti? Bi se Pezdir enako vehementno odzval, ko bi nekdo želel preko njega vplivati na kakega drugega člana vlade, ki mu ni blizu?

Tretjič, praktično vsi mediji so znotraj »velike zgodbe o parazitih« zamolčali, kaj šele problematizirali dejstvo, da je isti ministrski prijatelj Šušteršič zaposlil ženo svojega prijatelja Pezdirja. S politologinjo, kar je gospa po izobrazbi, in računalniškim diplomirancem Tomažem Štihom, si obeta prvovrstno pomoč v fiskalnih in finančnih zadregah sredi kulminacije gospodarske krize. Je s takšno prijateljsko pomočjo kaj narobe? Presenetljivo stran Komisije za preprečevanje korupcije ne postreže s prav nobenim zadetkom glede pojma »kronizem« (ga pa skupaj s pojmom »nepotizem« navaja društvo Integriteta), zato le kratek pogled na Wikipedio:

Cronyism is partiality to long-standing friends, especially by appointing them to positions of authority, regardless of their qualifications. Hence, cronyism is contrary in practice and principle to meritocracy.

Cronyism exists when the appointer and the beneficiary are in social contact; often, the appointer is inadequate to hold his or her own job or position of authority, and for this reason the appointer appoints individuals who will not try to weaken him or her, or express views contrary to those of the appointer.

Čeprav osebno niti najmanj ne podpiram antikorupcijske paranoje preganjanja omrežij vseh vrst, bi takšno zaposlitev imel za neproblematično, če je ne bi izdajala oba sporna elementa: izobrazba njegove žene in Pezdirjevo implicitno razumevanje političnega delovanja v splošnem kot prijateljske zadeve, kjer ščitimo in podpiramo predvsem »svoje«, v tem primeru bližnje in prijatelje. Tudi razkritje Drugega doma o tem, na kakšen način so Šušteršič, Pezdir in njegova žena vpleteni v rušenje Zakona o malem delu in obrambo študentskih servisov (prejšnja zaposlitev Pezdirjeve žene), zbuja precej sumov, ki bi lahko bili KPK najmanj zanimivi, če že ne v svarilo.

Četrtič, v prejšnjem zapisu sem že navrgel, da je Klemenčičeva komisija dvakrat na preizkušnji, namreč tudi glede tega, kako se bo opredelila do jemanja ugleda in integritete njej sami – Pezdir se je brez zadržkov instaliral in javno nastopa kot paraprotikorupcijski organ in na trenutke se zdi, da mu pri tem KPK naivno pomaga in ga vidi kot nekakšnega promotorja.

Petič, če privzamemo problematičnost kronizma, potem je Pezdir s svojimi manevrom uspel zaslepiti KPK (in javnost) prav za dimenzijo svoje vpetosti v opisana razmerja, se tako rekoč pozicionirati kot prijatelj Klemenčiča in Praprotnika? Mimogrede, svoje kontakte s prvim je javno predstavil na točno tak način! Od KPK bi tudi zategadelj pričakovali nedvoumno oceno, kaj si misli o kronizmu v danem primeru.

Šestič, čisto moja teza, s katero nisem še nikogar prepričal, čeprav že leta navajam dokaze zanjo: velika zgodba o parazitih je vsaj v diskurzivnem smislu nabuhlo patetično nadaljevanje slovenskega paranoidnega modernizma (Lyotard je namreč na sledi postmodernizmu postavil tezo o koncu velikih zgodb). Zdaj, ko imamo Janševo vlado, namreč nenadoma velike zgodbe npr. o tajkunih več ni. Tajkuni poniknejo v hipu in kot po čudežu, ko ta prevzame vajeti vodenja države. No, zdaj je prišla era novega sovražnika – parazita. Zato bom rekel: edina velika zgodba o parazitih je velika zgodba o paranoidnem stilu mišljenja Slovencev in njihovih medijev. Kar pa še ne pomeni – zgolj disclaimer za dežurne diskreditatorje -, da korupcije z ustreznimi organi ne rabimo preganjati. Zgornja velika zgodba bi morala biti njihova!

Boris Vezjak

I am not for sale, I am sold out

Osemnajstletno prijateljstvo s Šušteršičem ni naprodaj, kolumne v Financah niso naprodaj, Janša, s katerim, domnevam, nimava posebno prisrčnih odnosov, tudi ni naprodaj in na koncu, budale bedaste, parazitske – Pezdir ni naprodaj. Paraziti bi se lahko do zdaj že naučili, da sem divjak, ki se nikomur ne pusti kontrolirati in uživa v življenju. Zato si naredite uslugo, vtaknite si svoj denar in lobistične spletke v vaše parazitsko debele riti!

Priznati moram, slovenskih novinarjev ne razumem, toda bojim se, da tudi ni ničesar razumeti. V primeru zadnje Pezdirjeve medijske akcije, kjer se je fant s pomočjo megafona oklical za protikorupcijskega Robina Hooda, so znova padli na izpitu: popolnoma nereflektirano verjamejo zgodbi in jo širijo dalje brez kančka zadržka. Saj ne, da novinarji ne bi vedeli. In saj ne, da se ne bi smeli in morali boriti proti korupciji. V včerajšnjih Odmevih je Igor E. Bergant gostujočega Pezdirja celo previdno naslovil:

»Ste mož, ki ima vpliv na politiko«.

Saj res, bi kakšen blagovolil vprašati, od kod vseh tem karavanam debeloritnih posrednikov s polnimi kufri, ki Pezdirju kratijo nočni spanec in dnevno užitkarjenje in se jih kar ne more znebiti, sploh ideja, da je ultimativna rešitev za vse njihove težave? In kako to, da lobist v oddaji zanika navedene številke?

Morebiti lahko stvar obrnemo in se vprašamo: kaj točno da je Pezdir, je politik, je ekonomist, je Robin Hood? Kaj naj bi pomenilo huronsko vzklikanje »I am not for sale, Pezdir is not for sale!«? Morda »I am not for sale, I am sold out«?

Gremo dalje. Pezdir navaja cele taksonomije korupcijskih zneskov in opise poslov, kot da bi se leta sistematično ukvarjal z raziskovanjem korupcije in imel v rokah neizpodbitne empirične podatke. Toda v svoji kolumni navrže, da sta bila le dva (!) poskusa vplivanja nanj, za enega pa se govori »v kafanah«. Od kod potem takšni detajlirani podatki z natančnimi vsotami in kako kredibilni so, če ima sam tako skromno izkušnjo? Tudi iz kafan? Ker če je zanje zgolj slišal iz govoric, to protikorupcijski komisiji ne bo prav nič pomagalo, mi pa naj verjamemo kar na besedo? Mimogrede, kakšne dokaze točno bo sploh lahko predložil? Čez nekaj mesecev bomo videli, kaj bo od te medijske napihnjene antikorupcijske akcije ostalo.

Prav zanimivo bi bilo slišati tudi organe pregona in seveda komentar Klemenčičeve komisije po tistem, ko je včerajšnjih Odmevih javnosti Pezdir svetoval, da »naj se obrnejo name«, če naletijo na tak primer. Dobivamo v Sloveniji paraprotikorupcijsko institucijo v boju proti parazitskim ritim, kot jim pravi? Ali kakor je namignil Bergant: »Utrdili ste si imidž moža, ki se bori za pravice«. Ja, pa res!

In zdaj še nagradno vprašanje: zakaj slovenska politika premore ljudi, ki so čislani kot največji pravičniki, a so ponosni prijatelji ministrov ali strank, premore pa tudi ljudi, ki so najbolj zaničevane grdobe iz istega razloga? Zakaj je recimo prijatelj Zorana Jankovića sataniziran in večkratno raztelešen (sleherni fizični stik med obema v kakšni slaščičarni pa ponujen v kronski dokaz strašnih nepotističnih dejanj), prijatelj Janeza Šušteršiča ali Gregorja Viranta, očitno enak svetovalec, celo z ženo, zaposleno v njegovem kabinetu, pa slovenski heroj brez primere? Odgovor poznamo: zaradi uspešnosti medijskih prezentacij enih in drugih, zaradi demonizacij in antidemonizacij. In to s pomočjo istih medijev, pravzaprav vseh po vrsti, istih kolumnistov in istih akterjev. Ali kot je dejal Bergant včeraj: »Želim vam še veliko odmevnih kolumen.«