Kdo bi res moral odstopiti

Berem naslov v Financah:

Ali bo premier sprejel odstop Kresalove?

Napačno vprašanje, naslovljeno na napačnega naslovnika: odstopiti bi moral sam premier in celotna vlada. Naj si pogleda rejtinge in se vpraša, kako naj vlada državljanom, ki ga ne podpirajo.

Ta vlada je padla na izpitu predvsem zaradi neznanja o politični psihologiji, taktikah manipulacij in propagandizma. Žal je tudi to del politične obrti. Pohrustal jih je desničarski populistični stampedo. Zdaj pada na izpitu še zato, ker ne posluša mnenja državljanov in ustvarja lažno samopodobo v zrcalcu, ki kar noče povedati, kdo je najlepši v deželi tej. Resno se sprašujem, če takšna drža ni stvar osebnega političnega narcisizma.

»Jerovšek je car«

Naj takoj zaupam slabost nepsihološke teorije: doslej ni znala postreči s pametno hevristiko, ki bi lahko razložila tenko ločnico med tem, da nekaj razumemo kot resno ali kot neresno. Kot tudi ne, zakaj je recimo šaljivo pohvalo mogoče vzeti resno ali resno pohvalo za šalo.

Smo tako rekoč v coni ironije. Recimo: če vam kdo reče, da ste car, se je pri tem šalil? Kajti šala in resnost sta tu nekako v razmerju s hvalo. In če misli resno, bo hvala imela večjo težo, sicer ne. No, vsakodnevni žargon ali govorica to prebijeta. Reči »Ti si car« je pač hvalilni žargon, nekakšno trepljanje po ramenih, velikokrat onstran resnosti in šaljivosti. Toda predstavljajte si, da vas nekdo ni pohvalil zato, ker ste pravkar pokvarjeni lokalni barabi pljunili v obraz. Denimo, da ste zanj car, ker ste tako smešni, da ga vedno znova spravite v buren krohot. Kako ponosni boste na njegov kompliment?

Interpretacija ironičnega komplimenta (ali vsaj »žargonskega«, kot smo ga poimenovali zgoraj) postane seriozna zadeva, če z njo kdo hvali samega sebe. Ali če z njo celo podpre (svojo) kandidaturo za poslanca. Marko Pigac poroča o ganljivem naboru argumentov enega takšnega carskega poslanca, Jožefa Jerovška. V Indirektu smo lahko našteli naslednje:

1. Jerovšek je kralj press-clippingov, saj je v samem vrhu slovenskih poslancev po zastopanosti s svojim imenom (Protiargument: navzočnost v medijih pač še ne priča o delu poslanca, kvečjemu o njegovi medijski zanimivosti, ki ni nujno povezana s kvaliteto njegovega političnega dela.)

2. Pridobil je velika sredstva za »svoje okolje«, zato se »njegova« Slovenska Bistrica razvija najhitreje v državi. (Protiargument: četudi je to res, vsa zlobirana sredstva pač še ne dokazujejo moralnosti poslanca, kvečjemu njegovo spretnost, ki pa lahko večkrat meji na nelegalno lobiranje in druge postopke.)

3. On je preprosto car, kot to ponovi Jerovšek (podobno kot je nekaj dni nazaj Romšek zase rekel, da je Romšek pošten človek – kako čudovito zvenijo te avtoreferenčne samohvale). Kdo to pravi? Sam komik Sašo Hribar na privatni pijači z njim: “Ko smo z gospodom Sašem Hribarjem na pijači, on navadno tudi pred drugimi na glas reče Jerovšek je car!”. Torej: Jerovšek pravi, (da Hribar pravi,) da je Jerovšek car. Torej bo že držalo.

4. In še: «Če pogledate, kdo nastopa v oddaji Hri-bar, je ta nabor precej majhen. Od 90 poslancev jih nastopa le peščica.« Tako Miro Petek o svojem kolegu, ki se je uspel prebiti v oddajo, v kateri iz nekaterih posameznikov pač brijejo norce.

Kaj torej pomeni Jerovškova izjava, da je on car in kaj Petkova, da je Jerovšku uspel redek preboj v prestižno oddajo? Najprej bi zanesljivo rekli, da se šalita. Prvi zato, ker ni dojel ali se pretvarja, kako je Hribarjevo trepljanje fina zafrkancija, ki jo je zamenjal za laskanje, drugi zato, ker ni dojel, da je njegova argumentacija mizerna (če nam Pavel Rupar kot edini poslanec pomaha iz zapora, če Branko Kelemina kot edini pretepa garažne delavce in če Marijan Pojbič kot edini kaže osle, jih tovrstne »redke« reference res delajo za uspešne in posledično dobre kandidate?). In če se šalita, jih ne moremo jemati resno, s tem pa tudi ne njihovih argumentov v prid Jerovškovi kandidaturi. Zato sledi korak, ki tako zelo popačeno sprevrže tovrstno recepcijo: oni dejansko mislijo resno. No, to dokazuje sam posnetek na Štajerc TV, hkrati pa je takšna resnost hkrati tudi konceptualno nujna – ker zares morajo misliti, da je »Jerovšek je car« panegirik, da je animacijski lik v Hri-barju dobra referenca in da je takisto tudi konj Senator v Mladininem Rolanju po sceni redko dosegljiv poklon.

In v tem je ta čudaška popačenost retorike dela politike: glede originarno smešnih stvari se mora pretvarjati, da so resne in njej v prid.

Ta prisilno izgubljen občutek za ločnico med smešnim in resnim (da gre za izgubo stika z realnostjo je sicer vabljiva razlaga, ki bi sicer predpostavila, da poslanski trio Janša, kot pravi Pigac, tega ne počne namerno, a to bi morali poprej dokazati) je pred kratkim demonstriral že predsednik »uprave slovenske Coca-Cole« alias DeSUS, Karel Erjavec: čez celo tiskovno konferenco je novinarje nadvse zabaval z dovtipi o svoji lepoti, dragoceni blagovni znamki, enkratnih lepih kandidatih in krajah njihovega programa, na novinarjevo vprašanje, češ kdaj si lahko obetamo njegov nastop v oddaji tipa »Late night show«, pa je od njega zahteval resna vprašanja! Posnetek na Vesti je vreden ogleda v celoti.

O velikih svinjarijah in lepih puncah

»Premier je poudaril, da se mu zdi omenjena odločitev preiskovalnega sodnika sporna. Sporno je tudi, da se državni tožilec srečuje z enim od osumljencev, »češ da bo postal njegov odvetnik«, je dodal. »Ne bom pristal na tezo, ki jo je izrekla nekdanja generalna državna tožilka, da vsaka velika svinjarija še ni kaznivo dejanje,« je zatrdil Janša in se vprašal, »kaj pa je kaznivo dejanje, če ne velika svinjarija?« Poudaril je, da družba ščiti državljane »pred velikimi svinjarijami tako, da jih preganja.« (Primerjaj zapis na Drugem domu in vir)

Naj bo torej X kaznivo dejanje in Y svinjarija. Janša navidezno obrne implikacijo – tožilka želi povedati, da imamo razred svinjarij in razred kaznivih dejanj, prvi pa je širši in ni pokrit z drugim. Želi torej reči, z uporabljeno implikacijo: Če svinjarija, potem še ne nujno kaznivo dejanje. Če Y, potem ne nujno X. Prav ima in še dobro, da je tako: po eni strani vse svinjarije niso vključene v kazenski zakonik oziroma kaznive, ker so iz takega ali drugačnega razloga obtičale v sferi moralno spornega, po drugi strani je morebiti to celo prav, saj bi v nasprotnem, ko bi vsako »svinjarijo« naredili za kaznivo dejanje, dobili nadvse represivno zakonodajo. Pomislite le na svojo nedavno WC izkušnjo, kakšne svinje so moški, ki gredo na toaleto, potegnejo ven oneta in urinirajo, potem pa si rok ne umijejo, ampak pohitijo nazaj h kosilu ali v objem svoje drage! No, in potem za nameček nihče ne pokliče policaja!

Janša implikacijo korigira in veličastno obrne: Če X, potem nujno Y, če kaznivo dejanje, potem nujno svinjarija. No, premier ima prav, toda pri tem vara, kajti tožilka seveda implicite kakopak tudi verjame v taisti »Če kaznivo dejanje, potem svinjarija«, toda želela je povedati prav nasprotno od tega, da implikacija ne velja v drugi smeri: Če Y, potem ne X, če svinjarija, potem ne nujno kaznivo dejanje. Zato se Janša, če želi kritizirati bivšo tožilko, mora pretvarjati, da implikacija teče v obeh smereh: »Če X, potem Y« in »Če Y, potem X«. Da sta torej obe identični in da je veljavna tudi druga.

Protiprimerov, da to ne bo šlo, je ničkoliko. Hudomušna tožilka bi recimo, per analogiam, lahko ugovarjala takole: denimo, da je Janševa punca (tista, ki je) lepa. Privzemimo, da so vse bile lepe, kakršna je tudi Urška. Toda premier želi ugovarjati pomisleku, da če je punca lepa (Y), da potem še ni nujno njegova, Janševa (X), kar bi utegnila povsem smiselno trditi tožilka skupaj z nami. To pa lahko stori le tako, da zelo vehementno obrne implikacijo in trdi »Če je punca lepa, potem je nujno moja«. Če Y, potem X. Ali kot bi moral pojasniti: »Kaj & kdo pa je moja punca, če ne ta, ki je lepa?« OK, recimo temu haremski argument, po katerem so, mislite, vse lepe punce pač vaše.

Podani primer je otipljiv dokaz, kako se logika psihologizira, kako se falacia razreši v parapraxis. Ko delamo logične napake, nam ne le nehote spodrsne, temveč ti spodrsljaji izdajajo našo psihološko nrav, ki jih omogoča. Avtokratizem značaja in političnega vladanja dobesedno pušča svojo sled v logičnih napakah in vehemenci vztrajanja pri njih. Kot recimo v ponovitvi danes:

To razliko je prejšnja oblast tudi odkrito priznala, je menil Janša, ki je ob tem navedel izjavo nekdanje državne tožilke in sedanje podpredsednice LDS Zdenke Cerar, da »ni vsaka velika svinjarija kaznivo dejanje«.

S svojo zmoto kot takšno niste zadovoljni, služi temu, da lahko druge zraven še politično bičate. Ker menda dopuščajo in delajo svinjarije, medtem ko vi istočasno menite, da so vse lepe in klene punce pač vaše.

Čutiti Pahorja

ali I feel Pahor le v podnaslovu

(in memoriam svobodi izražanja v sproščeni Sloveniji)

Včerajšne zborovanje SD v Kranju je zaradi nekaterih zanimiv gest Boruta Pahorja izzvenelo izredno. Navijaško vzdušje in ovacije navdušenja (»To mi delajte!«, se je razposajeno drl nazaj) so poskrbele za čisto paradigmo, tako rekoč antološko verzijo populizma, preoblečenega v iskreno čutnost. Ko se je prvaku opozicije približala neznana »občudovalka« in navijačica (beri: volilka), ga je nagovorila takole:

Oprostite, nisem mislila, da bom imela to priliko vas čutit z vsemi čutili…

In jo je prekinil, smejoče sproščeni Pahor:

No, z vsemi ne, no, ampak…nič hudega.

V hipu, ko je navijačica dodatno zatrdila »Ja, z vsemi!«, se je Pahor sklonil do nje, jo zelo intimno prijel za glavo, tako rekoč vzel njeno lobanjo v roke, in poljubil.

Deintimizirajoči poljub tistega, ki je samoiniciativno stopil na mesto in odigral odgovor Realnega, je seveda želel biti gostoljuben – kar je storil dragi Borut, je bila zgolj alibizacija njene ugotovitve: dati se na razpolago vsem čutilom volilcev. Eden je namreč manjkal, dotik. In Pahor je takoj začutil (sic!) svojo dolžnost, da ga vpričo kamer ponudi v izobilju in na najbolj intimen način. Senzitivna komunikacija je stekla.

Drži, tudi novinarjem RTVS v včerajšnjem dnevniku se je, verjetno politično intendirano, situacija zdela obsceno moteča, zato so jo poudarjeno rade volje zavrteli (zgoraj je posnetek veličastnega trenutka in prijema, ko se politik daje na razpologo čutilom volilke). Pahor se nam torej daje čutiti z vsemi čutili, želi dobesedno senzualizirati politiko. Sicer sama intrigantna gesta poljubljanja, recimo kardinalska, ki nas tu ne zanima, se zdi nasledek Pahorjeve povsod navzoče želje po fizičnem kontaktu. Spomnimo na precej indiskretno frontalno dotikanje prsi med njim in Janezom Janšo tam nekje ob podpisu famoznega partnerstva. Ali nedavnega homoseksualnega kontakta v As ti tud not padu, o čemer piše Marko Crnkovič:

No, v nadaljevanju pa se je samo še preveč smejal in smejal in bil nasploh preveč sproščen. Nakar je za nameček izvajal body language, ki bi lahko omajal vsesplošno prepričanje v njegovo heteroseksualno usmerjenost. Že v redu, tudi moški moškemu lahko med zaupnim pogovorom položi dlan na podlaket. Nič takega. Ampak to je bil samo še zadnji dokaz, kako sproščen je hotel Pahor izpasti.

No, ampak Pahor verjetno ne gunca afen in tu ne gre le za samovšečnost. Gre za politično komunikacijo, ki domnevno gre do konca. Lahko jo interpretiramo kot narcisistično ogledovanje v Drugem, kot dotikanje in opazovanje samega sebe. Toda le s strogo politično ambicijo. In to je zdaj metafizično vprašanje: je Pahor res narcis ali je le narcis z namenom?

Mi o ražnju, zajec v gozdu

Človek razume Pahorja, da naokoli kupuje ljudi. Človek razume ljudi, da se pustijo kupiti. Ampak vedno težje je razumeti človeka, ki se pusti kupiti Pahorju. S tem ko je Pahor danes kupil Gasparija, je virtualni predsednik vlade sebi kupil in na nepričakovan ogled postavil virtualnega podpredsednika. Dobro, že vemo in razumemo, zakaj: nekdo pač mora nekaj vedeti tudi o financah in gospodarstvu.

Kako razumeti nenadno virtualnost politike, virtualnost »nastavitev« ministrov in zdaj še podpredsednika? Kot čisti izraz patološkega narcisizma seveda. Ne v smislu, da se politika vedno bolj dogaja avansirano, da se vedno bolj dogajal virtualno, v drugem in predvsem prihodnjem času in prostoru, temveč da je vedno manj zavezana modusu realnosti razuma (ali vsaj poštene politične igre; o razmerju obeh, razumskosti in poštenosti, bomo kaj rekli na nekem drugem mestu). Vse ostalo bi bilo pretiravanje. Povsem dajem prav Lahovniku, ki me je danes za nameček še nasmejal: »Načeloma ni dobro pripravljati ražnja, dokler je zajec še v gozdu oziroma si ni dobro podeljevati medalj dva kroga pred ciljem.«

Misel poslanca Zares me je spomnila na Quina in njegov znani problem z »gavagaijem« v džungli. Ni šlo za raženj in tudi asociacija je zelo prosta, toda bil je zajec, zato poljuben prepis:

What you take for granted makes all the difference, and language takes a lot for granted. Willard van Orman Quine, the great American philosopher, recounted the story of the field linguist who studied a native tribe. Notebook in hand, the linguist followed the tribe’s hunters for the day. The hunters came upon a rabbit, and said to each other, gavagai.’ The linguist wrote gavagai = rabbit.’ But the linguist later realized (perhaps when the hunters came across a different kind of animal but used the same word) that gavagai’ may not mean rabbit. It may mean lunch. It may mean animal in general. Maybe gavagai’ was a command, like circle around behind it.’ The point is that you cannot grasp the meaning without knowing what the speaker takes for granted. That takes experience with the language and the culture.

V čem je podobnost med »gavagajem« in zajčjo obaro na praznem roštilju, če citiramo poslanca? V tem seveda, da Pahor misli, da je prepoznal zajca v tem, ko domorodec kliče »gavagai«. Zato si je ob svoji roštiljadi omislil še pomočnika peka. A žal še ne vemo, kaj točno je videl. On misli, da je zajca (zajec = mandatar), spet drugi ga svarijo, da mogoče zajec tu še ne pomeni kosila. Oziroma, kot pravi Quine, je to lahko le »niz slik zajca« ali »zbirka neodtaknjenih delov zajca« ali kaj tretjega.

Kako točno bi prevedli to, kar vidi Pahor, ne vemo. Živi pač v nekem virtualnem svetu, ki je s tem našim povezan le s točko javnomnenjskih raziskav. Da se obeta zajčja pojedina, zaenkrat razbira le iz njih. Da imamo peka in njegovega pomočnika, ki pridno vadita ob roštilju, bi nas moralo zabavati, tudi če ga bosta na koncu ujela.