Slovenske medijske metastaze: hudodelske združbe novinarjev

Razmere v slovenski novinarski krajini, na katere konstantno opozarjam, so postale malodane teroristične. Samopohabljanje in dejstvo, da je en novinarski »pol«, k sreči v manjšini, politično postrojen, ne opravičuje drugega, da tak postroj razume kot legitimen in gleda proč. Stopnje novinarskega sovraštva, se pravi sovraštva novinarjev med njimi sami, so se strmoglavo dvignile v zadnjih dveh letih, sploh po volitvah 2011. Če velikokrat govorimo o sovražnem govoru v javnem diskurzu, je ta zdaj zajel novinarske hiše. Zgodba z MMC je že takšna.

Hudodelske združbe in primer MMC

Ne pomnim, da bi kdaj bilo huje: če gre verjeti eni, je tista druga skupina novinarjev zanjo hudodelska združba:

»Jasno je, da gre za hudodelsko združbo«.

Tako pravi novinar in urednik Uroš Urbanija za skupino drugih devetih novinarjev MMC RTVS, in pritrdili so mu njegovi krogi. Še huje, ker je v to sveto prepričan, jih je ovadil zaradi hudodelskega združevanja, ob skoraj ducatu drugih očitanih kaznivih dejanj. In res, 294. člen Kazenskega zakonika pod razdelkom »Hudodelsko združevanje« pravi:

 (1) Kdor sodeluje v organizirani hudodelski združbi, ki ima namen izvrševati kazniva dejanja, za katera se sme izreči kazen več kot treh let zapora, se kaznuje z zaporom od treh mesecev do petih let.

(2) Kdor ustanovi ali vodi združbo iz prejšnjega odstavka, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do osmih let.

Kot izhaja iz njegove ovadbe, ovaditelj ni imel v mislih nenovinarsko prakso, npr. promet z mamili. Ne, ciljal je točno na njihovo »hudodelsko« novinarsko motivirano delovanje, na nekakšen obračun z njim na mestu odgovornega urednika MMC. Žal zelo pozna reakcija DNS (ampak da je le, kajne) ni pritrdila takšnemu razumevanju, saj smo v njihovi javni izjavi prebrali poudarek:

Da gre za obliko pritiska in politične diskvalifikacije kaže tudi dejstvo, da Urbanija novinarjem med drugim očita tudi hudodelsko združevanje in ogrožanje varnosti.

Povedano drugače, v DNS ne verjamejo v »iskrenost« Urbanije in njegove kazenske ovadbe, da so novinarji MMC hudodelska združba. Menijo, da je to zgolj dejanje umetnega pritiska in politične diskvalifikacije avtorja (in pozneje Janševih medijev). S takšnim hermenevtičnim avtomatizmom obtožb o pritiskih sem imel vedno veliko težav – poslužujeta se jih oba novinarska pola pri nas, v resnici pa na neki ravni ustavlja natančnejšo diagnozo. Naj pojasnim.

Verjeti vs. diskvalificirati

DNS očitno razmišlja takole: Urbanija se v svojih obtožbah sklicuje na izmišljeno ravnanje  novinarjev v MMC, da bi jih politično diskvalificiral. Njegov cilj je opisati jih kot hudodelsko združbo. Razlaga anticipira, da bivši odgovorni urednik MMC s svojo kazensko ovadbo v resnici ne misli resno – da blefira. Na podlagi kakšne evidence si kdo lahko upa trditi kaj takega? Kaj pa, če je stvar bistveno hujša: avtor verjame, da je ravnanje novinarjev v MMC hudodelsko združevanje, in to sploh ne ali vsaj ne s primarnim namenom, da bi jih diskvalificiral? Zakaj izključiti njegovo kakorkoli že napačno prepričanje, da se novinarji MMC pač združujejo v hudodelsko bando – če prav razumem, ne zato, da bi kot novinarji druge metali v jame, kot izhaja iz nekega proslulega, z vdorom v zasebno pošto pridobljenega citata, za katerega ni niti jasno, ali je pristen ali ne. Ne, zgolj zaradi njegove lastne razrešitve z mesta odgovornega urednika. Če poenostavim: ako Urbanija iskreno verjame, da ima opraviti s hudodelsko združbo, kakorkoli že imaginira in se pri tem moti, potem ni mogoče govoriti o tem, da namerno diskvalificira. In obratno. Se pravi, da se gibljemo na zelo spolzkem terenu, ki je še bolj spolzek, kot nakazujejo v DNS: če namreč nek del novinarjev res verjame, da je drug del novinarjev hudodelen, je takšna recepcija bistveno hujša od tega, kot če bi pri tem zgolj diskreditirali.

Vojna z novinarji vs. vojna med novinarji

Izjave DNS skoraj nihče ni objavil. Celo člani društva DNS niso dovolj poskrbeli za njeno navzočnost: novica STA jih je povzela šele naslednji dan zvečer (!), na prvo mesto pa je postavila istovrstno izjavo ZNP. Na podoben način so se mazohistično in samorazgaljujoče poklonili na samem MMC portalu. Takšno matrico opažam tudi sicer: DNS ni prepričan v promocijo svojih izjav, medtem ko je promocija ZNP na drugi strani izpeljana dovršeno.  Tudi komentarjev novinarjev o dogajanju v kolumnah sploh nisem zasledil – še en indikator. V mandatu 2004-2008 sem beležil kronologije političnih vojn z mediji, kot je temu dejal takratni zunanji minister. V tem mandatu smo prešli na nekaj nemisljivo bolj drastičnega, vojne novinarjev s hudodelnimi novinarji.

Teater Primorje in novinarski statisti

Kakšni bi morali biti novinarski postopki v primeru žalostne zgodbe reševanja gradbenega velikana Primorje, kjer preti, da bo na cesti ostalo skoraj 1400 delavcev? Vzemimo svež primer.

Včerajšnje bizarne scene prihoda skrivnostnega atlantskega rešitelja Juliana C. Frosta III. v Slovenijo (ob nujnem spremstvu Andreja Drapala, nedavno pridržanega v drugi zadevi), gospod je s svojim podjetjem Icon Capital Group menda zadnje upanje za Primorje, rahlo spominjajo na drugega, duhovnega rešitelja, ki je prav tako včeraj pristal na mariborskem letališču (in v objemu mariborskega župana). Tako en kot drugi sta, se bojim, odigrala svojo funkcijo metanja peska v oči. Čeprav bi rekel, da je zlorabljen le en, drugi pa sodeluje v igri.

Interpretacijska dilema je tudi v tem primeru, kot da se iz primerov SCT, Vegrad in drugih nismo nič naučili, silno enostavna: se pred nami odvija organizirani circus fantasticus s navidez čudežnimi Robini Hoodi, z idejo kupovanja časa in dokončnega izčrpanja podjetja, ali pa naj res raje verjamemo v navdušujoč scenarij, po katerem je ameriški investitor v svoji dobrodušnosti med partijo pokra v svoji mehiški restavraciji (na TV?) slučajno naletel na zanimivo ponudbo v Sloveniji, v katero je bil sprva pripravljen vložiti nekaj 100.000 evrov, na koncu pa je ugotovil, da je ta dežela čudovita in jih z veseljem investira tudi 100 milijonov?

Slamnato, ki te ljubim

Kako verjeten je torej scenarij, da za Icon Capital Group dejansko stojijo sedanji lastniki iz Primorja Holding, točno tisti, ki naj bi pred leti denar iz podjetja nakazovali na številne račune v tujini? Zaradi česar Julian C. Frost III. zelo verjetno nikoli ne bo investiral svojih domnevnih 30 milijonov v podjetje (ali celo 100 in več), zato nihče ni videl niti enega evra, ki bi ga že investiral v podjetje, niti ni nakazal obljubljenega denarja za plače delavcev, niti ni nihče srečal ali videl kakšnega izmed menda navzočih angleških in ameriških strokovnjakov, ki preučujejo dokumentacijo poslovanja podjetja, niti ni dokazil, da ima na bankah obljubljena sredstva, niti ni izkazov, kateri so bili doslej uspešni posli podjetja, niti pojasnil, zakaj Icon Capital Group na njihovih naslovih kot podjetja sploh ne poznajo in zakaj njihovi telefoni brnijo v prazno. Iz vsega tega bi lahko sklepali, da je podjetje slamnato in da je Frost na obisku v Sloveniji s čisto drugim poslanstvom – recimo po nareku »naročnika« kupovati čas, ko se izteče enoletni rok, da bi iz stečajne mase Primorja padlo vse tisto, kar je v njej še ostalo.

Zabavljaško, konservativno ali kako drugače

Žal vsi indici kažejo v to smer – in upam, da organi pregona zgodbo spremljajo, saj bo sicer g. Frost investiral še v Stožice. Dober človek pač. Kako naj torej v tej situaciji postopa novinar? Katera je prava doza skepse, kako naj svoje indice in induktivno znanje sporoči javnosti in državljanom? Bojim se, da sta dva pristopa povsem zgrešena: »zabavljaški«, kjer se novinarji norčujejo in duhovičijo, češ saj vemo, da gre za teater, s čimer izražajo svojo pasivnost in vdanost – na veliko ogorčenje 1400 delavcev, ter »konservativističen«, v katerem se ne želijo spopasti s sumi in se zadovoljijo le s pustim navajanjem faktov, okleščenih vseh nakazanih dvomov.

Lep primer tega drugega pristopa je časopis Večer. Do tega trenutka je svojim bralcem o čudežnem ameriškem investitorju v Primorje privoščil točno dva krajša zapisa (prvi, drugi danes). Povzemam natanko tiste in vse tiste stavke, kjer se omenja podjetje Icon Group in njihov lastnik Julian C. Frost III.:

O dokapitalizaciji s 30 milijoni evrov naj bi se lastniki Primorja dogovorili s strateškim partnerjem, družbo Icon Capital Group iz Atlante, in družbo Patera S. R. L. iz Vidma (ta stavek je podnaslov)

Po včerajšnji skupščini Primorja, edinega večjega slovenskega gradbenega podjetja, ki se je ob potrpežljivosti bank še obdržalo pri življenju, čeprav ne more pravočasno poravnavati posojilnih obveznosti, so lastniki družbe (Primorje Holding, ki je v večinski lasti dolgoletnega bivšega direktorja Primorja Dušana Črnigoja) sporočili, da so se s strateškim partnerjem, družbo Icon CapitalGroup (Atlanta, ZDA), in njenim regionalnim partnerjem, družbo Patera S. R. L (Udine, Italija), dogovorili o dokapitalizaciji družbe v višini 30 milijonov evrov, skladno s sprejetim sklepom na zadnji skupščini družbe. Icon Capital Group je družinsko podjetje s sedežem v Atlanti, ki se ukvarja z investicijskim bančništvom in svetovanjem. To podjetje so prejšnji mesec v Sloveniji omenjali kot morebitnega vlagatelja v trgovski center v ljubljanskih Stožicah.

…

Denar za izplačilo plač naj bi prispeval novi strateški partner, Icon Capital Group iz Atlante v ZDA, vendar ga doslej na račun Primorja še ni nakazal.
Kot je včeraj na tiskovni konferenci v Ljubljani po poročanju Slovenske tiskovne agencije povedal predstavnik te družbe Julian Frost, ki ga zanimajo nekateri projekti v Sloveniji, bi bil nor, če bi denar za Primorje nakazal, preden bo končan skrbni pregled družbe.

Vidimo lahko, da sta se avtorici obeh člankov povsem zadovoljili s sterilno previdnim navajanjem nekaterih osnovnih dejstev. Bralec Večera si ni mogel ustvariti nobenega pomisleka, da bi resnica tega cirkusa lahko bila povsem drugačna. Prav naprotno, Frost je izpadel kot zelo razumen človek, ki »bi bil nor«, če bi denar nakazal. Sprašujem se, kaj bi na takšno poročanje porekli delavci Primorja?

Prinašalci miru in denarja

Medtem ko so nam nekateri včeraj prinašali mir, so nam menda drugi denar. Novinarska odgovornost, ugotavljam vedno znova, je brezmejno velika. Mediji so nas pitali s srce parajočimi naslovi »Dalajlama in Kangler prinašata mir v Maribor«. Točno na način, pred katerim sem svaril v zadnjem zapisu.  Koliko pravih informacij torej potrebujemo, da našim medijem več ne bomo dovolili, da nas obravnavajo kot naivno čredo in poskušajo hraniti z otročjimi scenariji?

Dalajlama in pesek v očeh

Mineva debelo leto od natečaja Zlata kanglica. Naj spomnim, v tem natečaju smo s kolegicami in kolegi obljubili lepe nagrade za tiste, ki bodo pravilno ugotovili, kdaj bodo zgrajeni infrastrukturni objekti EPK v panogi, ki je bila dolgo časa paradna disciplina mariborskega župana – v gradbeništvu. Govorim o MAKS-u, Pekarni, UGM, knjižnici.

Debelo leto kasneje, točno na 1. maj 2012, lahko družno ugotavljamo, da smo se zmotili. Natečaj za nagrado ni bil dovolj premišljen. Zgodovina se ne dogaja le kot tragedija, celo v svoji neponovljenosti se odvija kot farsa. Progresivna faza repetitivnosti. Zgodovina ni nujno zgodovina, povedano velja za sedanjost. In še huje od tega: obljube mariborskega župana so bile najprej tragedija, zdaj se v svojem vztrajanju dogajajo kot farsa.

Namreč pravilno vprašanje sploh ni, kdaj bodo našteti objekti dokončno zgrajeni. Danes, 1. maja 2012, skoraj sredi projekta evropske prestolnice kulture, namreč ugotavljamo, da se vsi po vrsti sploh še niso začeli graditi! Ja, obstaja še huje od hujšega, tisto najhujše!

Vprašanje po tem, kdaj bodo končani, je bilo v tej perspektivi neumestno. Še bistveno bolj farsično pravi pravi izziv je, kdaj se bodo projekti MAKS, Pekarna, UGM in knjižnica, začeli graditi. Govorimo o polnem, totalnem zastoju vseh projektov – in ne zavoljo krize, ampak zaradi jasno prepoznavnih odgovornih oseb. Že res, da prvo vprašanje implicira drugo. Da je v »kdaj bodo končani« že vsebovano, da so se začeli graditi. Vendar če se še niso začeli, ne morejo biti končani. Ampak mar ni to lep farsičen zaplet že itak povsem groteskne polomije, imenovane EPK, sicer medijsko opevane in kovane v zvezde? V kateri se vsi pretvarjajo, da je vse v najlepšem redu, da je EPK uspešnica, da nas neumnosti mestne politike ne zanimajo, da nas ne rabijo zanimati ovadbe proti županu in njegovim sodelavcem, da EPK vodstva ne rabi zanimati, kje se posamezni projekti odvijajo in torej izgradnja obljubljenih objektov, da meščanke in meščane itak nič ne zanima, medtem ko je kritični glas že dolgo tega zatrt v kali, bojkotiran in cenzuriran vsaki dan znova? Kar se mene tiče, lahko vse kulturne novinarje v mestu nemudoma uvrstijo na plačilno listo v županovem kabinetu, si tudi zaslužijo. Nesramno? Ne, njihova dejanja govorijo, da ne.

Ampak pustimo to, natečaj Zofijinih je treba korigirati. Spodaj je ponovljeni razpis, v katerem smo zgornjo distinkcijo upoštevali in spremenili vprašanja. Seveda se bodo v bobnu znašli tudi odgovori na prvi natečaj. Vabljeni, nagrade so resnično bogate. Ob medijski blamaži piarovskih prezentacij EPK in bojkotu sleherne kritike velja spomniti na velike naslove dobro leto nazaj:

Kangler: Odprtje Maksa ob obisku dalajlame

Maks bo stal 15. maja prihodnje leto

Župan Kangler je takrat napovedal:

»Pogodbene obveznosti so jasne (ZIM mora objekt dokončati do konca junija 2012, op. p.), a prepričan sem, da bomo že 15. maja naslednje leto, ko pride dalajlama, objekt otvorili in tam se bodo odvrteli glavni dogodki, tudi srečanje nobelovcev.«

Obisk dalajlame čez nekaj dni bo torej priložnost za njegovo in našo inventuro: bo sprejem nobelovcev res v MAKS-u? Bo župan svojega gosta vsaj odpeljal na gradbišče in mu pokazal, da se dela še sploh niso začela, nato pa se opravičil za svojo smelo prognozo meščanom? Je ljudem jasna ta zareza med maksimalno obljubo, vse od bajnega Pandurteatra naprej, in njeno minimalno realizacijo – ali še bolje, nično realizacijo? Ima župan dobre razloge, da svojih obljub ni uresničil, in ali med opravičljive razloge šteje 10 kazenskih ovadb, vloženih proti njemu? Kdo bo dalajlamo posvaril, h komu dejansko prihaja v goste? Bo njegovo potencialno predavanje o univerzalni etiki nekaj, kar bo sploh naletelo na ustrezna ušesa, kjer bi besede o morali padle na plodna tla?

Mar ni obisk dalajlame z vseh teh navedenih vidikov čisti nesporazum in ali bo to sploh kdo uspel ugotoviti na glas? Še ena poceni populistična gesta župana, da si dviguje rejtinge tam, kjer nima nobenih zaslug? Pretežavne dileme, zato raje k enostavnejšim, če je to še možno. K sodelovanju v natečaju so vabljeni tudi njegovo visokost dalajlama in vsi nobelovci, ki se bodo pustili izrabljati v totem mestu. Pravzaprav bi morala biti udeležba zanje moralna obveza. P.S. Domnevamo, da dalajlamo ne bodo vabili na zimsko Univerzijado – we are not ready. Vprašanj, povezanih z njeno izpeljavo, ne postavljam. Univerzijada se ni niti resno pripravljala in še manj bo izvedena. Kdo bo plačal penale, pa tudi nikogar prav ne briga.

ZLATA KANGLICA – ponovljeni in modificirani nagradni natečaj Zofijinih

Od EPK zaenkrat ostajajo le še dvomi in vprašanja. Gradbeni projekti, paradni konj Franca Kanglerja, so zaviti v meglo. MAKS, Pekarna, UGM, knjižnica… Kdaj bodo začeli graditi in obnovljati Knjižnico Rotovž? Ne vemo. Kdaj bodo začeli graditi novi UGM? Kdaj bodo začeli graditi Pekarna? Ne vemo. Kdaj bodo začeli graditi  MAKS? Tudi ne. Sploh kaj vemo?

Zofijini smo se odločili, da vednost nagradimo. Tistega, ki bo uganil pravilen odgovor za MAKSa, čaka zlata kanglica. Tu je še kup uporabnih nagrad. Vse, kar morate storiti je, da pošljete pravilen odgovor na spodnja vprašanja na naš naslov zofijini@gmail.com. Javna podelitev nagrad bo sledila 27. decembra 2012 v Pekarni. (Takrat, upajmo, bomo že vedeli.)

Nagradna vprašanja:

1. Kdaj se bo po vašem mnenju začel graditi MAKS? Nagrada: zlata kanglica. Tiste, ki uganejo, koliko bo stal, čaka še dodatna nagrada.

 

2. Kdaj se bo po vašem mnenju začel graditi UGM in na kateri lokaciji? Nagrada: vsestranske grabljice in lopata. Tiste, ki uganejo še, koliko bo stala, čaka dodatna nagrada.

3. Kdaj po bo vašem mnenju prav začela graditi in bo dokončana Pekarna? Nagrada: priročna samokolnica. Tiste, ki uganejo še, koliko bo obnova stala, čaka dodatna nagrada.

4. Kdaj se bo po vašem mnenju začela obnova mestne knjižnice Rotovž? Nagrada: ladjica za dve osebi. Tiste, ki uganejo še, koliko bo stala, čaka dodatna nagrada.

Hvala za vaše sodelovanje v nagradni igri – zavedamo se, da so odgovori karseda težavni.

P.S. Članek je izvirno objavljen na strani Zofijinih. Predvsem lokalni in verjetno tudi drugi mediji bodo polni sreče, da nas je danes in te dni obiskala avtoriteta, ki nam bo pomagala reševati človeštvo in vlivala optimizem, kot je dejala ob prihodu na mariborsko letališče. Ampak mar ni jasno, da je dalajlama tu le medijsko orodje, zlorabljeno za to, da nam nasiplje peska v oči pred kruto realnostjo, v katero so nas pahnili tisti, ki se bodo ob njegovo svetost najbolj stiskali?

Račun za letalo med dvomom in zasebnostjo

Je predsednik vlade dolžan pokazati račun za zasebno letalo, ki ga je plačal ob vrnitvi v Ljubljano z grškega otoka? Njegov urad trdi, da za to ni nobene potrebe. Že pred tem je predsednik Janša pojasnil, da ga je plačal sam do zadnjega centa, vendar je v dokaz predložil le predračun ali naročilnico – bilo je 11. maja. Zdaj sta novinarja Dnevnika s svojo vztrajnostjo prišla do naslednjega pojasnila:

 »Račun je bil izstavljen in plačan. Ne vidimo pa razloga, zakaj bi ga javno objavili.«

Na dejstvo, da predračun ali naročilnica nista ravno prepričljiv dokument, sem že opozoril, verjetno med prvimi. Kaj prida ta ugotovitev ni – bolj zanimivo je bilo dejansko vprašanje, kateri novinar si bo drznil vrtati v to zgodbo dalje z zelo enostavno zahtevo: pokažite pravi račun! Je takšno ravnanje novinarska dolžnost, in v kakšnih okvirih? Ali bolj metanovinarsko, iz tega izpeljano vprašanje: kakšen je status dvoma v novinarskem poizvedovanju?

Zasebnost in njeno spoštovanje

Takšno vrtanje je lahko precej zoprno in nedostojno: če dobronamerno sledimo zgodbi, je namreč predsednik vlade z najemom letala reševal življenje svojega otroka. Nimamo razloga, da bi v to dvomili. Reševati življenje otroka je zelo privatna in dramatična stvar, kjer smemo od novinarjev pričakovati več spoštovanja zasebnosti. Toda obstajata dva dobra razloga, zakaj bi Janša račun moral pokazati. Prvi je zelo prozaičen: s tem bi prepričljivo zavrnil porojene sume, da relativno visokega zneska ni poravnal sam. Če mu ni bilo težko nemudoma predočiti plačane letalske karte za čarterski let v smeri proti Grčiji, je samo dejstvo, da istega ni enakovredno storil še za pot nazaj, objektivno takšno, da vzbuja dvome. Drugo je formalno in zadeva davkoplačevalski denar: predsednik vlade pravi, da je z njim potoval en varnostnik in da je karto plačal tudi zanj. Toda s tem, ko ne želi razkriti končnega računa, je dejansko storil dvoje:

(a) Janša ni prepričljivo dokazal, da je račun za zasebno letalo res plačan, tako zanj kot za varnostnika.

(b) Janša ni prepričljivo dokazal, da je račun res plačal sam.

Z vidika pravice ali javnega interesa vedeti, kdo je plačal tak zasebni račun, obstaja glede druge točke (b) realna zadrega, na katero opozarja urad: ni razloga, da bi ga javno objavili, ker ni razloga, da bi nas to moralo zanimati. Vendar je težava v tem, da je gesto sprožil že urad sam z objavo naročilnice ali predračuna – in če rečeš hip, potem nekako moraš reči tudi hop. Če objaviš predračun in naročnilnico, moraš objaviti tudi račun.

Če upoštevamo točko (a), pa se urad očitno moti: zaenkrat namreč ne moremo biti prepričani niti, da je bil račun resnično plačan. To je skrajno pomemben element: naročilnica ni dovolj dober dokaz. Toda verjetno ima javnost pravico vedeti, na kakšen način se troši denar za varovanje predsednika, četudi to pravico okoliščine reševanja otroka naredijo za mejno. Ker ne vemo niti, ali je bilo letalo zares plačano, nam je odtegnjena vednost o tem. Če bi imeli dokaz, da je bil zasebni polet varnostnika resnično plačan, in to iz osebnega žepa, bi bilo tej pravici do vednosti zadoščeno. Zakaj nam torej urad tega računa ne pokaže? Saj vendar s tem vzpodbuja javni dvom v to, da obstaja dober razlog njegovega skrivanja, hkrati pa pomeni boleče vrtanje v zasebnost predsednika. Razlogi so lahko, ob pripoznanju navedenega in povsem neutemeljenega razloga urada, češ to se vas nič ne tiče, še trije, ne nujno ali sploh ne medsebojno izključujoči:

(a)    Janša dejansko ni sam poravnal računa

(b)   predstavitev računa bi razkrila podatek, ki sicer ne obremenjuje Janše, ki ga je plačal, obremenjuje pa npr. letalsko podjetje

(c)    Janša ne pokaže računa, ker manipulira z mediji in jih znova vodi v mišelovko

Med dvomom in paranojo

Nadaljnja dilema je, kdaj sme biti novinarska poizvedba zadovoljna z navedeno evidenco in jo sprejeti kot dobro potrditev opisa nekega stanja ali dogodka. Ko je urad objavil fotografijo plačane letalske karte za družino Janša v smeri otoka Kos, ki da je stala 200 evrov, so vsi mediji objavo te karte interpretirali kot nadvse uspešen demanti Mladinine zgodbe: Janša v Grčijo ni potoval z zasebnim letalom.

Seveda obstaja zelo velika verjetnost, da je s svojo družino in prijatelji v Grčijo dejansko  potoval s čarterskim letom. Vendar si zlahka predstavljamo možnost, da je karto kupil in plačal, toda potem tja in nazaj potoval z zasebnim letalom. Objava plačane karte torej povsem ne ovrže tega, za kar urad trdi, da se je v resnici zgodilo. Lahko se strinjamo, da bi bila stvar pretirane novinarske paranoje, če po javni objavi karte ob odsotnosti vseh drugih indicev o nasprotnem novinarji temu »dokazu« ne bi verjeli. Toda ali sta paranoidna tudi novinarja Dnevnika, ki trmasto vrtata dalje in zahtevata račun za povratni let? Ali pa se, morda, lahko ujameta v mišelovko in sta zmanipulirana na način, kot je urad sprva zmanipuliral Mladino in Žurnal, če bo na koncu račun le pokazan?

Tako imenovani »intelektualci«, ki so tako imenovani kaviar levičarji

Duplirana takoimenovanizacija. Zgolj majhen antološki fragment v ilustracijo tega, kar razvijam in zaznavam pod imenom »novinarski hujskaški diskurz«. Pa zaslugi direktorja in odgovornega urednika Financ Petra Frankla:

Velik del težave je tudi to, da precejšen del slovenskih »intelektualcev« ne razume, kako se mora delati v podjetjih. Le če ima podjetje dobiček, in to dovolj velikega, bo lahko ustrezno stimuliralo in plačevalo zaposlene, dobavitelje in davke, s katerimi financiramo javni sektor. Pri nas pa »intelektualci«, tako imenovani kaviar levičarji, koketirajo s komunizmom, čavizmom, ultralevičarstvom, ideal so jim sistemi na Kubi, v Venezueli, morda Boliviji (no ja, ta je za številne premalo komunistična …). Pravzaprav ne želijo živeti v nekem normalnem kapitalizmu, tudi če gre za tako imenovani tržno-socialni sistem. Želijo si domačijske diktature proletariata, v katerem bi vladali in bili prvi – med revnimi.

Kabinet premierja: igrice z mediji ali le nerodnost?

Je Janša res dokazal, da je sam plačal zasebno letalo, ko se je zaradi sinove bolezni predčasno vrnil iz Grčije v Ljubljano?

Mediji trenutno povprek dokazujejo, da je to res – šokiran sem, s kakšno lahkoto to počnejo, če pustim (ne)spontano solidarizacijo s skrbnim očetom ob strani. Kar je doslej predložil kabinet predsednika vlade v vednost, je namreč le kopija faksimila dokumenta, ki najbolj spominja na predračun, medtem ko so ga sami opremili z napisom »potrdilo o najemu«. Vendar na tem potrdilu ni nobenega žiga, znesek je očitno zapisan pavšalno – brez podatka o dolžini leta in drugih podrobnosti.

Ne dvomim, da gre za naročnilnico. Toda kje je torej račun, ki bi ovrgel vse dvome o plačilu iz lastnega žepa? Na »potrdilu o najemu« je zapisan zapovedan zadnji datum plačila: 5. maj 2012. Le dan po opravljeni večerni storitvi, v soboto. Račun bi torej že zdavnaj moral biti poravnan in na razpolago. Z njim bi se najmočneje ovrglo vse dvome. Toda čudi me, da ga novinarji niso prejeli in upam, da ga vsaj zahtevajo, saj je urad kabineta predsednika vlade potrdil prav to:

Za povratek so morali res plačati poseben prevoz, in sicer manjše propelersko letalo, ki je stalo 9.500€, vendar je šlo za nujen primer in ni bilo izbire. Stroški prevoza so bili do zadnjega centa kriti iz lastnih sredstev. Prevoz je bil plačan tudi za varnostnika, ki je predsednika vlade spremljal, tako da povratni let v domovino državnega proračuna ni stal niti centa.

Da so v kabinetu spretno manipulirali z mediji, vsaj v nekem delu, če ne ves čas, je prav tako kazno. Zavedli so jih v napačno vednost ali prepričanje o tem, da je predsednik v celoti letel v Grčijo z zasebnim letalom. To jasno izhaja iz odgovorov na vprašanja, ki so bila zastavljena že zdavnaj:

„Po naših informacijah se je predsednik vlade na dopust med prvomajskimi počitnicami odpravil na otok Kos z zasebnim letalom. Zanima nas, ali je let v celoti plačal sam oziroma ali je, glede na soudeležbo varnostne službe, pri tem participiral tudi državni proračun“ so nam iz kabineta predsednika odgovorili, da je „predsednik vlade let v celoti plačal sam“.

Podobno velja za novinarje Žurnala, ki so danes pojasnili, katera vprašanja so postavljali kabinetu:

V kabinetu predsednika vlade so imeli že včeraj možnost pojasniti vse, kar danes užaljeno objavljajo na spletu. Pa poglejmo vprašanja:

1. Ali drži, da je predsednik vlade na dopust v Grčijo potoval z zasebnim letalom?
Ni bilo odgovora.

2. Zakaj je letel z zasebnim letalom?
Ni bilo odgovora.

3. Koliko je znašal strošek leta in kdo ga je plačal?
Odgovorili so le delno, in sicer “Predsednik vlade je let v celoti plačal sam.”

4. Koliko je znašal dodaten strošek zaradi potovanja varnostnikov v tujino?
Ni bilo odgovora.

Če bi bili v kabinetu predsednika resnicoljubni, korektni in imeli malo manj preganjavice pred novinarji, bi lahko že včeraj odgovorili na primer takole:

1. Ali drži, da je predsednik vlade na dopust v Grčijo potoval z zasebnim letalom?
Na dopust je predsednik vlade potoval s čarterskim letom, ki ga je imel rezerviranega tudi za povratno potovanje, a je pot nazaj z družino opravil z najetim manjšim propelerskim letalom.

2. Zakaj je letel z zasebnim letalom?
Zaradi sinove bolezni so morali potovanje predčasno prekiniti.

3. Koliko je znašal strošek leta in kdo ga je plačal?
Cena leta je bila 9.500 evrov.

Se pravi, da bi lahko, če bi ravnali dobronamerno, v kabinetu medije že zdavnaj obvestili o tem, da je premier z zasebnim letalom letel le ob povratku, pa še to zaradi bolezni otroka. Glede na stampedo in linč novinarjev Mladine in Žurnala se res postavlja vprašanje, ali so to storili premišljeno in nalašč – vse v imenu novega križarskega pohoda proti izbranim (»nizkonakladnim«) medijem, ki so jim trn v peti, ali morda, vsaj v nekem trenutku, le iz nerodnosti ali nevednosti.

Ob tem bega še hermenevtika dogodka: dejansko je torej primarna informacija o Janševem poletu z zasebnim letalom na pol točna. Velja le za eno smer. Je pa res, da se kontekst bistveno spremeni: premier se ni predajal luksuzu, kot vse kaže, ampak je zasebno letalo najel le za to, da bi reševal otroka. Toda k temu, da tega nismo vedeli pravočasno, je bistveno prispeval sam. In očitno z razlogom. Če je ob tem za napad na medije celo zlorabil otrokovo bolezen, morda nikoli ne bomo vedeli – podobno kot ne vemo, ali je bil ta prepeljan v klinični center in kaj se je tistega petka zvečer z njim dogajalo. In res je, od tu naprej je zgodba zasebna stvar.

Poročilo o brezplačnikih na dosegu miške – izvolite, vzemite

Spodaj objavljam razvpito 77 strani dolgo poročilo o brezplačnikih (klikni na spodnjo sliko):

Žal poročilo javno ni nikjer objavljeno; pridobil sem ga tam, kjer ga lahko vsi. Ne razumem, zakaj je najmanj zanimanja zanj pokazal DNS, saj ponuja neposreden vpogled v novinarsko-politične povezave in antinovinarski značaj lepega dela naših političnih novinarjev, medtem ko je občutno članstvo ZNP pravzaprav v izdajanje brezplačnikov vpleteno in seveda iz tega razloga nima želje po njegovem razkritju. Že nekajkrat sem zapisal svoj ceterum censeo: za usodo novinarske in medijske avtonomije v Sloveniji bo indikativno videti, koliko zanimanja bodo novinarji pokazali za razkritje afere z brezplačniki. Še pred tem pa kajpada od dejstva, ali jih njihova lastna profesionalna svoboda sploh gane.

Naj spomnim, lani oktobra sprejeto poročilo je ugotovilo, da je bil namen izdajanja Ekspresa in Slovenskega tednika vplivanje na parlamentarne volitve leta 2008. Poslanci so ugotovili, da se je z brezplačnikoma prek diskvalifikacij političnih tekmecev želelo koristiti stranki SDS – tudi danes vladajoči stranki. Sprejet je tudi sklep, da je bil namen ustanovitve in izdajanja obeh časopisov prikriti (pred)volilno propagando oz. kampanjo ter sporno financiranje političnih strank. Prav tako je DZ s sklepom ugotovil, da se je šlo »v tem primeru izvajanja negativne politične kampanje« mimo veljavne zakonodaje.

Kasneje je bila vsebina poročila označena s stopnjo tajnosti, zaradi česar poročilo ni bilo dosegljivo niti v delni obliki. Po uskladitvi z  informacijsko pooblaščenko je poročilo postalo javno, vendar so v njem ostali zakriti nekateri deli, ki vsebujejo poslovne in bančne skrivnosti – tudi po pritožbi, ko je več prosilcev zahtevalo dostop do informacij javnega značaja in s temi kopijo poročila Preiskovalne komisije za ugotovitev in oceno dejanskega stanja izdajanja in financiranja brezplačnih tednikov »Slovenski tednik« in »Ekspres«, kot se uradno imenuje.

Kdo je prejemal honorar za pisanje v brezplačnike

Toda potem je poročilo postalo dostopno s prekritimi številnimi podatki, o njem so nekateri mediji, še zlasti Delo in Mladina, veliko poročali, vendar danes očitno nikogar prav posebej več ne intrigira. Mladina je septembra 2011 pisala ne le o novinarskih piscih v brezplačnike, ampak tudi prejemnikih honorarjev za to pisanje, kar seveda niso vsi novinarji, ki so pisali vanje ali pri njih sodelovali:

Vemo pa, kdo so bili resnični prejemniki avtorskih honorarjev, ki jih je stranka SDS tako posredno plačala v zameno za novinarske zmazke in ki svojih resničnih imen niso hoteli razkriti.

To so Silvester Šurla, sedaj predsednik Združenja novinarjev in publicistov ter odgovorni urednik tednika Reporter, to je Metod Berlec, odgovorni urednik tednika SDS Demokracija, to je Barbara Urbanija, sicer žena odgovornega urednika multimedijskega centra RTV Slovenija (MMC) Uroša Urbanije, ki je bil leta 2008 notranjepolitični urednik na Slovenski tiskovni agenciji (STA), to je Aleš Žužek, sedaj novinar MMC, prej novinar STA, to so Aleš Kocjan, Tadeja Vrtovec in Peter Avsenik, vsi še vedno novinarji STA, to je Aleš Andlovič, novinar Slovenskih novic, to je Monika Kubelj, novinarka Reporterja, in pa Maja Pirš, sodelavka revije Kapital in mariborskega festivala.

Brezplačniki in cerkev

Prav danes mediji znova pišejo o finančni polomiji mariborske nadškofije, npr. o stečaju podjetja Betnava. Žal manj omenjajo njeno vpletenost v izdajanje brezplačnikov – škofje so garali tudi za brezplačnike in ti so v veliki meri mariborska zgodba. Sedež njihovega novinarskega pogona je bil verjetno na Titovi. Iz poročila in spoznanj komisija izhaja, da je mariborska škofija na posreden način skoraj v celoti financirala izhajanje brezplačnika Slovenski tednik. Ostal je polmilijonski dolg izdajatelja Slovenskega tednika, podjetja Progresija. Predsednik uprave holdinga Zvon Ena Simon Zdolšek je med nastopom pred komisijo dejal, da ima holding do Progresije odprti dve terjatvi, v enem primeru gre za posojilo, v drugem pa za odstopljeno terjatev. Julius Fond, ki se je pozneje pripojil Zvonu Ena, je Progresiji dal več posojil, na koncu se je to združilo v eno, vredno 200.000 evrov, ki še ni poravnano.

Prav tako je obstajala še odstopljena terjatev v višini 300.000 evrov. Gre za dogovor med Zvonom Ena in Media Polisom. Media Polis je bil dolžnik Zvona Ena, ker pa je Progresija dolgovala Media Polisu, so sklenili pobotanje s terjatvijo, ki jo ima Progresija do Media Polisa. Terjatve so oslabili, je takrat pojasnil Zdolšek, po njegovem mnenju pa je realno pričakovati le delno poplačilo. Direktor podjetja Media Polis Marjan Novak je sicer na zaslišanju na eni od prejšnjih sej članom komisije pojasnil, da so Progresiji posodili več kot 600.000 evrov, večina posojila pa še ni povrnjena.

Kakšen interes so v Zvonu videli v izdajanju Slovenskega tednika? Zdolšek  je odgovoril, da se je zadeva začela kot eno posojilo, ki pa je nato preraslo »v možnost dodatnega angažiranja«. Tudi sam direktor Progresije Andrej Lasbaher je ponujal lastniški vstop v Progresijo, vendar je bil po Zdolškovih besedah prav vsebinski del brezplačnika ključen, da do tega ni prišlo. Kot priča je tedaj nastopil tudi nekdanji direktor Dravskih elektrarn Maribor Damijan Koletnik, ki sprva sploh ni želel odgovarjati na vprašanja, nato pa je dejal, da se ne spomni, ali je bila s Progresijo podpisana in realizirana kakšna pogodba. Pozneje pa je pojasnil, da »kolikor je on seznanjen«, pogodba ni bila realizirana. Koletnik je zaslovel po 21 milijonov evrov posojila Zvonu Ena. Nastalo je tako rekoč javno-zasebno partnerstvo mariborskih podjetij, ki so se našla v projektu Slovenski tednik.

»Cerkev ni imela nobenih koristi od brezplačnikov, prej škodo. Vsekakor pa mariborska škofija ni na račun tega dobila nobenih uslug kot poplačilo za posojila,« je povezave med Cerkvijo in brezplačniki komentiral Krašovec. Melita Župevc je tedaj kot primer mogoče usluge predstavila dvorec Betnavo in podjetje Betnava, d. o. o., ki je na državnem razpisu dobilo denar. Krašovec je njene domneve zavrnil: »Škofija je kandidirala pri več projektih, tudi za Betnavo, ki je spomenik državnega pomena. Mi smo Betnavo prijavili na razpis, na nekaterih državnih razpisih smo uspeli, na nekaterih pa ne – tako je bilo tudi z Betnavo. Na enem razpisu nismo uspeli, na naslednjem pa smo po nekaterih popravkih in dopolnitvah dosegli zadostno število točk in na razpisu smo uspeli.« (Zgornji tekst je delno povzet po tem zapisu).

Nekaj zapisov, povezanih z brezplačniki in mariborsko nadškofijo:

ena, dva, tri, štiri, pet, šest.

Osvobodimo tisk!

No, za polnjenje luknje komentiranja slovenske medijske krajine so ob 3. maju poskrbeli tudi v Večeru. Strokovnjak za takšno analizo je ob Goranu Novkoviću postal še ameriški veleposlanik v Sloveniji Joseph A. Mussomeli.

Kolumne ameriških veleposlanikov v slovenskem časopisju so vedno presežek, vreden pozornosti, morda analize. Takšne, kjer bi ti komentirali naše medije, so izjemno redke in nepričakovane. Tiste, kjer bi naše medije kritizirali, pa še bolj. Mussomeli zmore vse to.

Svoboda tiska ogrožena

Veleposlanik ni skoparil z obtožbami in preciznimi ocenami. V članku z udarnim naslovom »Osvobodite tisk!« poskuša ravnati poznavalsko in analitično; med drugim alarmantno ugotavlja:

V Sloveniji je svoboda tiska ogrožena na dva načina. Prvič, uradno medijsko svobodo ovira samocenzura v slovenskem tisku. Tako denimo skorajda ni opaziti napredka na poti k resnični spravi glede 2. svetovne vojne, kar je deloma posledica nezadostnega poročanja o povojnih zločinih, ki so še vedno občutljiva tema. Čeprav slovenski zakoni in ustava ščitijo svobodo in pravice novinarjev, utegnejo tisti, ki pogumno preiskujejo aktivnosti in dejanja, ki bi jih nekateri radi zatajili, zato plačati visoko ceno. Svoboda tiska se ne more krepiti, če se novinarji ne počutijo svobodni, da lahko raziskujejo vse zgodbe, ne da bi jih bilo strah maščevanja…

Naj za začetek povem, da letošnji 3. maj v Sloveniji nikakor ni izzvenel v splošni dramatični apel, da bi bila svoboda slovenskih medijev, in prav ta, ogrožena. Bilo je veliko opozoril glede socialnega položaja novinarjev, še več trkanja po prsih, presenetljivo malo  sicer običajnih povzetkov objave lestvice svobode RSF, celo SDS tradicionalno ni brala levit in izražala nezadovoljstva. V tem smislu je Mussomeli velika izjema s svojo ugotovitvijo: naši mediji so neosvobojeni. Kako je to možno? Kako je mogoče, da ameriški veleposlanik uporablja bolj radikalno govorico od naše desnice?

Včasih svobodni, danes ne

Pred nekaj leti smo bili deležni neverjetnih manipulacij s stališčem State Departmenta o naši medijski situaciji. Dežurni komentator Branko Grims je takrat ugotovil:

Po domače povedano, mediji so pri nas povsem svobodni, niso pa tako zelo pluralni, kot bi si vsi skupaj želeli. To pa je seveda sporočilo, ki je za naš odbor izjemno pomembno in potrjuje, da smo v minulem letu že storili prve korake v pravo smer.

Grims je bil takrat tako močno navdušen nad poročilom (ki ga je razumel čisto po svoje), da je dal izrezati stavek iz njega in ga nalepiti na steno za njim. Stavek se je glasil (kratka analiza je tule): »The media were active and independent but did not express a broad range of political views.«

Solijo nam pamet

Človek, ki je veliko storil za medijsko svobodo in predvsem svobodo RTV Slovenija iz vrst takrat in danes vladajoče SDS, namreč dr. Stane Granda, je poročilo označil za zabavno soljenje pameti:

Ali hoče Amerika soliti pamet Evropi? Amerika izvaja kulturno in znanstveno nasilje nad evropsko kulturo in znanostjo. Nihče več ne ocenjuje kvalitete razprave, ampak to, kje je bila objavljena. Takšna poročila se mi zdijo sicer zelo zabavna, vendar se z Ameriko ne identificiram v nobenem pogledu. Na ameriške ocene, če povem po pravici, ne dam nič.

Se pravi: situacija se je v Sloveniji do danes poslabšala. ZDA so 2006 ugotavljale, da imamo pri nas svobodo, če sledimo Grimsu, medtem ko je njegov kolega ugotavljal, da nam Američani že ne bodo prali možganov. Le kaj se je zgodilo, da je na oblasti ista SDS, Američani nam solijo pamet, da osvobodimo tisk (in smo jim glede na neodzivnost naših novinarjev hvaležni), Grimsa pa je zamenjal ameriški veleposlanik? Strange days, indeed!

Tone je na Urški, Tone ni na Urški in lažna dilema

Maj 2012 si bom zapomnil po novi ločnici v slovenski medijski blaznosti. Kaj bi s standardnim slovenskim manihejstvom, z ideološkimi in političnimi ločnicami na leve in desne, konservativne in liberalne, projanšistične in antijanšistične, udbomafijske in zveličavne medije. Ne, osnovna prelomnica delitve na dva pola je postala bolj profana, da ne rečem vulgarna: prvi pol medijev verjame, da je Tone bil na Urški. Recimo temu taboru »TnU«. Drugi pol tega ne verjame. Ali ne verjame kar tako, Tone ni bil na Urški. Recimo temu taboru: »TnnU«. Če bi se izkazalo, za kar obstaja precej indicev, da je ločnica resno/rumeno postala povsem identična ločnici levo/desno, bi to štel za eno najbolj dramatičnih spoznanj za slovenske medije v celoti in velikanski izziv za domačo medijsko in politično etiologijo.

Dva tabora in Lojze na Urški

Ta ločnica ni karikirana, temveč realna. Ne vem sicer, v kakšni meri sovpada s siceršnjim večnim manihejstvom, kar bi zlahka preverili, če bi na Urški bil Lojze. Bi v tem primeru Bojan Požar, Finance in vsi Janševi medijski sateliti izkazovali enako raziskovalno vnemo? In obratno, bi jo izkazovali tisti drugi? O primeru Toneta na Urški sem že pisal in dokazoval, da ni pametnega razloga, da obsojamo tabor »TnnU«, ker o tem ne poroča – na način, kot si to predstavlja druga stran. Kar namreč želi početi tabor »TnU«, je prav to, da eliminira kot neprofesionalen in spolitiziran nasprotni tabor.

No, danes sem lahko znova osupnil, ko sem videl, da se Finance s kar tremi prispevki hkrati (no, vsaj tri sem zaznal) postavljajo v tabor »TnU«: s člankom, v intervjuju z Bojanom Požarjem in v kolumni direktorja in odgovornega urednika Financ Petra Frankla. Ob slednjem vedno dvignem obrvi, sploh ko ga zagledam v Medijski preži.

Tone, ki ni postal Anton, ker so posredi babure

Frankl v članku z naslovom »Tone, ki ni postal Anton«, lepo pritrjuje vsem, ki že dolgo trdimo, da med rumenim tiskom in Financami ni prav nikakršne razlike. Diskurzivni slog plastično indicira povedano:

Tone Rop bi lahko bil zvezda slovenske in tudi evropske socialne demokracije. A vselej je bil žrtev svojega značaja. Moral bi biti Anton, a nikoli se ni znal brzdati. Ženske, ki mu niso bile všeč, je pred vsemi ozmerjal za »babure«; lahko bi omenili še kaj hujšega, res se je dogajalo, a to bi bilo preveč nespodobno. Simpatično tikanje vsakogar se je prevečkrat spremenilo v grožnje in psovanje, tako telefonsko kot tudi v živo. Ker se ni znal obvladati, sploh ni nenavadno, da je ob Urški Čepin glavna zvezda Požareporta. Je pa velika škoda.

Na kar namiguje direktor, je dvoje: adhominalni pripisi zoprnih značajskih potez Toneta Ropa po njegovem legitimirajo njegovo pojavljanje v zgodbi iz »TnU«. Frankl sicer konkretno ne pove, da verjame v ta scenarij, vendar vanj zelo neposredno namiguje. Prav mu je, Tonetu, da se mu je to zgodilo, seveda implicitno predpostavlja, da je vse res. Njegova poanta je celo kvazimoralistična: dober politik, a slab značaj, ki ga je pokopal. Nikoli ne bo Anton, ostal bo le Tone, zvezda Požareporta. In pozabi dodati: tudi Financ in še koga. Toda kako lahko moraliziramo glede nečesa, česar faktično sploh nismo dokazali?

Lažna dilema

Dilema obeh taborov »TnnU« in »TnU« je lažna, ker netočno predpostavlja, da o zgodbi bodisi smemo poročati na način »Tone je bil na Urški«, če je bil, bodisi ne smemo, če ni bil. Se pravi: manihejstvo prinaša v slovenske medije slepoto, ki onemogoča sleherno javno razpravo, ki ni debata o tem, ali je Tone bil na Urški in bomo o tem pisali, ali pa ni bil in o tem ne bomo. Toda edini način, da o tem pišemo, zanesljivo ni le prva ali druga možnost. Ne, v sferi javnih razprav, le en dan po sladkih in penečih besedah o kritičnem in analitičnem novinarstvu v duhu svobode medijev, torej na četrti maj, bi pač smeli razpravljati tudi o tem onstran teh dveh možnosti, na substancialen način. Se pravi: kaj je javni interes v tem primeru in kaj je pravica do zasebnosti, tudi če ne poznamo dejanskega stanja? Kaj sploh sledi, če je bil Tone na Urški? Ta primer je namreč preprost: tabor »TnU« se moti, ker nas potrjeno dejstvo, ali je Tone bil na Urški, ne rabi zanimati, saj gre za tip medijske informacije, kjer po mojem mnenju vednost o tem dejstvu ni v javnem interesu. Iz istega razloga pa se moti tudi nasprotni tabor – v zmoti sta oba. Ne potrebujemo fakticitete  in končnega odgovora, na kom je bil Tone in zakaj zaradi tega, ker je bil na nekom, nikoli ni postal Anton. Ne, slediti moramo principu, ali sploh obstaja kakšen javni interes o takem poročanju, o primeru pa lahko pišemo še na številne druge načine in razkrivamo različne perspektive.

Manihejski boj pomembnejši od vsebinske razprave

Refleks, da bomo o tem poročali šele, ko se bo razkrilo, da ima prav tabor »TnU«, do takrat pa bomo molčali, ni dober – predpostavlja namreč, da bomo s tem dali koncesijo taboru »TnU«, sprejeli njegov diskurz in njegovo igro. Kar bi moral tabor »TnnU« storiti, je torej dopustiti razpravo: do tega trenutka pa se sploh nismo dotaknili jedra, razpravljali nismo niti o javnem interesu, še manj o nedovoljenem prikritem snemanju, ki ga tabor »TnU« sploh ne problematizira, ampak smo znova pri manihejstvu, kjer vsaka stran za drugo meni, da je del zarote. Znova smo pri klasični slovenski političnomedijski paranoji: mi ne bomo o tem pisali, ker o tem pišete vi. Ali: mi smo profesionalni in o tem ne bomo pisali, ker o tem pišete vi, ki ste neprofesionalni. Ali: mi smo resni, vi ste rumeni. Dejstvo, da smo prispeli do takšnega bednega stanja, imam v veliki meri za učinek samozaljubljenega in samozadostnega novinarskega ceha. Ki si ne postavlja in dejansko ne želi postavljati žgočih profesionalnih in etičnih vprašanj, kakorkoli že to na tretji maj razglaša za svojo prioriteto. Namesto tega ves čas gleda proč in klika na tipko »IGNORE«, pozive k razpravam pa bojkotira. Glede tega, da tabloidi naplavijo možnost razprav o moralnih dilemah, ima prav celo Marko Crnkovič, ki potem povsem absurdno meni, da prav to tabloide dela za splošno koristne po sebi.

O javnem interesu Toneta na Urški, tudi v luči današnjih zapisov v Financah,  pa naslednjič.

Družinski problem: je RTV državna ali javna?

Danes je direktor direktorata za medije Miro Petek povedal:

RTV ni državna televizija, je javna televizija.

Njegov strankarski šef Janez Janša pa je pred nekaj leti razložil nasprotno, in to decidirano:

Jaz prvič slišim, da nacionalka ni državna. Ni vladna, torej vladna institucija, je pa zagotovo državna. Če je nacionalna, potem je državna. (intervju, TV Slovenija, 4. 4. 2005)

Se pravi resen družinski problem za šefa in njegovega javnega uslužbenca: je RTV državna ali ni državna? Zmenite se.

No, to ni le družinski, temveč splošen politično-medijski problem: bo Slovenija imela dve državni televiziji ali dve javni televiziji? To (sicer neprecizno definirano) vprašanje ob ustanavljanju SIOL TV (ali nekaj takega) je danes zastavil državljan in sledil je izmikajoč odgovor:

Kakšen je vaš pogled na ustanavljanje telekomove televizije Siol TV, glede na to, da je telekom v večinski državni lasti? bosta to dve državni televiziji nato? – ena se financira direktno od davkoplačevalcev, druga pa posredno?

<Miro Petek> Kljub poplavi različnih medijev je za pluralizacijo slovenskega medijskega prostora dobrodošla vsaka nova medijska pobuda. RTV ni državna televizija, je javna televizija, pri vpisu v razvid medijev pa se glede lastništev ne sprašujemo. Mogoča je torej tudi ustanovitev tovrstne televizije, vendar na našem direktoratu vloge za vpis nove televizije doslej nismo prejeli.

Imate prav, če ste na to pomislili, a so že drugi namesto vas: hujše od ene državne televizije sta dve državni televiziji.