Slovenske medijske metastaze: hudodelske združbe novinarjev

Razmere v slovenski novinarski krajini, na katere konstantno opozarjam, so postale malodane teroristične. Samopohabljanje in dejstvo, da je en novinarski »pol«, k sreči v manjšini, politično postrojen, ne opravičuje drugega, da tak postroj razume kot legitimen in gleda proč. Stopnje novinarskega sovraštva, se pravi sovraštva novinarjev med njimi sami, so se strmoglavo dvignile v zadnjih dveh letih, sploh po volitvah 2011. Če velikokrat govorimo o sovražnem govoru v javnem diskurzu, je ta zdaj zajel novinarske hiše. Zgodba z MMC je že takšna.

Hudodelske združbe in primer MMC

Ne pomnim, da bi kdaj bilo huje: če gre verjeti eni, je tista druga skupina novinarjev zanjo hudodelska združba:

»Jasno je, da gre za hudodelsko združbo«.

Tako pravi novinar in urednik Uroš Urbanija za skupino drugih devetih novinarjev MMC RTVS, in pritrdili so mu njegovi krogi. Še huje, ker je v to sveto prepričan, jih je ovadil zaradi hudodelskega združevanja, ob skoraj ducatu drugih očitanih kaznivih dejanj. In res, 294. člen Kazenskega zakonika pod razdelkom »Hudodelsko združevanje« pravi:

 (1) Kdor sodeluje v organizirani hudodelski združbi, ki ima namen izvrševati kazniva dejanja, za katera se sme izreči kazen več kot treh let zapora, se kaznuje z zaporom od treh mesecev do petih let.

(2) Kdor ustanovi ali vodi združbo iz prejšnjega odstavka, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do osmih let.

Kot izhaja iz njegove ovadbe, ovaditelj ni imel v mislih nenovinarsko prakso, npr. promet z mamili. Ne, ciljal je točno na njihovo »hudodelsko« novinarsko motivirano delovanje, na nekakšen obračun z njim na mestu odgovornega urednika MMC. Žal zelo pozna reakcija DNS (ampak da je le, kajne) ni pritrdila takšnemu razumevanju, saj smo v njihovi javni izjavi prebrali poudarek:

Da gre za obliko pritiska in politične diskvalifikacije kaže tudi dejstvo, da Urbanija novinarjem med drugim očita tudi hudodelsko združevanje in ogrožanje varnosti.

Povedano drugače, v DNS ne verjamejo v »iskrenost« Urbanije in njegove kazenske ovadbe, da so novinarji MMC hudodelska združba. Menijo, da je to zgolj dejanje umetnega pritiska in politične diskvalifikacije avtorja (in pozneje Janševih medijev). S takšnim hermenevtičnim avtomatizmom obtožb o pritiskih sem imel vedno veliko težav – poslužujeta se jih oba novinarska pola pri nas, v resnici pa na neki ravni ustavlja natančnejšo diagnozo. Naj pojasnim.

Verjeti vs. diskvalificirati

DNS očitno razmišlja takole: Urbanija se v svojih obtožbah sklicuje na izmišljeno ravnanje  novinarjev v MMC, da bi jih politično diskvalificiral. Njegov cilj je opisati jih kot hudodelsko združbo. Razlaga anticipira, da bivši odgovorni urednik MMC s svojo kazensko ovadbo v resnici ne misli resno – da blefira. Na podlagi kakšne evidence si kdo lahko upa trditi kaj takega? Kaj pa, če je stvar bistveno hujša: avtor verjame, da je ravnanje novinarjev v MMC hudodelsko združevanje, in to sploh ne ali vsaj ne s primarnim namenom, da bi jih diskvalificiral? Zakaj izključiti njegovo kakorkoli že napačno prepričanje, da se novinarji MMC pač združujejo v hudodelsko bando – če prav razumem, ne zato, da bi kot novinarji druge metali v jame, kot izhaja iz nekega proslulega, z vdorom v zasebno pošto pridobljenega citata, za katerega ni niti jasno, ali je pristen ali ne. Ne, zgolj zaradi njegove lastne razrešitve z mesta odgovornega urednika. Če poenostavim: ako Urbanija iskreno verjame, da ima opraviti s hudodelsko združbo, kakorkoli že imaginira in se pri tem moti, potem ni mogoče govoriti o tem, da namerno diskvalificira. In obratno. Se pravi, da se gibljemo na zelo spolzkem terenu, ki je še bolj spolzek, kot nakazujejo v DNS: če namreč nek del novinarjev res verjame, da je drug del novinarjev hudodelen, je takšna recepcija bistveno hujša od tega, kot če bi pri tem zgolj diskreditirali.

Vojna z novinarji vs. vojna med novinarji

Izjave DNS skoraj nihče ni objavil. Celo člani društva DNS niso dovolj poskrbeli za njeno navzočnost: novica STA jih je povzela šele naslednji dan zvečer (!), na prvo mesto pa je postavila istovrstno izjavo ZNP. Na podoben način so se mazohistično in samorazgaljujoče poklonili na samem MMC portalu. Takšno matrico opažam tudi sicer: DNS ni prepričan v promocijo svojih izjav, medtem ko je promocija ZNP na drugi strani izpeljana dovršeno.  Tudi komentarjev novinarjev o dogajanju v kolumnah sploh nisem zasledil – še en indikator. V mandatu 2004-2008 sem beležil kronologije političnih vojn z mediji, kot je temu dejal takratni zunanji minister. V tem mandatu smo prešli na nekaj nemisljivo bolj drastičnega, vojne novinarjev s hudodelnimi novinarji.

Teater Primorje in novinarski statisti

Kakšni bi morali biti novinarski postopki v primeru žalostne zgodbe reševanja gradbenega velikana Primorje, kjer preti, da bo na cesti ostalo skoraj 1400 delavcev? Vzemimo svež primer.

Včerajšnje bizarne scene prihoda skrivnostnega atlantskega rešitelja Juliana C. Frosta III. v Slovenijo (ob nujnem spremstvu Andreja Drapala, nedavno pridržanega v drugi zadevi), gospod je s svojim podjetjem Icon Capital Group menda zadnje upanje za Primorje, rahlo spominjajo na drugega, duhovnega rešitelja, ki je prav tako včeraj pristal na mariborskem letališču (in v objemu mariborskega župana). Tako en kot drugi sta, se bojim, odigrala svojo funkcijo metanja peska v oči. Čeprav bi rekel, da je zlorabljen le en, drugi pa sodeluje v igri.

Interpretacijska dilema je tudi v tem primeru, kot da se iz primerov SCT, Vegrad in drugih nismo nič naučili, silno enostavna: se pred nami odvija organizirani circus fantasticus s navidez čudežnimi Robini Hoodi, z idejo kupovanja časa in dokončnega izčrpanja podjetja, ali pa naj res raje verjamemo v navdušujoč scenarij, po katerem je ameriški investitor v svoji dobrodušnosti med partijo pokra v svoji mehiški restavraciji (na TV?) slučajno naletel na zanimivo ponudbo v Sloveniji, v katero je bil sprva pripravljen vložiti nekaj 100.000 evrov, na koncu pa je ugotovil, da je ta dežela čudovita in jih z veseljem investira tudi 100 milijonov?

Slamnato, ki te ljubim

Kako verjeten je torej scenarij, da za Icon Capital Group dejansko stojijo sedanji lastniki iz Primorja Holding, točno tisti, ki naj bi pred leti denar iz podjetja nakazovali na številne račune v tujini? Zaradi česar Julian C. Frost III. zelo verjetno nikoli ne bo investiral svojih domnevnih 30 milijonov v podjetje (ali celo 100 in več), zato nihče ni videl niti enega evra, ki bi ga že investiral v podjetje, niti ni nakazal obljubljenega denarja za plače delavcev, niti ni nihče srečal ali videl kakšnega izmed menda navzočih angleških in ameriških strokovnjakov, ki preučujejo dokumentacijo poslovanja podjetja, niti ni dokazil, da ima na bankah obljubljena sredstva, niti ni izkazov, kateri so bili doslej uspešni posli podjetja, niti pojasnil, zakaj Icon Capital Group na njihovih naslovih kot podjetja sploh ne poznajo in zakaj njihovi telefoni brnijo v prazno. Iz vsega tega bi lahko sklepali, da je podjetje slamnato in da je Frost na obisku v Sloveniji s čisto drugim poslanstvom – recimo po nareku »naročnika« kupovati čas, ko se izteče enoletni rok, da bi iz stečajne mase Primorja padlo vse tisto, kar je v njej še ostalo.

Zabavljaško, konservativno ali kako drugače

Žal vsi indici kažejo v to smer – in upam, da organi pregona zgodbo spremljajo, saj bo sicer g. Frost investiral še v Stožice. Dober človek pač. Kako naj torej v tej situaciji postopa novinar? Katera je prava doza skepse, kako naj svoje indice in induktivno znanje sporoči javnosti in državljanom? Bojim se, da sta dva pristopa povsem zgrešena: »zabavljaški«, kjer se novinarji norčujejo in duhovičijo, češ saj vemo, da gre za teater, s čimer izražajo svojo pasivnost in vdanost – na veliko ogorčenje 1400 delavcev, ter »konservativističen«, v katerem se ne želijo spopasti s sumi in se zadovoljijo le s pustim navajanjem faktov, okleščenih vseh nakazanih dvomov.

Lep primer tega drugega pristopa je časopis Večer. Do tega trenutka je svojim bralcem o čudežnem ameriškem investitorju v Primorje privoščil točno dva krajša zapisa (prvi, drugi danes). Povzemam natanko tiste in vse tiste stavke, kjer se omenja podjetje Icon Group in njihov lastnik Julian C. Frost III.:

O dokapitalizaciji s 30 milijoni evrov naj bi se lastniki Primorja dogovorili s strateškim partnerjem, družbo Icon Capital Group iz Atlante, in družbo Patera S. R. L. iz Vidma (ta stavek je podnaslov)

Po včerajšnji skupščini Primorja, edinega večjega slovenskega gradbenega podjetja, ki se je ob potrpežljivosti bank še obdržalo pri življenju, čeprav ne more pravočasno poravnavati posojilnih obveznosti, so lastniki družbe (Primorje Holding, ki je v večinski lasti dolgoletnega bivšega direktorja Primorja Dušana Črnigoja) sporočili, da so se s strateškim partnerjem, družbo Icon CapitalGroup (Atlanta, ZDA), in njenim regionalnim partnerjem, družbo Patera S. R. L (Udine, Italija), dogovorili o dokapitalizaciji družbe v višini 30 milijonov evrov, skladno s sprejetim sklepom na zadnji skupščini družbe. Icon Capital Group je družinsko podjetje s sedežem v Atlanti, ki se ukvarja z investicijskim bančništvom in svetovanjem. To podjetje so prejšnji mesec v Sloveniji omenjali kot morebitnega vlagatelja v trgovski center v ljubljanskih Stožicah.

…

Denar za izplačilo plač naj bi prispeval novi strateški partner, Icon Capital Group iz Atlante v ZDA, vendar ga doslej na račun Primorja še ni nakazal.
Kot je včeraj na tiskovni konferenci v Ljubljani po poročanju Slovenske tiskovne agencije povedal predstavnik te družbe Julian Frost, ki ga zanimajo nekateri projekti v Sloveniji, bi bil nor, če bi denar za Primorje nakazal, preden bo končan skrbni pregled družbe.

Vidimo lahko, da sta se avtorici obeh člankov povsem zadovoljili s sterilno previdnim navajanjem nekaterih osnovnih dejstev. Bralec Večera si ni mogel ustvariti nobenega pomisleka, da bi resnica tega cirkusa lahko bila povsem drugačna. Prav naprotno, Frost je izpadel kot zelo razumen človek, ki »bi bil nor«, če bi denar nakazal. Sprašujem se, kaj bi na takšno poročanje porekli delavci Primorja?

Prinašalci miru in denarja

Medtem ko so nam nekateri včeraj prinašali mir, so nam menda drugi denar. Novinarska odgovornost, ugotavljam vedno znova, je brezmejno velika. Mediji so nas pitali s srce parajočimi naslovi »Dalajlama in Kangler prinašata mir v Maribor«. Točno na način, pred katerim sem svaril v zadnjem zapisu.  Koliko pravih informacij torej potrebujemo, da našim medijem več ne bomo dovolili, da nas obravnavajo kot naivno čredo in poskušajo hraniti z otročjimi scenariji?

Skrivajoči se škofje, mediji in javni interes

Je bil papež z mislimi te dni pri eks-slovenskih nadškofih, g. Uranu in g. Krambergerju? Kakšno veliko naključje, prav te dni je namreč Benedikt XVI. ob 46. svetovnem dnevu sredstev družbenega obveščanja v svet poslal poslanico o pomenu razmerja med tišino in besedo, kjer je med drugim zapisal:

Kadar se tišina in beseda medsebojno izključujeta, se komunikacija poslabša, bodisi zato, ker pride do nekakšne omame, bodisi zato, ker se ustvarja nekakšna hladna atmosfera; kadar pa se med seboj dopolnjujeta, komunikacija pridobiva vrednost in pomen.

Težko je razumeti, kaj točno je imel v mislih papež z omamo, vsaj ne v fazi škofovske verbalne komunikacije, toda hladno atmosfero je zadnje dni s strani SŠK in RKC čutiti v izobilju.

Živi ščit pred mediji

Ko smo včeraj že v drugo spremljali izmikanje obeh menda tako rekoč izobčenih, v zasebnost umaknjenih škofov pred mediji, prisilnih ali neprisilnih jetnikov tišine, smo lahko pomislili prav na dejstvo, da se je komunikacija tu poslabšala v prid medsebojnega izključevanja taiste tišine in nerodno zamolčane cerkvene besede. G. Urana so novinarji včeraj zaman čakali v Logatcu, kamor ni prišel maševati in je svojo udeležbo odpovedal v zadnjem trenutku. G. Krambergerja pa so pri birmovanju v Slovenskih konjicah v špalir vzeli v bran verniki, menda po njegovem naročilu, in s tem zgradili živi ščit pred mediji. Še več, kot so poročali na RTVS, medijem niso dovolili vstopa v cerkev, kar je lahko svojstven interpretativni izziv za novinarski ceh, medtem ko je Kramberger vprašanja ne le ignoriral, ampak je po maši hitro in skrivaj pobegnil s kraja.

Pravo vprašanje in zadnja vrata

Ko se današnje Delo sprašuje o tem, ali je RKC ustrezno reagirala in skomunicirala svoje škofovske zadrege glede vatikanskega dekreta, lahko to stori le retorično. Naslovno vprašanje »Ali se je slovenska RKC primerno odzvala  na finančni polom mariborske nadškofije?« je nekaj, na kar že poznamo odgovor. Kot takšno vprašanje ni zanimivo, odgovori tudi ne. Bolj akutno je tisto nasprotno: ali so se slovenski mediji primerno odzvali na izjave škofov, da bi zvedeli pravo resnico?

S tem v zvezi sem že pisal in predlagal devet vprašanj, na katere bi slovenski novinarji morali terjati odgovor in jih zastaviti svojim naslovnikom.

Seveda lahko vedno rečejo, da se druga stran izmika, beži pri stranskih vratih, dopušča le odgovore drugih, ne vpletenih, skriva oba škofa, odgovarja z »ne vem«, se predaja tišini, ne besedi. In tudi ne mislim, da so medijski vdori v cerkev in zalezovanje škofa pri njegovih verskih opravilih kakšna posebej dostojna novinarska manira. Toda vprašanja so ne le neodgovorjena, ostala so tudi nezastavljena.

Novinarski zdrsi in piar

Na tej strani sem problematiziral tri vidike zadnje cerkvene afere. V prvem zapisu sem pokazal, na kakšen način nekateri slovenski mediji, konkretno Večer, poročajo o polomu mariborske nadškofije na izrazito pristranski, cerkvi naklonjen način. V drugem sem ugotavljal, da so poročila o domnevnem očetovstvu škofa Urana eksegetsko slaba: g. škof ni izjavil, da nima otroka, ampak zgolj, da so domneve o njegovem očetovstvu neutemeljene. V tretjem sem poskušal pokazati, da vprašanja škofom niso bila najboljša, da niso bila vsa in da so predvsem nezastavljena ali brez odgovora. V delu desnih medijev se je pričakovano razvil obrambni refleks, nekateri pa so se zadovoljili s spontanim »gate-keeping« in na ta način pomagajo RKC po liniji svojih političnih šefov.

Očetovstvo in javni interes

Neodvisno od vseh teh pripomb pa je jasno, da je RKC sama sebi največji sovražnik, ne mediji. Če bi prisluhnila poslanici svojega papeža, bi to lahko uvidela. V njenem maksimalnem interesu je, da svojim vernikom in javnosti pove resnico, če želi ohraniti pozicije moralne avtoritete. Če je zgodba o vatikanskem dekretu napačna in lažna, lahko z isto moralno avtoriteto govorca (božje) resnice informacijo ovrže. Podobno velja npr. za pikantno zgodbo o očetovstvu – tako kot politike mediji preganjajo, če so se včeraj sklicevali na družinske vrednote, potem pa so jih zasačili v postelji z ljubicami, ima tudi najširša javnost pravico vedeti, ali škofje pridigajo eno in delajo drugo. V zgodbi z očetovstvom g. škofa ni nič zasebnega in privatnega. Javni interes je tu povsem izpričan. In naloga medijev je, da delujejo v skladu z njegovim poslanstvom.

Novinarstvo med nesolidarnostjo in ekscesnostjo: primer MMC

Zadnje javno pismo trinajstih novinarjev MMC je spet ostalo v javnosti spregledano. Povsem po krivici in zelo simptomalno. Okoliščine in linč, ki so ga bili deležni ti novinarji, predstavljajo enega večjih novinarskih ekscesov v zadnjih letih. Še več, vredni so analize kot neverjetno zgoščena ilustracija in prispodoba številnih temeljnih novinarskih zadreg slovenskih medijev: ideološke spolitiziranosti novinarjev, notranjih nesoglasij med njimi, spolitiziranosti in ignorance RTVS, nesolidarnosti ceha, nemoči in apatije DNS, logike manipulacij in zrcalnih pripisov, perverznega sprevračanja pozicij žrtve in rablja. Vse je tu, vse je v enem.

The making of MMC by Urbanija

Pravkar mediji poročajo o mariborski okrogli mizi Inštituta Jožeta Pučnika na temo svobode medijev – na njej so modrost delili Uroš Urbanija, Bojan Požar in novinarji Financ. Takšna je trenutna resničnostna podoba domače shizoidne novinarske krajine – žal ne virtualna. Ideološka spolitiziranost novinarjev, ki jo omenjam v primeru RTVS, se nanaša na nasilno politično evangelizacijo MMC RTVS, kot si jo je zamislila garnitura Guzej-Vasle-Možina-Gerič in Grandov programski svet RTVS z nastavitvijo Uroša Urbanije za odgovornega urednika MMC jeseni leta 2009. Takrat sem zaradi tega dejanja protestno odstopil kot član programskega sveta RTVS – bilo je urnebesno očitno, da kandidat ne izpolnjuje osnovnih pogojev in kriterijev, da je verjetno nastavljen z namenom in da je programski svet robotizirano programiran (vsaj glasovanje je hitro to pokazalo), da ustvarja grimsovizijo. To so bili časi, ko sem v slabih dveh letih naštel več kot 50 novinarskih ekscesov (šikan, pritiskov, politikantskih kiksov) v RTV hiši, jih tudi objavil. Spomnil se, da sem ob vsem drugem v svojem kratkem mandatu spisal 24 vprašanj vodstvu o istih ekscesih in v vednost vsem medijem. Odzivnost je bila majhna, npr. v Večeru nikakršna.

Moji štirje protesti v zadnjem letu, naslovljeni na Programski svet, dva od teh zaradi politične pristranosti MMC, so do tega trenutka ostali brez najmanjšega odgovora poklicanih – ignoranca, ki si jo človek težko predstavlja. Da ne bo pomote – zanjo ni kriv dr. Granda, svet že dolgo vodi dr. Jernej Pikalo, pa tudi vodstvo zavoda je povsem drugo. Še en dokaz popolne neobčutljivosti in nojevstva vodstva RTVS, da bi reševalo ali zaznalo probleme. Raje se je pretvarjalo, da problema ni, vse apele in pritožbe, ki bi jih po svojih lastnih pravilnikih moralo obravnavati, pa metalo v koš!

Nojevstvo politično homogenega vodstva RTV presega tistega pod Guzejem in ni naključno, je strukturno nujno. Notranja nesoglasja med novinarji, ki jih omenjam, ne zadevajo internih sporov med njimi v uredništvu MMC. Ne, ti so bili tempirana bomba: Urbanija je s svojo ekipo evidentno želel ustvariti desni politiki ustrežljiv medij, ki bo dominiral na spletu, in pri tem res bil uspešen in povsem neblokiran – predstavljam si, da so temu sledili upori tistih sodelavcev, ki jih novinarska nevtralnost in profesionalnost nekaj pomenita. Na to jasno kaže tudi konec pisma. Dogodki v uredništvu MMC so bili neposreden veren izraz odsotne volje in želje vodstva, da uredi razmere, kot tudi notranjih političnih trenj v hiši, ki je potihoma paktirala z Janšo in dopuščala ekscesnost. Očitno so Pahorjevi in Janševi vodilni kadri na radioteleviziji presodili, da bodo živeli v harmoničnem sožitju, toda pri tem so se ušteli, ker niso razumeli, da v vsebinskem oziru takšna simbioza ni mogoča – toda ne v smislu mehčanja različnih političnih pozicij tega ali onega novinarja, ampak z vidika novinarske načelnosti in operativnosti konkretnega dela. Če kaj, so novinarji uredništva MMC bili in so čista žrtev politizacije javnega zavoda, ki izvira z vrha in ni le stvar ravnanja Uroša Urbanije in njegovih kolegov.

Medli odzivi na javno pismo

Če sem prav preštel, so predvčerajšnje pismo novinarjev MMC objavili le redki spletni mediji: SIOL, dnevnik.si, vecer.com. Tiskani mediji so se jim izognili. Bedno. Skrajno žalostno se mi zdi dejstvo, da Društvo novinarjev Slovenije (DNS) ni zmoglo stališča o anonimni objavi osebne korespondence med novinarji MMC, ki jo je nekdo očitno nepooblaščeno prebiral, skopiral, objavil in, kot kaže, tudi po svoje prikrojil. Vmes so spletno stran s tem pismom zaprli. Ne, DNS je novinarje je raje prepustil diskreditacijam drugega ceha, ki deluje neskrito politično. Še več, tudi zadnjega pisma, ki ga omenjam, ni objavilo na svoji strani ali ga kakorkoli podprlo, je pa na začetku leta kolege pozvalo k večji solidarnosti, da bi bila ironija večja! Čeprav so isti Janševi mediji z diskreditacijami napadli celo informacijsko pooblaščenko, ki v tem primeru preverja kršitve varstva osebnih podatkov oziroma sume storitve kaznivega dejanja kršitve tajnosti občil. Prijava vdora v zasebne elektronske poštne predale je bila narejena na policiji. V takšni defenzivni in molčeči drži se pač ne gre čuditi, če iz dneva v dan zmaguje agresivna, diskreditacijska in politikantska narava antinovinarstva.

Pismo, ki ga spodaj objavljam tudi sam, vsebuje nekaj zanimivih momentov. Prvič, v njem trinajst novinarjev pove, da jih ob razkritju zgodbe o »njihovem« dopisovanju ni kontaktiral noben novinar – kar pomeni, da so vsi katastrofalno padli na izpitu iz bazične in osnovnošolske profesionalnosti. Ko novinar ne pokliče niti kolega, kaj naj potem pričakujemo šele ob »nenovinarjih«?

Drugič, ta druga plat, ki ni bila slišana, je grozljiva: novinarji ne poročajo le o vdoru v njihovo pošto, ampak tudi o tekstovnih manipulacijah in ponarejanju njihove vsebine. Tretjič, zelo redko med našimi novinarji naletimo na »kesanje« in priznanje lastne napake. Podpisani so zmogli prav to: ne le, da so priznali svojo, ker so o svoji situaciji ves čas molčali (dogajanjem na MMC sem posvetil številne zapise na tej strani), ampak drugih novinarjem polagajo na srce, da te napake ne ponovijo.

Samoumevnost vdora v zasebno komunikacijo – manire, ki jih od nekod poznamo

Pismo novinarjev MMC, ki je odziv na zapis na spletni strani Dnevnika:

V zadnjih dneh so se v določenih medijih pojavili članki o domnevnem “tajnem” dopisovanju med nekaterimi sodelavci MMC-ja RTV Slovenija. Sklicujejo se na anonimen blog, kjer naj bi bila objavljena naša zasebna pisma z zasebnih elektronskih naslovov. Ob tem nihče pri nas ni preveril, ali navedbe v tem anonimnem blogu sploh držijo. Objavljeni delčki naših zasebnih pogovorov so namreč izbrani zelo selektivno, izbrisani so pomembni deli izjav, postavljene so v drugačne vrstne rede, iztrgane iz konteksta, z namerno napačnimi interpretacijami, nekateri zapisi so dodani naknadno in povsem izmišljeni. Gre torej za ponaredke, članki, ki se nanje sklicujejo, pa so zavajajoči in polni laži. Zanikamo vse obtožbe, da bi kogar koli hujskali ali želeli komur koli škodovati.

Obračun na MMC v policijski preiskavi

Pred letom dni je ves svet spremljal škandal, ki si ga je privoščil eden najbolj znanih britanskih časopisov News of the World. Na dan je prišlo, da so vdrli v zasebno komunikacijo posameznikov in objavili dele informacij, ki so jih pridobili. Javnost je bila zgrožena, začele so se kazenske preiskave, posledično pa je ta časopis z dolgoletno tradicijo nehal izhajati.

Zdaj smo bili žrtve vdora v zasebno komunikacijo prek zasebnih elektronskih naslovov nekateri novinarji MMC-ja RTV Slovenija. Nekdo je nezakonito in nepooblaščeno zlorabil zasebna dopisovanja po zasebni (!) elektronski pošti med sodelavci in prijatelji. A namesto, da bi nas določeni mediji obravnavali kot žrtve kaznivega dejanja, to zlorabo sami še potencirajo.

Očitno je za nekatere novinarje vse, kar najdejo na spletu, gola resnica, preverjanje točnosti zbranih informacij, izogibanje nekorektnemu in žaljivemu predstavljanju podatkov ter nujno potrebno pridobivanje odziva pri objavljanju informacij, ki vsebujejo hude obtožbe, pa so le mrtve črke na papirju novinarskega kodeksa. Poudarjamo, da citiran blog anonimneža v izmišljen kontekst postavlja dele nezakonito pridobljenih zasebnih pogovorov, naša imena pa krivično blati. Prav tako se je dokaj nespretno lotil potvarjanja zapisanega z urejevalnikom besedila.

Zadnji dve leti je bilo vzdušje v redakciji MMC-ja RTV Slovenija zelo negativno, napeto in polno nesoglasij. Ves čas smo vse težave, ki smo jih imeli z nekdanjim odgovornim urednikom MMC-ja gospodom Urošem Urbanijo, želeli reševati korektno znotraj hiše. Nanje smo opozarjali tudi vodstvo, kar je naša dolžnost in predvsem pravica. A odločitev, da javnosti s težavami znotraj uredništva in našim nasprotovanjem resnim profesionalnim zdrsom ne seznanjamo, je bila napaka. V zadnjih dveh mesecih, odkar gospod Uroš Urbanija ni več odgovorni urednik MMC-ja, smo namreč nekateri od nas konstantno obravnavani v določenih revijah ter portalih, kjer se nas žali in blati.

Upamo, da kolegi iz drugih novinarskih hiš ne bodo ponovili naše “napake” in bodo javnost takoj obvestili o šikaniranju, grožnjah, kršenjih novinarskega kodeksa in pritiskih na novinarje z nezakonito pridobljenimi in prirejenimi zasebnimi podatki.

Tanja Kozorog Blatnik, Lan Dečman, Slavko Jerič, Ana Jurc, Maja Kač, Alenka Klun, Aleksandra Kerin Kovač, Anja Pavlič, Kaja Sajovic, Erna Strniša, Ana Svenšek, Blaž Tišler, Brina Tomovič.

Poročilo o brezplačnikih na dosegu miške – izvolite, vzemite

Spodaj objavljam razvpito 77 strani dolgo poročilo o brezplačnikih (klikni na spodnjo sliko):

Žal poročilo javno ni nikjer objavljeno; pridobil sem ga tam, kjer ga lahko vsi. Ne razumem, zakaj je najmanj zanimanja zanj pokazal DNS, saj ponuja neposreden vpogled v novinarsko-politične povezave in antinovinarski značaj lepega dela naših političnih novinarjev, medtem ko je občutno članstvo ZNP pravzaprav v izdajanje brezplačnikov vpleteno in seveda iz tega razloga nima želje po njegovem razkritju. Že nekajkrat sem zapisal svoj ceterum censeo: za usodo novinarske in medijske avtonomije v Sloveniji bo indikativno videti, koliko zanimanja bodo novinarji pokazali za razkritje afere z brezplačniki. Še pred tem pa kajpada od dejstva, ali jih njihova lastna profesionalna svoboda sploh gane.

Naj spomnim, lani oktobra sprejeto poročilo je ugotovilo, da je bil namen izdajanja Ekspresa in Slovenskega tednika vplivanje na parlamentarne volitve leta 2008. Poslanci so ugotovili, da se je z brezplačnikoma prek diskvalifikacij političnih tekmecev želelo koristiti stranki SDS – tudi danes vladajoči stranki. Sprejet je tudi sklep, da je bil namen ustanovitve in izdajanja obeh časopisov prikriti (pred)volilno propagando oz. kampanjo ter sporno financiranje političnih strank. Prav tako je DZ s sklepom ugotovil, da se je šlo »v tem primeru izvajanja negativne politične kampanje« mimo veljavne zakonodaje.

Kasneje je bila vsebina poročila označena s stopnjo tajnosti, zaradi česar poročilo ni bilo dosegljivo niti v delni obliki. Po uskladitvi z  informacijsko pooblaščenko je poročilo postalo javno, vendar so v njem ostali zakriti nekateri deli, ki vsebujejo poslovne in bančne skrivnosti – tudi po pritožbi, ko je več prosilcev zahtevalo dostop do informacij javnega značaja in s temi kopijo poročila Preiskovalne komisije za ugotovitev in oceno dejanskega stanja izdajanja in financiranja brezplačnih tednikov »Slovenski tednik« in »Ekspres«, kot se uradno imenuje.

Kdo je prejemal honorar za pisanje v brezplačnike

Toda potem je poročilo postalo dostopno s prekritimi številnimi podatki, o njem so nekateri mediji, še zlasti Delo in Mladina, veliko poročali, vendar danes očitno nikogar prav posebej več ne intrigira. Mladina je septembra 2011 pisala ne le o novinarskih piscih v brezplačnike, ampak tudi prejemnikih honorarjev za to pisanje, kar seveda niso vsi novinarji, ki so pisali vanje ali pri njih sodelovali:

Vemo pa, kdo so bili resnični prejemniki avtorskih honorarjev, ki jih je stranka SDS tako posredno plačala v zameno za novinarske zmazke in ki svojih resničnih imen niso hoteli razkriti.

To so Silvester Šurla, sedaj predsednik Združenja novinarjev in publicistov ter odgovorni urednik tednika Reporter, to je Metod Berlec, odgovorni urednik tednika SDS Demokracija, to je Barbara Urbanija, sicer žena odgovornega urednika multimedijskega centra RTV Slovenija (MMC) Uroša Urbanije, ki je bil leta 2008 notranjepolitični urednik na Slovenski tiskovni agenciji (STA), to je Aleš Žužek, sedaj novinar MMC, prej novinar STA, to so Aleš Kocjan, Tadeja Vrtovec in Peter Avsenik, vsi še vedno novinarji STA, to je Aleš Andlovič, novinar Slovenskih novic, to je Monika Kubelj, novinarka Reporterja, in pa Maja Pirš, sodelavka revije Kapital in mariborskega festivala.

Brezplačniki in cerkev

Prav danes mediji znova pišejo o finančni polomiji mariborske nadškofije, npr. o stečaju podjetja Betnava. Žal manj omenjajo njeno vpletenost v izdajanje brezplačnikov – škofje so garali tudi za brezplačnike in ti so v veliki meri mariborska zgodba. Sedež njihovega novinarskega pogona je bil verjetno na Titovi. Iz poročila in spoznanj komisija izhaja, da je mariborska škofija na posreden način skoraj v celoti financirala izhajanje brezplačnika Slovenski tednik. Ostal je polmilijonski dolg izdajatelja Slovenskega tednika, podjetja Progresija. Predsednik uprave holdinga Zvon Ena Simon Zdolšek je med nastopom pred komisijo dejal, da ima holding do Progresije odprti dve terjatvi, v enem primeru gre za posojilo, v drugem pa za odstopljeno terjatev. Julius Fond, ki se je pozneje pripojil Zvonu Ena, je Progresiji dal več posojil, na koncu se je to združilo v eno, vredno 200.000 evrov, ki še ni poravnano.

Prav tako je obstajala še odstopljena terjatev v višini 300.000 evrov. Gre za dogovor med Zvonom Ena in Media Polisom. Media Polis je bil dolžnik Zvona Ena, ker pa je Progresija dolgovala Media Polisu, so sklenili pobotanje s terjatvijo, ki jo ima Progresija do Media Polisa. Terjatve so oslabili, je takrat pojasnil Zdolšek, po njegovem mnenju pa je realno pričakovati le delno poplačilo. Direktor podjetja Media Polis Marjan Novak je sicer na zaslišanju na eni od prejšnjih sej članom komisije pojasnil, da so Progresiji posodili več kot 600.000 evrov, večina posojila pa še ni povrnjena.

Kakšen interes so v Zvonu videli v izdajanju Slovenskega tednika? Zdolšek  je odgovoril, da se je zadeva začela kot eno posojilo, ki pa je nato preraslo »v možnost dodatnega angažiranja«. Tudi sam direktor Progresije Andrej Lasbaher je ponujal lastniški vstop v Progresijo, vendar je bil po Zdolškovih besedah prav vsebinski del brezplačnika ključen, da do tega ni prišlo. Kot priča je tedaj nastopil tudi nekdanji direktor Dravskih elektrarn Maribor Damijan Koletnik, ki sprva sploh ni želel odgovarjati na vprašanja, nato pa je dejal, da se ne spomni, ali je bila s Progresijo podpisana in realizirana kakšna pogodba. Pozneje pa je pojasnil, da »kolikor je on seznanjen«, pogodba ni bila realizirana. Koletnik je zaslovel po 21 milijonov evrov posojila Zvonu Ena. Nastalo je tako rekoč javno-zasebno partnerstvo mariborskih podjetij, ki so se našla v projektu Slovenski tednik.

»Cerkev ni imela nobenih koristi od brezplačnikov, prej škodo. Vsekakor pa mariborska škofija ni na račun tega dobila nobenih uslug kot poplačilo za posojila,« je povezave med Cerkvijo in brezplačniki komentiral Krašovec. Melita Župevc je tedaj kot primer mogoče usluge predstavila dvorec Betnavo in podjetje Betnava, d. o. o., ki je na državnem razpisu dobilo denar. Krašovec je njene domneve zavrnil: »Škofija je kandidirala pri več projektih, tudi za Betnavo, ki je spomenik državnega pomena. Mi smo Betnavo prijavili na razpis, na nekaterih državnih razpisih smo uspeli, na nekaterih pa ne – tako je bilo tudi z Betnavo. Na enem razpisu nismo uspeli, na naslednjem pa smo po nekaterih popravkih in dopolnitvah dosegli zadostno število točk in na razpisu smo uspeli.« (Zgornji tekst je delno povzet po tem zapisu).

Nekaj zapisov, povezanih z brezplačniki in mariborsko nadškofijo:

ena, dva, tri, štiri, pet, šest.

Osvobodimo tisk!

No, za polnjenje luknje komentiranja slovenske medijske krajine so ob 3. maju poskrbeli tudi v Večeru. Strokovnjak za takšno analizo je ob Goranu Novkoviću postal še ameriški veleposlanik v Sloveniji Joseph A. Mussomeli.

Kolumne ameriških veleposlanikov v slovenskem časopisju so vedno presežek, vreden pozornosti, morda analize. Takšne, kjer bi ti komentirali naše medije, so izjemno redke in nepričakovane. Tiste, kjer bi naše medije kritizirali, pa še bolj. Mussomeli zmore vse to.

Svoboda tiska ogrožena

Veleposlanik ni skoparil z obtožbami in preciznimi ocenami. V članku z udarnim naslovom »Osvobodite tisk!« poskuša ravnati poznavalsko in analitično; med drugim alarmantno ugotavlja:

V Sloveniji je svoboda tiska ogrožena na dva načina. Prvič, uradno medijsko svobodo ovira samocenzura v slovenskem tisku. Tako denimo skorajda ni opaziti napredka na poti k resnični spravi glede 2. svetovne vojne, kar je deloma posledica nezadostnega poročanja o povojnih zločinih, ki so še vedno občutljiva tema. Čeprav slovenski zakoni in ustava ščitijo svobodo in pravice novinarjev, utegnejo tisti, ki pogumno preiskujejo aktivnosti in dejanja, ki bi jih nekateri radi zatajili, zato plačati visoko ceno. Svoboda tiska se ne more krepiti, če se novinarji ne počutijo svobodni, da lahko raziskujejo vse zgodbe, ne da bi jih bilo strah maščevanja…

Naj za začetek povem, da letošnji 3. maj v Sloveniji nikakor ni izzvenel v splošni dramatični apel, da bi bila svoboda slovenskih medijev, in prav ta, ogrožena. Bilo je veliko opozoril glede socialnega položaja novinarjev, še več trkanja po prsih, presenetljivo malo  sicer običajnih povzetkov objave lestvice svobode RSF, celo SDS tradicionalno ni brala levit in izražala nezadovoljstva. V tem smislu je Mussomeli velika izjema s svojo ugotovitvijo: naši mediji so neosvobojeni. Kako je to možno? Kako je mogoče, da ameriški veleposlanik uporablja bolj radikalno govorico od naše desnice?

Včasih svobodni, danes ne

Pred nekaj leti smo bili deležni neverjetnih manipulacij s stališčem State Departmenta o naši medijski situaciji. Dežurni komentator Branko Grims je takrat ugotovil:

Po domače povedano, mediji so pri nas povsem svobodni, niso pa tako zelo pluralni, kot bi si vsi skupaj želeli. To pa je seveda sporočilo, ki je za naš odbor izjemno pomembno in potrjuje, da smo v minulem letu že storili prve korake v pravo smer.

Grims je bil takrat tako močno navdušen nad poročilom (ki ga je razumel čisto po svoje), da je dal izrezati stavek iz njega in ga nalepiti na steno za njim. Stavek se je glasil (kratka analiza je tule): »The media were active and independent but did not express a broad range of political views.«

Solijo nam pamet

Človek, ki je veliko storil za medijsko svobodo in predvsem svobodo RTV Slovenija iz vrst takrat in danes vladajoče SDS, namreč dr. Stane Granda, je poročilo označil za zabavno soljenje pameti:

Ali hoče Amerika soliti pamet Evropi? Amerika izvaja kulturno in znanstveno nasilje nad evropsko kulturo in znanostjo. Nihče več ne ocenjuje kvalitete razprave, ampak to, kje je bila objavljena. Takšna poročila se mi zdijo sicer zelo zabavna, vendar se z Ameriko ne identificiram v nobenem pogledu. Na ameriške ocene, če povem po pravici, ne dam nič.

Se pravi: situacija se je v Sloveniji do danes poslabšala. ZDA so 2006 ugotavljale, da imamo pri nas svobodo, če sledimo Grimsu, medtem ko je njegov kolega ugotavljal, da nam Američani že ne bodo prali možganov. Le kaj se je zgodilo, da je na oblasti ista SDS, Američani nam solijo pamet, da osvobodimo tisk (in smo jim glede na neodzivnost naših novinarjev hvaležni), Grimsa pa je zamenjal ameriški veleposlanik? Strange days, indeed!

Družinski problem: je RTV državna ali javna?

Danes je direktor direktorata za medije Miro Petek povedal:

RTV ni državna televizija, je javna televizija.

Njegov strankarski šef Janez Janša pa je pred nekaj leti razložil nasprotno, in to decidirano:

Jaz prvič slišim, da nacionalka ni državna. Ni vladna, torej vladna institucija, je pa zagotovo državna. Če je nacionalna, potem je državna. (intervju, TV Slovenija, 4. 4. 2005)

Se pravi resen družinski problem za šefa in njegovega javnega uslužbenca: je RTV državna ali ni državna? Zmenite se.

No, to ni le družinski, temveč splošen politično-medijski problem: bo Slovenija imela dve državni televiziji ali dve javni televiziji? To (sicer neprecizno definirano) vprašanje ob ustanavljanju SIOL TV (ali nekaj takega) je danes zastavil državljan in sledil je izmikajoč odgovor:

Kakšen je vaš pogled na ustanavljanje telekomove televizije Siol TV, glede na to, da je telekom v večinski državni lasti? bosta to dve državni televiziji nato? – ena se financira direktno od davkoplačevalcev, druga pa posredno?

<Miro Petek> Kljub poplavi različnih medijev je za pluralizacijo slovenskega medijskega prostora dobrodošla vsaka nova medijska pobuda. RTV ni državna televizija, je javna televizija, pri vpisu v razvid medijev pa se glede lastništev ne sprašujemo. Mogoča je torej tudi ustanovitev tovrstne televizije, vendar na našem direktoratu vloge za vpis nove televizije doslej nismo prejeli.

Imate prav, če ste na to pomislili, a so že drugi namesto vas: hujše od ene državne televizije sta dve državni televiziji.

Novinarji in avtorefleksija

Predsednik DNS ugotavlja:

Ključnega pomena je tudi, da novinarji sami izplavajo iz apatičnosti in tišine, v kateri jih tudi v najhujših delovnih razmerah sili strah pred izgubo službe. Poleg tega, je dodal Stepišnik, bi morali novinarji poročati o lastnih napakah. Redkokateri medij namreč objavlja razsodbe novinarskega častnega razsodišča, ki zadevajo njegove novinarje.

V Pravilniku o delu NČR se lahko poučimo o naravi in pomenu razsodb ali priporočil, kot tudi njihovi javni objavi:

24. člen
Razsodbe in stališča NČR imajo status javnostim dostopnih dokumentov.
NČR jih posebej odpošlje:
1) udeležencem v postopku,
2) odgovornemu uredniku medija, v katerem je prišlo do kršitve Kodeksa novinarjev Slovenije.
Spoštujoč pravico javnosti do obveščenosti in izhajajoč iz odgovornosti novinarjev za etiko javne besede NČR s svojimi razsodbami, stališči in priporočili seznanja tudi najširšo javnost, tako da te dokumente pošlje v objavo slovenskim medijem. Razsodbe, stališča in priporočila NČR objavi tudi na spletni strani www.razsodisce.org. Na spletni strani razsodišča NČR objavi tudi pritožbe, ki so bile prekinjene ali niso bile obravnavane zaradi procesnih razlogov.

25. člen
Priporočila NČR so namenjena objavi v množičnih medijih. Z njimi želi NČR opozoriti najširšo in zainteresirane javnosti na pojave neetičnega ravnanja novinarjev in drugih udeležencev v procesih množičnega komuniciranja, spodbuditi širšo razpravo o teh pojavih, zlasti med novinarji, ter spodbuditi strokovne javnosti, da izoblikujejo rešitve, ki bi v prihodnje zagotovile spoštovanje etike javne besede.

Verjetno je v naravi stvari, da medij poroča predvsem o razsodbi njegove novinarke ali novinarja, vendar Pravilnik tega ne omenja specifično. Nikjer ne piše, da naj ne povzema drugih  razsodb – še več, da o njih poroča, je verjetno tudi zaželeno. Si torej želimo maksimuma ali minimuma, se bomo pritoževali le, če ne dosežemo minimuma? Preveril sem objave razsodb NČR v Večeru, kjer je zaposlen predsednik DNS in avtor zgornjega stališča. Ugotavljam, da je v letu 2012 časopis doslej objavil le eno razsodbo od letošnjih devetih – v primeru svoje novinarke Nine Ambrož. Preostalih osem ni omenjenih niti z besedico.

Nasploh verjetno velja, da se mediji odločajo za objave razsodb le v primeru svojih novinark in novinarjev – in drži, največkrat le selektivno in tedaj, ko so ti oproščeni. Toda argument, da bi morali objavljati le »svoje« razsodbe, je na silno majavih nogah.

Kaj je potem ostalo od spodbud k širši razpravi o neetičnih ravnanjih? Sam sem se na NČR naslovil petkrat (morda celo več), od tega le v enem primeru takrat, ko je šlo za poročanje o meni. V vseh preostalih primerih sem to storil z namenom spodbujanja razprave o novinarski etiki in kršitev, ki sem jih zaznal kot državljan in so se mi zdele skrajno akutne (poudarek ločeno na »skrajno« in na »akutne«). Kot sem ravnokar preveril, je npr. Večer poročal le v enem primeru (ironično, leta 2001, ko je šlo zame in ki s tega in drugih vidikov ni bil toliko zanimiv za širšo vsebinsko razpravo). Drugje ni bilo dosti bolje. Sprašujem se, koliko je volje po javnih razpravah o etičnih dilemah novinarstva v resnici in v kolikšni meri jo mediji sami vzpodbujajo?

Uradna stran DNS bi lahko vsebovala povezavo na stran NČR in s tem njene razsodbe že na vstopni strani. Sicer je ta zgledna in razsodbe kvalitetno argumentirane, čeprav se z vsemi ne strinjam. NČR je vsega spoštovanja vredna inštitucija, v razmerah tabloidizacije in antinovinarstva vedno bolj, in tudi količina opravljenega dela je gromozanska.

Sicer pa je sintagma »poročanje o lastnih napakah« širša od objav razsodb NČR in verjetno le segment kritike, ki je novinarji potrebujejo ali dopuščajo na svoj račun. Needs to be tested again. Findings so far: negative. 

RTV komedija – včeraj v plenicah, danes imitatorji lastne zamenjave

Vodstvo RTV Slovenija se, glede na obnašanje v stilu predsmrtne agonije, ko mu gre že na otročje, po vsem videnem sodeč poslavlja. Na vratih je Janša in tisto, kar je lahko samo na Balkanu samoumevno – politična pokoritev javnega servisa, tudi po načelih Grimsovega političnega zakona, ki ga je ubogo ljudstvo na referendumu kar dvakrat potrdilo. Kaj torej storiti? Generalni direktor Marko Filli in njegovi so se, zanimivo, zatekli v komedijo. Postali so komedijanti – tako rekoč dobesedno. Trgovina s plenicami, nastopi v humorističnih oddajah, imitacija in satira iz njihovih ust so nedostojnosti, ki jih silno redko vidimo. In nikakor ne naključne. Glede na sekvenčnost, o kateri sem pisal, namreč novo plonk pisanje zgodovine RTVS po načelu najprej tragedija, potem farsa, bi lahko rekel, da se je zdaj vmes nepričakovano vrinila še ena podetapa: najprej tragedija, potem komedija, in končno farsa.

Ja, to je tisto vodstvo, ki je vsa ta leta dobro kohabitiralo z Janševimi kadri v svojih vrstah in jim ščitilo hrbet – moj osebni dokaz so desetine dokumentiranih primerov politične pristranosti, npr. MMC RTV Slovenija, od katerih sem štiri oblikoval v prijave, vendar nikoli prejel niti vljudnostnega odgovora, kaj šele bil deležen obravnave. Proti vsem standardom in pravilom javne radiotelevizije. Nazadnje sem o tej ignoranci, ki ne more biti samo moja, temveč ima sistemsko obeležje, pisal tule. Vodstvo si je do zadnjega zatiskalo oči, politični ekscesi tipa Slak, Traven, Urbanija, Žužek, Kolednik etc. zanj niso obstajali. In zdaj bi se nam v novi vlogi komedijantov morali zdeti smešni?

Videti je, da je prišel trenutek slovesa – vsaj njihovo ravnanje izdaja takšen refleks. Generalnemu direktorju Marku Filliju ni preostalo drugega kot zabava, v stilu zadnje pokajene cigarete tik pred eksekucijo. Njegovo priložnostno darilo Sašu Hribarju na zadnji izredni seji programskega sveta, namreč zavoj plenic s pripisom »Najlepša hvala za pomoč! Zdaj jih ne rabim več!«, lahko zveni le še dekadentno humorno, njegov nastop v zadnji oddaji Radia GA-GA, kjer imitira samega sebe, pa je daleč od siceršnje duhovite geste, ker takšno duhovitost sesuvajo konteksti premišljenega rezanja avtorskega dela v režiji predsednika vlade. Na kar reagira, so potemtakem argumenti politične moči. Da njegovega seksističnega norčevanja na račun svoje podrejene, voditeljice Jasne Kuljaj, ki menda ni rešila svojega problema, ker »pravočasno ni dala«, niti ne omenjam.

To slovensko samoumevnost političnega odstrela, politične »jage« na novinarje, najbolje ilustrira epizodna vloga gagajevske imitacije direktorja TVS Mihe Lamprehta, zabeležena tudi v kamero. Lampreht kot imitator v nekem trenutku inscenirano stopi v studio, prepoznavno oponaša Vinka Vasleta, zapriseženega lojalista SDS, ki se zanima za to, če so njega, tj. Lamprehta, v programskem svetu že zamenjali. Ko sliši, da se bo to zgodilo vsak hip, Lampreht z glasom Vasleta pove, da skoči na eno kavo in pride nazaj. Ima še nekaj časa: čas menjave vodstva je blizu, enak je enemu kofetkanju. Na strani MMC so zgodbo obeležili in opisali takole:

Proti koncu oddaje izza vrat pokuka še Lampreht, ki z “ruralnim” naglasom (koga, prepustimo poslušalcem) povpraša, kje je Lampreht, če je še direktor sploh in koliko časa še bo. ”Dokler ga programski svet ne odstavi,” mrtvo hladno odvrne Hribar.

Notranji ustroj javnega servisa v kombinaciji z vladnim sklepom – najboljši vir navdiha za humoriste.

No, saj točno v tem je tragikomičnost in tragifarsičnost nastale situacije: tu ne gre več za najboljši vir navdiha za humoriste, ampak edini. Tudi ne gre več niti za humoriste – temveč za vodilne v RTV zavodu v novih vlogah, dobesedno. Najboljši vir navdiha je postal edini vir navdiha in tudi humoristi več niso to, what used to be. RTVS se je v svoji agoniji spremenila v stand-up komedijo.

P.S. Fotografiji sta objavljeni v povezavah MMC RTVS in avtorstvo je njihovo.

Politični zombiji, nov RTV diskvalifikator

V slovenskem novinarskem diskurzu se je začel samoumevno valjati nov priročni diskvalifikator: »politični zombiji«. Svež in zadnji primer je Tomaž Bratož v včerajšnjem Utripu (7.4.2012). V svoji predstavitvi ponedeljkovega srečanja levice (seveda jo je diskvalificiral v »tako imenovano levico«), torej PS in Zorana Jankovića, ki mu je Borut Pahor dal košarico, ter strank LDS, Zares, TRS in Stranke dela, je po kratki razlagi izostanka SD na srečanju na koncu naštel tiste, ki so na sestanek prišli:

Prišli pa so politični zombiji, Zares, LDS, TRS, Stranka dela.

Kdo so torej za javno radiotelevizijo walking-around politični zombiji? Vse zunajparlamentarne stranke, vsaj naštete. Ne spomnim se, da bi v prejšnjem mandatu za npr. zunajparlamentarno Novo Slovenijo trdili kaj podobnega. Sploh pa ne v času velikonočnih praznikov, vstajenja od mrtvih!

Politične zombije je v zadnjem obdobju med prvimi zdefiniral Marko Crnkovič januarja 2011 v svoji kolumni. V analizi proslave v Dražgošah jih je pripisal sledilcem partizanstva:

Med temi je seveda najbolj neprijetna ta, da vzbuja vtis, kot da imamo poleg prave države še paradržavo političnih zombijev, ustanovljeno leta 1942 in utemeljeno na eksplicitnih, ekskluzivnih vrednotah partizanstva.

Potem je definicijo razširil na obstoječo vladajočo koalicijo dr. Matej Makarovič maja 2011 v Demokraciji:

Smo v položaju, ki v zgodovini slovenske demokracije praktično nima primerjave. Še najbolj nazorna bi bila ocena, da nam vladajo nekakšni politični zombiji, bitja torej, ki so načeloma mrtva, a vseeno prav neprijetno aktivna. Seveda v slovenskem primeru ne gre za biološko mrtve, temveč za politično mrtve voditelje. Politično mrtvi so, ker so s svojim vladanjem zapravili glavnino podpore, ki so jim jo leta 2008 naklonili volivci, in je vsakomur – še najbolj pa njim samim – jasno, da jih bodo odplaknile že prve volitve kot temeljni mehanizem vsake demokracije.

Politični zombiji venomer opisujejo levico in seveda posredno slovenski medijski Jurski park. Tokrat so opisali vladajočo levico, Pahorja, Golobiča, Kresalovo. Označevalec je s tem doživel transformacijo: od »starostnikov«, ti. »old boys« in sivih stricev iz ozadja, do strank vladajoče koalicije in na koncu strank zunaj parlamenta, ki so, če uporabimo Makarovičev izraz, »neprijetno aktivne«. Z eno besedo: so prikladna označba novinarjev RTV Slovenija za tiste, ki nam niso in ne smejo biti všeč, pa četudi so zunaj parlamenta in četudi gre za novoustanovljene, še sveže stranke, npr. TRS in Stranko dela. So za nekatere novinarje zombiji vsi, ki niso prijetno naši, so pa neprijetno aktivni?

Če bi politično pristranost v tem primeru še lahko prenesli, saj gre za komentatorsko oddajo, je dejstvu, da je novinar uporabil žaljiv diskvalifikator, nemogoče ubežati. Še huje: njegova diskvalifikacija je maksimalna, saj je po ideološki diskreditaciji starostnikov in oblastnikov svojo puščico usmeril (tudi) v nič hudega sluteče politične new-comerje, ki so svoje stranke ustanovili šele včeraj, a jim menda nihče ni povedal, da so živi mrtveci.