Dosmrtni zapor za Janšo in novinarska želja

Nekateri ploskajo, spet drugi so zgroženi. Dr. Ljerka Bizilj naj bi Janši v obraz odkrito zabrusila, kar mu gre. Naj gre v zapor do smrti, če je kriv. Za svoj neposreden pogum je deležna ovacij na družabnih omrežjih. Spet drugi menijo, da je ravnala nespodobno. Sam sem na strani slednjih. Toda kako ob pomanjkanju volje po sleherni argumentaciji oceniti njen novinarski pristop, kdo ima prav, je očitek o nespodobnosti sploh lahko očitek proti profesionalnosti? Trdil bom še več, da za navdušenje nad novinarko ni najmanjšega dobrega razloga in da imamo, bolj po naključju, dobre argumente za takšno razlago še pred nastopom »delikta«. Proti sebi jih je podala kar Biziljeva že 31. maja. Večina je spregledala njen poprejšnji novinarski faux pas. Pa po vrsti.

Dosmrtni zapor za »dosmrtnega« predsednika SDS

Za kaj gre? Novinarka je 12. junija 2013 opravila intervju z Janezom Janšo na tretjem, parlamentarnem kanalu RTV Slovenija. Zgodilo se je en teden po razsodbi 5. junija, ko je bil Janša spoznan za krivega in obsojen, med drugim, na dve leti zaporne kazni. Intervju je nato zaključila vehementno:

»Gospod Janša, takole bi rekla. Želim si, da, če ste krivi, greste v zapor. Zaradi mene tudi do smrti. Enako naj ob krivdi velja za mojega sina ali mene. To si želim, a naj bo črno na belem. Predvidevam, da si tudi večina Slovencev želi, da je črno na belem. Jaz se z vami naslednjih 25 let res ne bi več na tak način ukvarjala.«

Kaj je s tem narobe? Dvoje, po moje. Prvič, nerelevantno je, s čim bi se želela ali ne želela ukvarjati novinarka Ljerka Bizilj naslednja leta svoje kariere. To, ali se želi ali ne želi ukvarjati z Janšo naslednjih 25 let, lahko zaupa svojim kolegicam v gostilni ali doma, za gledalce njenih oddaj pa ne sme in ne more biti  pomembno in prestavlja nek osebno intoniran wishful thinking. Bizarna prostodušnost ni dober alibi.

Drugič, nekomu želeti »dosmrtni zapor«, če je kriv, in to le zato, da se ne bi rabili ukvarjati z njim (ravno to vehementno zatrdi novinarka, torej vzpostavi vzročnoposledično povezavo), je take vrste vrednostna sodba, ki je zaradi svoje subjektivne narave ne le neprimerna za izrekanje na nekem mediju (in še to javnem zavodu, kjer imajo višje kriterije), temveč po sebi neokusna, žaljiva in ekscesna. Sploh pa,  če je podana intervjuvanemu človeku v obraz in v trenutku, ko sodba še ni pravnomočna. Če danes nekateri gojijo (politične) simpatije do takšne poteze, bi si drznil reči nasprotno: nobene profesionalno dobre osnove ni za to, da bi lahko takšno gesto pozdravili. Prav nasprotno.

Ko pobrskamo po kodeksu novinarjev, bomo ugotovili, da se je novinarka približala kršitvi zahteve iz drugega člena, ki pravi: »Novinar se mora izogibati nekorektnemu, osebno žaljivemu predstavljanju podatkov in dejstev.« Osebno verjamem, da je o kršitvi tega člena smiselna razprava, čeprav je primer verjetno zelo na meji, dasitudi se žal uporabljena dikcija verjetno bolj nanaša na žanr poročila kot komentarja, a bi se smiselno morala na oboje. Novinarka pa je nedvomno podala svoj osebni komentar.

Kdaj sme novinar soditi in poučevati sodišča

Večina javnosti, ki se danes zgraža ali aplavdira Ljerki Bizilj, je popolnoma spregledala sicer na čistem izteku oddaje z njene strani omenjeno okoliščino, da se bo (v oddaji) le ponavila. Kar je namreč novinarka zabrusila upravičeno presenečenemu Janši v obraz, ni nekaj novega. Popolnoma iste besede in enako poanto je že izrekla v oddaji na istem kanalu 31. maja; pod »poanto« mislim na njeno željo po dosmrtnem zaporu in njeno zahtevo, da se naslednjih 25 let ne želi ukvarjati z intervjuvancem.

Posnetek je dostopen tukaj in ne spomnim se, da bi se po predvajanju TV kolumne kdo zgražal nad povedanim, niti ploskal. A to ni najpomembnejše. V taistem komentarju, napisanem po javnosti obelodanjenem predlogu tožilca Andreja Ferlinca po dveletni zaporni kazni in pred končnim dnevom branja razsodbe, si je Biziljeva privoščila prostodušno branje kozjih molitvic sodnikom in tožilcem. Poglejmo nekaj poudarkov:

 »Gospodje, če je kriv, naj gre v zapor, ampak krivda mora biti stoodstotno dokazana.«

»Ampak gospodje, dokažite mu, da je kriv, če je res.«

»Otipljive dokaze potrebujemo, spoštovani sodniki in tožilci! Kar smo doslej slišali, se mi zdi premalo prepričljivo.«

»Res si ne želim, da je Janez Janša problem naslednjih 25 let.«

Četudi o RTV Slovenija in njeni regulaciji programskih standardov nimam dobrega mnenja,  si vendarle domišljam, da razprava o Ljerki Bizilj in tem, zakaj Janšo na javnem zavodu le ni dobro pošiljati v dosmrtni zapor, zaradi tega bistveno presega navedeno dilemo. Izrečene sugestivne besede namreč predstavljajo prejudiciranje, educiranje in posledično dvomljenje v odločitve tožilstva in sodišča, in to še pred izrekom sodbe. V tem oziru so oblika pritiska na njihovo delo. Z vidika novinarske etike so povsem nedopustne in jih ni mogoče opravičiti z zagovorom »svobode izražanja«, ki si jo menda lahko novinar privošči v komentarju.

Dvomim pa, da bosta o tem imela kaj povedati Programski svet RTV Slovenija in DNS. Dosedanje izkušnje pritrjujejo nizkim pričakovanjem.

Standard in standard slovenske družbe znotraj teorije zarote

Slovenski mediji so bili včeraj in danes evidentno močno fascinirani nad zapisom v avstrijskem Standardu o obsodilni sodbi v korupcijskem procesu Patria. O tem pričajo izjemno številni povzetki sicer silno kratkega komentarja – zaradi česar je tovrstna fascinacija še zanimivejša.

Komentar Adelheid Wölfl so povzeli prav vsi najpomembnejši pri nas, z izjemo RTV SLO: STA, 24ur, Delo, Dnevnik, Večer, Mladina, Planet SIOL, Primorske novice, itd. Zapis je bil nemudoma deležen tudi sovražnih reakcij v Janševih medijih, npr. v Demokraciji. Tu je le nekaj hitrih povezav:

http://www.dnevnik.si/slovenija/v-ospredju/der-standard-politiki-kot-jansa-ne-razumejo-kaksno-skodo-povzrocajo-s-svojimi-teorijami-zarote

http://www.siol.net/novice/svet/2013/06/jansa_sluzi_kot_primer_stanja_slovenske_druzbe.aspx

http://www.delo.si/novice/politika/jansa-julija-timosenko-in-sluzba-drzavne-varnosti.html

http://www.mladina.si/144983/der-standard-jansa-ni-timosenkova/

http://www.demokracija.si/slovenija/politika/21612-leviarska-komentatorka-v-der-standardu-pod-vplivom-vojnovia-ali-jano

http://web.vecer.com/portali/vecer/v1/default.asp?kaj=3&id=2013060705924571

http://www.24ur.com/novice/slovenija/slovenija-zdaj-potrebuje-zaupanje-ne-pa-paranoidne-fantazije.html

http://www.primorske.si/Slovenija-in-svet/Der-Standard–Jansa-vsepovsod-vidi-zarote.aspx

Metavprašanje o fascinaciji

Avtorica piše o tem, kakšno škodo povzročajo državi Janševe teorije zarote – neposredno govori o paranoidnih fantazijah in njihovem impaktu na globoko politično krizo v trenutku, ko Slovenija tone. Med drugim ugotavlja:

A problem je globlji od opisa psihičnega stanja politika. Janša je tudi primer stanja slovenske družbe. Nima nobenega spoštovanja do sodbe sodišča, kot je bilo to mogoče videti v sredo iz njegovega odziva. In tudi velik del Slovencev nima zaupanja v pravno državo in politiko. Grozljivo veliko jih verjame v teorije zarote, podobno kot Janša, čeprav pogosto tudi z drugimi predznaki. Tako je večina vprašanih pred izrekom sodbe v korupcijski zadevi Patria dejala, da ne verjame, da bo Janša obsojen, saj da je sodstvo politično.

Morda bi si morali hevristično zastaviti elementarno vprašanje, kaj je tisti presežek zapisa v Standardu, da nas fascinira v takem obsegu? Smo v njem izvedeli nekaj novega, kaj bolj resničnega od tistega, kar že vemo ali kar nam ponujajo domači mediji? Bi morali spraševanje absolvirati kot napačno izhodišče, češ saj gre le za povzetek nekega tujega komentarja in nič več?

Govorim o razmerju medijske vednosti do vsebine: je, skratka, avstrijska novinarka povedala nekaj svežega in resniconosnega, ali pa so domači mediji fascinirani le nad dejstvom, da so slovenske politične posebnosti opazili tudi drugod po svetu? Je spoznanje, da je umrla domača krava, postalo resnično šele, ko nas je doseglo v osmrtnici tujega časopisa, prej pa tega dejstva nismo pripravljeni priznati? Ima trditev, s katero te dni strežejo v SDS, češ da se jim članstvo po obsodilni sodbi rapidno povečuje, zgolj vrednost prazne propagandne konstatacije, ali pa naraščanje, ne le trditev, poganja kakšna psihološka logika? Katera že in zakaj?

Zarota, paranoja in medijska vednost

Malce bom tečen: skoraj noben slovenski komentator ne le, da ni bil doslej sposoben artikulirati poante, kakšno otipljivo škodo povzročajo politične teorije zarote, temveč teorij zarot ni znal umestiti v širši horizont političnih dinamik in psihopolitike paranoje, jih spraviti v vzročno povezavo s strategijami širjenja sovraštva in diskreditacij, posledično pa ne le političnih, ampak tudi ekonomskih razmerij v državi. Kaj točno počnejo najbolj vidni opinion-makerji v državi vsa ta leta, ne vem. Z izjemo Vlada Miheljaka, Grege Repovža in še koga se običajno zadovoljijo s praznim, opreproščenim konceptom »teorije zarote«, ki ga razumemo kot instantno mehansko tehniko politične propagande. Toda teorija zarote je bistveno več od tega in njeni učinki so daljnosežnejši.

Sam žal nisem bil prepričljiv s svojo knjigo o psihopolitiki paranoje z naslovom »Paranoja, manipulacija in racionalnost« (2010). Tako sodim, da ni pritegnila pozornosti prav nobenega medija, z izjemo Mladine in Večera. Tudi moji številni zapisi o teorijah zarot (izbor tukaj) in paranoji (izbor tukaj) ne prepričajo nikogar, če sodim po reakcijah, še najmanj najbolj vidne medijske komentatorje Dela, Večera, Dnevnika, RTV SLO in drugih, čeprav so z njimi zelo dobro seznanjeni. Zato je, in to je moja teza, za slovensko novinarsko srenjo vendarle zelo dobro, da imamo Standard.

Avstrijska komentatorka je storila dvoje: povedala je nekaj, kar že vemo, a je to storila na način, da je njena trditev izrazito substancialna in diagnostična po svoji naravi: Janša je simptom slovenske družbe. Če ima prav, in sam ji prikimavam, bi morali zvoniti vsi zvonci. Kajti trditev predpostavlja, da nekaj ni narobe le z njim, temveč z nami vsemi. In predpostavlja še, da tega s svojo partikularno fokusirano kritiko Janše nismo opazili. Ali nočemo opaziti. Tisto, kar nočemo ali ne smemo opaziti, pa se v največji meri veže na medijsko vednost, ki nam jo posredujejo, servirajo in oblikujejo novinarji in uredniki. Kako so ti velikokrat povezani s politiko ter kako se to odraža na medijski vednosti, je seveda še en nerešljivi dodatek.

Javno pismo predsedniku Programskega sveta RTV Slovenija

Spoštovani g. Miran Lesjak! Ostro protestiram proti samovolji in ignoranci Programskega sveta RTV Slovenija, za katerega imam vse razloge, da mu ne zaupam. Naj poskusim utemeljiti svojo izkušnjo.

Od Programskega sveta vse od junija 2011 pričakujem zdaj skupno že štiri odgovore na svoje pritožbe. Dne 17. junija 2011 sem se obrnil na vas z zahtevo po obravnavi agitacije v oddaji Pogledi Slovenije. Pričakoval sem, da se Programski svet, ki ga vodite, opredeli do kršitev novinarskih standardov in poda ustrezno pojasnilo. Odgovora nisem nikoli prejel.

Dne 12. julija 2011 sem se obrnil na vas z zahtevo po obravnavi govorice političnih diskreditacij in novinarske pristranosti v intervjuju novinarja Aleša Žužka na straneh MMC RTV Slovenija, ki ga je opravil z dr. Matejem Makarovičem. Odgovora nisem nikoli prejel.

4. septembra 2011 sem zahteval, da se svet opredeli do prikazovanja nasilja na straneh MMC RTV Slovenija v primeru Dejana Zavca. Odgovora nisem nikoli prejel.

10. septembra 2011 sem vaš svet zaprosil, da se opredeli do objave zapisa in »ekskluzivnega dokumenta« na spletnih straneh MMC RTV Slovenija istega dne v članku Aleksandra Kolednika o aferi Patria. Odgovora nisem nikoli prejel.

Vsi štirje primeri po mojem prepričanju predstavljajo otipljive primere kršitev programskih standardov in poklicnih meril RTV Slovenija. Za vse sem v obrazložitvi navedel natančne argumente in razloge, s katerimi utemeljujem kršitve standardov.

Glede na moja večkrat ponovljena pričakovanja po odgovoru me je po dolgih mesecih dne 13. septembra 2011 poklical tedanji predsednik Programskega sveta dr. Jernej Pikalo in me prosil, če mu lahko na naslov vašega sveta znova pošljem vse štiri pritožbe, ker da bodo končno obravnavane. To sem naslednji dan po navadni pošti tudi storil. Vsi moji dopisi so torej po dvakrat v vaših arhivih na razpolago za obravnavo.

Ker tudi po tem dejanju prav nobenega odziva ni bilo, sem 23. decembra 2011 napisal javno pismo varuhinji pravic gledalcev in poslušalcev ter ugotavljal, da je vpričo delovanja vašega sveta njena funkcija bržkone odvečna. Pismo so objavili nekateri redki mediji, npr. Mladina, in tudi sama se je v svojem odgovoru pritožila, da vaš svet ne v mojem in še drugih primerih ne deluje na ustrezen način.

Javnost želim seznaniti, da tudi po skoraj dveh polnih letih (!) od sveta nisem prejel prav nobenega odziva, kar jemljem za nesramnost prve vrste. Tudi kot njegov bivši član, ki še dobro pomni, s kakšno zavzetostjo smo vselej obravnavali tovrstne pritožbe.

Če ne boste reagirali, bom prisiljen skupaj z drugimi verjeti, da je delovanje Programskega sveta RTV Slovenija popolna farsa, kar zadeva obravnavo in regulacijo kršitev programskih standardov in poklicnih meril, da o bontonskem odnosu do gledalcev in poslušalcev sploh ne govorim.

G. Miran Lesjak! Ob odgovorih na moje štiri pritožbe pričakujem tudi, da boste v svetu, ki mu predsedujete, javno prepričljivo pojasnili, čemu je pri vašem delu prišlo do takšne zamude. Ne zavoljo mene, temveč zaradi zaščite novinarstva kot takšnega, nenazadnje tudi ugleda javnega zavoda.

Boris Vezjak

Supersemantika in kazen za novinarja, ki ni nič novega

Novinar TV Slovenija Matej Korošec je sankcioniran. Odgovorni urednici Ksenija Petrovčič Horvat in Polona Pivec sta mu razložili, da zaenkrat več ne bo vodil oddaj informativnega programa v živo.

Kaj se je zgodilo? V Dnevniku TV SLO je 15. maja 2013 rekel nekaj, česar ne bi smel. Poglejmo najprej zapis v Večeru:

Novinarju Televizije Slovenija Mateju Korošcu so ob poročanju o obisku premierke Alenke Bratušek v Mariboru zaradi izjave v osrednjem dnevniku nacionalne televizije za šest mesecev prepovedali javljanje v živo v informativne oddaje TV Slovenija. Dejal je namreč: “Če sem pred leti ob obisku slovenskega premierja dejal, da ni povedal nič pametnega, lahko tokrat dodam, da ona ni povedala praktično ničesar, ne samo nič pametnega.”

Sankcija ni presenetila samo njega, ampak tudi Zorana Medveda, predsednika novinarskih sindikatov RTV Slovenija, Gabrijelo Milošič, nekdanjo sindikalno predstavnico, članico aktiva Društva novinarjev Slovenije in Koroščevo sodelavko, ter tudi kolektiv, v katerem Korošec dela. Polona Pivec, odgovorna urednica TV Maribor, pravi, da je morala Korošca sankcionirati po opravljenem telefonskem pogovoru s Ksenijo Petrovčič Horvat, odgovorno urednico informativnega programa RTV Slovenija: “Korošec je v prvem prispevku dnevnika naredil komentar z močno konotacijo.” Pivčeva sedaj sicer pravi, da ne gre za šestmesečno prepoved javljanja v živo v informativnih oddajah, ampak da bo Korošec lahko še naprej vodil oddajo Dobro jutro in tudi brez šikaniranja delal kot novinar, da se kratek čas ne bo smel javljati v živo pri političnih temah, pri drugih pa se bo lahko. In da bo imel nekaj več dežuranja ob praznikih. Petrovčič Horvatova pravi, da “Korošec ne bi smel podajati svojega mnenja, ampak bi moral gledalcem prepustiti, da si ustvarijo svojega”. Poudarja, da je treba upoštevati novinarski kodeks in da obe s Pivčevo mislita enako, namreč “da to ni novinarsko delo, kot si ga želimo. Novinar ne sme podajati pavšalnih ocen.”

Pivčeva še pravi: “Dejansko se je zlagal, saj premierka je nekaj povedala, ni bila tiho.” Sama je rekla Korošcu, da če bi rekel, da ni povedala  nič novega ali vsebinsko nič novega, bi bilo sprejemljivo. Korošec pravi, da se je o osnovnih navedkih dogovoril z dnevno urednico TV Dnevnika Ireno Ulčar, da ni kršil novinarskega kodeksa ali razžalil ministrske predsednice, v svojem kratkem javljanju pa je poudaril “le neučinkovitost zadnjih vlad pri spopadanju s problematiko Maribora in Podravja, predvsem pa presenetljivo kratek obisk premierke pri županu, ki v svoji nekaj sekund trajajoči izjavi ni dala nobenih obetov ob  krizni situaciji v Mariboru”.

Med ničem in ničemer novim

Primer je poučen, ker skozi semantični minimalizem lahko zelo natančno določimo, kaj je odgovorni urednici prepričalo, da sta novinarja TV Slovenija kaznovali.

Glede razlike je bil namreč poučen. Korošec je dejal:

(1)   “Če sem pred leti ob obisku slovenskega premierja dejal, da ni povedal nič pametnega, lahko tokrat dodam, da ona ni povedala praktično ničesar, ne samo nič pametnega.”

Očitano mu je, citiram vse očitke, da je njegov stavek komentar, da je močno konotiran, da je kršil novinarski kodeks, da ne bi smel podajati svojega mnenja, da je podajal pavšalne ocene, da se je zlagal. Pivčeva tudi pove, kaj bi bila pravilna drža: Korošec je lagal, ker premierka nekaj je povedala, ni povedala ničesar. Če bi, še dodaja, stavek oblikoval na način, da bi rekel, da ni povedala »nič novega« ali »vsebinsko nič novega«, bi bil stavek na mestu. S tem smo dobili natančno dikcijo, ki bi bila ustrezna.

Odgovoren novinar bi moral torej reči tole:

(2)   “Če sem pred leti ob obisku slovenskega premierja dejal, da ni povedal nič pametnega, lahko tokrat dodam, da ona ni povedala praktično ničesar novega, ne samo nič pametnega.”

Razlika je torej v ušivem pridevniku »nov«. V čem torej? Kaj dela točno naredi stavek (2) za tako dramatično drugačen od stavka (1)?

Po moje nič. V skladu s pragmatizmom jezika je tisti »nov« v prvem stavku že impliciran. Vrednostna sodba je bila, če kje, vsebovana v oceni »ni povedal nič pametnega« – ampak to je izjava, ki jo je zagrešil novinar lani, ko zanjo ni bil kaznovan. Toda ker trdi, da premierka ni povedala ničesar, jo pravzaprav vsebinsko sploh ne obtožuje, da ni »povedala nič pametnega« – torej je njegov edini greh skrit v drugem delu stavka in tistem »nič ni povedala«.

Komentar vs. informacija

Novinarju Korošcu je nadalje očitano, da je kršil novinarski kodeks. Toda katero njegovo določilo? Domnevam, da se meri lahko člen št. 15:

15. Novinar je dolžan ločiti informacijo od komentarja. Razlika med poročilom o dejstvih in komentarjem mora biti dovolj razvidna, da lahko naslovnik sporočila loči med dejstvi in stališči novinarja.

Kot vidimo, pa je smisel tega člena v prezenci ločevana dveh novinarskih žanrov s ciljem, da ne bil zaradi tega mešanja prišlo do napačne interpretacije pri uporabniku medija. Gledalec ali poslušalec bi se lahko znašel v položaju, ko je zaveden in nek komentar (ali interpretacijo) razumel kot dejstvo. Se je to pripetilo v danem primeru?

Če trdimo, da sta (1) in (2) identična, se to ni zgodilo. Skoraj neverjetno je, da bi gledalec lahko pomislil, da je premierka med obiskom v Mariboru molčala in bil zato strašno zaveden. Zato ni jasno, v kakšen smislu ne bi smel podajati svojega mnenja, ampak bi menda gledalcem moral prepustiti, da si ustvarijo svojega. Kako se to stori?

Dodatna dilema je, če je pri sankcioniranju novinarja šlo za politični pritisk ali udinjanje oblasti. Ne vemo zaenkrat. Poveden je Korošcev zagovor, kjer omenja, da ni imel namena »žaliti« predsednice vlade – to je seveda neka povsem druga topika, ki namiguje, da pravi razlogi niso v profesionalnem zdrsu, temveč v občutljivosti politikov. Ali je imel novinar za takšno obrambno strategijo podlago v kakšni vednosti več?

Srečen v Dobro jutro

Novinar bo menda lahko delal dalje, vendar ne v informativnem programu v živo. Milostno mu je dodeljeno vodenje oddaje Dobro jutro, pri čemer ne bo šikaniran (sic!). Skratka, obeta se mu lahkotno novinarsko življenje. Takšno nerodno zakrivanje delovnega suspenza s strani urednice indicira, da ni prepričana v svoje dejanje. Primer odpira vsaj dve dilemi. Prvo bodo verjetno pograbili Janševi mediji in hiteli dokazovati že omenjeni nov politični pritisk na RTV SLO. Drugi bo obvisel v zraku: razprava o tem, kaj točno je bilo v profesionalnem smislu v novinarjevem postopanju res narobe in ali je bila takšna kazen res sorazmerna in potrebna.

Videti rdeče: psihopolitika boja proti škratom

Nobenega dvoma ne more biti, nekateri močno verjamejo, da tej deželi še vedno vladajo rdeči škrati. V Murglah se skriva le majhna divizija, nahajamo se v rdečem oceanu, obkroženi z njimi. V svojem govoru pred glasovanjem, ki opisuje »dolgi pohod skozi rdeče morje slovenske tranzicije«, ki da se menda bliža koncu, je Janša na desetem kongresu stranke SDS v Celju pridevnik »rdeč« omenil nič manj kot 17-krat.

V besedilu se 32-krat pojavi beseda »monopol«, od tega v besedni zvezi »rdeči monopol« 14-krat in v besedni zvezi »rdeče morje« 3-krat. Medije, ki so odvisni od rdečih monopolov, omeni 10-krat, predvsem kot politično odvisne nosilce propagande, zavajanja in zamolčevanja pravih vzrokov.

Seeing red

Angleški pisatelj Jerome K. Jerome je davnega leta 1900 v svojem Three men on the bummel zapisal:

“I began, as the American expression is, to see things red.”

Na kakšen način Janša vidi rdeče? V angleščini fraza »to see red« pomeni izgubo samonadzora in nastop besnila. Obsežna repetitivna obarvanost v danem primeru predstavlja prej njegovo intenco, da članom svoje stranke ponudi tisto, na čemer jaha že desetletja: psihopolitiko zarote. Rdeči škratki okoli nas ustvarjajo medijske, gospodarske, finančne in druge monopole. V tem manihejskem dispozitivu antikomunizma, zimzelenem motivu politične mobilizacije, se je Janša to pot odločil, da bo povedano nekoliko pritajeno simboliziral predvsem z barvo. Že res, da poimensko našteje tudi »nadomestke nekdanjih partijskih komisij« (omenja informacijsko pooblaščenko, »korupcijski urad in komisijo«, navaja še delovanje Varuha človekovih pravic, Urada za varstvo konkurence, Agencije za trg vrednostnih papirjev, Računskega sodišča in Banke Slovenije). Toda zelo malo omenja nosilce strankarske politike; apel k zaroti je torej pomembnejši.

Na osnovno nevarnost, antikomunistično pretnjo, potemtakem manihejsko opozarja predvsem skozi asociiranje z rdečo barvo, pri čemer sebe in svojo stranko poudarjeno izpostavi kot nosilca borbe in tudi končne zmage proti nevarnemu rdečemu zmaju sredi rdečega morja.

Ideološki boj na požiralniku

S tem je Janša nehote odgovoril tudi Bruslju in svetovnim finančnim trgom, ki venomer ugotavljajo, da je velik del gospodarske krize pri nas politično pogojen: res je, Slovenija je ideološko zablokirana. Priznal jim je, da sredi maja 2013 in brodoloma države ne zna drugega kot iskati vzvode razdruževanja, gojiti sovraštvo med ljudmi in paranojo. Vendar presenetljivo v svojem nastopu ni omenjal tistega, kar sem zaslutil kot nov dominantni ideologem, s katerim operira zadnje čase, tudi s svojo novo knjigo. Kulturo življenja, ki jo on prinaša, je omenil šele v nastopu po glasovanju, kjer je kot edini kandidat za predsednika stranke prejel 522 od 533 veljavnih glasov delegatov. Obnovil je svoj sedmi mandat. Huronsko. No, »filozofski smisel zagovarjanja kulture življenja« je uvidel kar v nekajdesetletnem delu svoje stranke. So torej stranke, ki so na strani kulture življenja in tiste, ki so na strani kulture smrti. So naše in so njihove.

No, četudi je bil govor obarvan ekskluzivno rdeče, je v njem celo pro-sdsovski Bojan Požar videl premalo presežkov in pogrešal populizem (!), medtem ko ga je enako usmerjeni Vladimir Vodušek koval v zvezde kot vrhunsko analitično ekspertizo:

Opozicije znotraj stranke torej nima. Njegov uvodni govor, kjer je napovedal boj svoje stranke proti “rdečim” lastniškim, sodnim in medijskim monopolom (ter privilegijem), je novinarski kolega Vladimir Vodušek ocenil kot prvovrstno politično analizo (češ, JJ bi lahko bil odličen televizijski politični analitik), čeprav bi Janša svojemu govoru, glede na prizorišče kongresa ter pričakovanja pristotnih, lahko dodal za ščepec več populizma, retoričnih in emocionalnih bravur.

Rdeče kofetkanje namesto motike in semen

Med bolj bizarne anahronistične vložke bi nesporno lahko prišteli tudi kongresni nastop Zofije Mazej Kukovič. Zanjo je tudi kofetkanje mladeži po Ljubljani posledica monopola rdečih škratov. Lahko nas reši le nova industrijska revolucija, ki bo združila motiko in računalnik. Ja, točno tako:

“Vprašajte mlade, ko sedijo po kavarnah, recimo v Ljubljani, koliko jih čuti potrebo po tem, da bi si posadili neko seme v zemljo. Vprašajte jih. In to so posledice komunizma,” je dejala. “Danes razlagam mladini, da moramo najti kombinacijo med motiko in računalnikom.”

Skratka, o kulturi smrti se lahko vsakdo pouči med sprehodom po stari Ljubljani in pogledom na dekadentno mladino. Motika in seme v zemljo je tisto, kar bo dalo novo upanje in življenje. A s takšnimi mladimi nam ni pomoči.

Spontana ideologija seksizma in njeni častilci

No, pa smo ga dočakali – napovedani dokumentarni film scenaristke in režiserke Špele Kuclar z naslovom »Med spoloma« je potrdil utemeljene sume o tem, da je RTV Slovenija izgubila vse kompase za spoštovanje znanstvenosti spoznanj, spoštljivo obravnavo tematike spolne razlike in še zlasti odnosa do žensk. Dokazala je, da raje ostaja privržena spontani ideologiji seksizma in šovinizma, od znanstvene resnice pa ji je ljubše generiranje stereotipov o moških in ženskah ali zganjanje teorij zarot. Tako rekoč prime time predvajanja 16. aprila 2012 ob ob 21.00 uri na prvem televizijskem kanalu nas zlovešče napotuje na misel, da je javni servis na svoj izdelek celo ponosen. Pa poglejmo osnovne poudarke.

Zgodba o njej, Petri in njem, Davidu, njunem partnerskem brodolomu ob pomanjkanju časa, ki ga ne najdeta eden za drugega, in končnem happy-endu, do katerega pride s pomočjo samospoznavnega procesa ob obilici »uglednih strokovnjakov« (ne zanju, v resnici za gledalca), služi kot bazični dispozitiv za razgrnitev znanstvenih resnic o moškem in ženski in njunem odnosu. Pravi zvezdi dokumentarca s tem kajpak nista oba protagonista in iskanje rešitve za njun konfliktni odnos – ona končno postane srečna, ko si v filmu prilepi brke in začne nastopati kot moški -, temveč podajanje domnevno znanstvenih dognanj, ki na koncu, s pomočjo družinske svetovalke, čudežno pripelje do pomiritve.

Umetnice vzdušja

In kakšna so ta psihološka osvobajajoča spoznanja o naravi moškega in ženske? Stereotipizirani seksizmi in freudizmi, v skladu s katerimi je ženska orodje za moško zadovoljitev, ona je tista, ki mora poskrbeti za »vzdušje« ob njegovem prihodu domov, zato je v osnovi problem odnosa v tem, da se ženske več ne počutijo ženske – a le zato, ker niso dovolj mične in podrejene in ker so, kot pravi sogovornik, postale preveč samostojne in samozadostne (sic!). Zagodla jo je feministična ideologija in jim škodovala, po drugi strani pa je »v krizi definicija moške identitete« (ja, taki so cajti, v krizi so tudi definicije), otroci se preveč igrajo in odraščajo v ženskem okolju mamic, sosed, tet in žensk, skratka ob odsotnem moškem, zato prevzemajo preveč ženskih vrednot, postanejo feminilni in končno zaradi tega tudi geji (ali lezbijke). Nabor strokovnjakov, ki komentirajo metafiziko spolne razlike, je kar širok, a tudi zelo homogeniziran – scenaristka in režiserka se ni trudila najti nasprotna mnenja, prej je težila za oblikovanjem enotne znanstvene slike ali diagnoze in temu ustrezno iskala strokovna mnenja, ki se med sabo ujemajo. Medklic: po nekaterih podatkih je več zaprošenih med njimi zavrnilo sodelovanje po tistem, ko so videli scenarij.

Danaja Grešak je zbrala nekaj citatov iz dokumentarca za pokušino:

Dr. Franc Planinšek,  plastični kirurg: »Napaka sodobne ženske osnovna je, da poskuša vsaka od njih biti samostojna in samozadostna. To je tisto, kar masovno kastrira moške in jaz bi svetoval vsem ženskam, da si vzamejo nekak priročnik kako se iz alfa samice pretvorit v beta samico. Ker to je tisto kar privije moškega k njej v objem. Namreč moški rabi slišat ”tega pa ne zmorem sama naredit, prosim za tvojo pomoč, ker le ti znaš ta žebelj zabit v steno”«.

Dr. Andrej Perko, psiholog: »Ženska mora ustvarjati vzdušje. To je že doktor Rugelj vedno povedal. Se pravi, mora biti v nekem smislu umetnica, ki ustvari v družini takšno vzdušje, da bo moški se vedno z veseljem vračal domov. In je treba to vzdušje nekak se naučit in ustvarit. In tega se ne zavedamo. In ženske hočejo, zlasti s feminizmom, naprej ko se je razvilo in je prišlo v nek histeričen feminizem, hočejo biti enake moškim , ne samo enakovredne, enakopravne, ampak enake. To pa se ne da«.

Roman Vodeb, osebni svetovalec: »Zame je problematičen feminizem, feministična ideologija. Ta pa je zagodla. Ne samo moškim, tudi ženskam. Ženske nikoli do zdaj v zgodovini niso bile tako nesrečne kot so zdaj. Zakaj so nesrečne? Ja, ker moški ne znajo več biti možato moški«.

»Zavidanje penisa lahko povzroči, da se ženska prelevi v moškinjo in kopira moške vedenjske vzorce. To dela nezavedno… ta svoj manko mora premleti in potem izhod v tej kastracijski krizi je pač ta, da uveljavi preostalo telo kot  lepo…  anatomija genitalij je ključna, zato, da je ženska ženstvena, feminilna, moški pa možat, faličen, da ima dejanja, s temi dejanji se kurči, ženska se pa kaže z lepoto telesa«.

Dr. Vesna Vuk Godina , antropologinja »Enkrat sem jaz male fantke videla, ki so se vzgajali kot deklice. Jaz sem 15 let nazaj rekla, da ta fantek bo gej in danes seveda je gej. Zaradi tega, ker spolnost (…)  kulturni spol dejansko ni stvar biologije, ampak je stvar učenja«.

Savina A. Ritter, učiteljica joge obraza in nutricistka:»Žensko energijo bi bilo verjetno najlažje opisati tako, da je podobna vodi, da je podobna nekemu oceanu, ki se mora neprestano širiti in naloga ženske je to, da daje prostor – sebi, svojim čustvom, moška energija pa je podobna jadrnici, ki pluje po tej vodi , se pravi, več ima prostora za pluti, bolje je za njega«.

Pravi dedci in neprave dame

Osnovni razlagalni ton dokumentarca je, izključno po zaslugi izbora nastopajočih, seksističen in utemeljen v kvaziznanstveni razlagi o tem, kako so v sedanjem svetu moški postali premalo moški in ženske premalo ženstvene. Konflikt med partnerji, pari in zakonci je s tem neizbežen. Govorimo o znani teoriji o pesticidnih prededipalcih, ki jo najbolj silovito promovira dr. Boštjan M. Zupančič, sodnik na Evropskem sodišču za človekove pravice, avtorica dokumentarca pa se je odločila, da v njem da priložnost kar nekaj vernikom te teorije, ki jo v slovenskem prostoru sicer najbolj vehementno širita še Anton Komat in Gorazd Pretnar.

O tem, kako ta teza služi kot znanstveno kamuflirano izhodišče za homofobičen in mačističen diskurz, je že pred časom odlično pisal Mihael Topolovec v temle članku o zastrupljeni moškosti. Če na kratko povzamem, Boštjan M. Zupančič zvečine variira naslednje trditve:

(1) Zaradi povečanih ksenoestrogenskih učinkih pesticidov in drugih škodljivih  snovi v okolju od 50. let prejšnjega stoletja prihaja do dramatičnh bioloških, medicinskih, psihosocialnih, političnih in moralnih sprememb.

(2) Biološki učinki se kažejo v nepopolni maskulinizaciji možganov pri moškem plodu in blokiranih molekul prostaglandina E5.

(3) Medicinski se kažejo v strmem porastu raka na prsih pri ženskah in raka na prostati pri moških, v kongenitalnih deformacijah: kriptorhidizem, hipospadija in drugi pojavi pri novorojenih dečkih.

(4) Psihosocialni se kažejo v feminizaciji moškega in začenjajo v maternici v zgodnjem otroštvu, ko bi se deček moral poistovetiti s svojim očetom, ki je nosilec moralnih zapovedi in prepovedi. Zaradi tega ostane na predojdipski oziroma prededipalni fazi, ne postane »pravi dec«, kot se glasi formulacija.

(5) Politični se kažejo v tem, da pomembna mesta v družbi prevzemajo ženske, hkrati pa se poženščeni moški spreminjajo v nevarno narcisoidne psihopate, ki vodijo svetovno politiko.

(6) Moralni se kažejo v apokaliptičnem razkroju moralnih vrednot, kar je posledica nerazrešenega Ojdipovega kompleksa, zaradi česar sistem moralnih vrednot v mladostni fazi otroka ni vzpostavljen.

(7) Skratka, pesticidi nas uničujejo biološko, medicinsko, psihosocialno, politično in moralno s tem, da feminizirajo moškega in ženska ustvarjajo za moške.

Včasih ta teorija postane že čisto gostilniško mačistična in se artikulira nekako takole: hormonski motilci v hrani, zraku in vodi nas zastrupljajo, vnos nevarnih kemikalijah pa spreminja dušo, telo in družbo. Najbolj pogosta posledica je izguba »moškosti« ali janga, kot temu pravi Zupančič. Posledica telesne in duševne izgube moškosti se kaže v prevladi žensk, ki je nevarna po sebi. In ker svet vodijo pomehkuženi moški, ki niso pravi »deci«, družbene sisteme nadzirajo narcisoidni psihopati. Bizarnih sklepanj in izpeljav je nešteto, v domeni razumevanja ženske vloge v družbi bom ponovil nekaj citatov iz prve knjige:

»V vsej zgodovini človeške rase ni bilo ene resnično velike znanstvenice, pisateljice, komponistke, slikarke, kiparke, izumiteljice.«

»Če je prej grobi slovenski pregovor navajal, da ženske mislijo z zadnjico, potem to ni bilo iz trte izvito.«

»Če mene kdo vpraša, ali bi šel k ženski zobozdravnici, potem je moj odgovor, da bi šel, ampak samo za rutinska dela.«

»Ko je konec leta 1999 v Franciji prišlo do hudega neurja, je glavna meteorologinja javno priznala, da jim je ameriški računalniški program nakazal, da bi do hudih vetrov lahko prišlo. Da pa temu ni verjela. Ker gospa temu ni verjela, je bilo v Franciji skoraj sto mrtvih. O njeni značilni jin napaki pa nihče ni črhnil niti besede. Seveda odkrito trdim, da ta življenja ne bi bila zapravljena, če bi meteorologiji načeloval odgovoren moški.«

»Moški so tisti, ki imajo pravno domišljijo, pravno razsodnost, ideje, ki v pravni diskurz vnašajo nekaj novega. Prispevek žensk je v tem pogledu ne le minimalen, ampak pogosto, zlasti če imajo ambicijo preseči svoj okvir, izrazito moteč.«

»Prislovični »pravi dec« je bil v Sloveniji zvečine velika redkost. Zdaj pa ga praktično ni več.«

Tri suhe krave, da bika ne omenjamo

Zupančič svojo tezo razvija v kar treh knjigah, ki so nekakšna nadaljevanja: Prva od suhih krav, Tembatsu (Druga od suhih krav) in Tretja od suhih krav. Slednja je nekakšen zbornik istomislečih avtorjev, od katerih mnogi nastopijo tudi v omenjenem dokumentarcu, npr. okoljevarstvenik Anton Komat, antropologinja Vesna V. Godina, urednik Dela Ali Žerdin in mikrobiolog  Gorazd Pretnar.

Teorija, o kateri govorimo in služi kot zaslomba za seksistični diskurz, je torej socialno, znanstveno in medijsko dobro navzoča in relativno uspešna. Takšna je tudi recepcija v množičnih medijih: neproblemska, nekritična, afirmativna in prikimavajoča.

Opozorila, da javni servis ne opravlja svojega poslanstva, doslej niso zalegla in z veliko verjetnostjo lahko domnevamo, da tudi novi dokumentarec ne bo povzročil posebnega vznemirjenja. Kimajoči in cenzurirajoči novinarji in njih uredniki so v bistvu tisti, ki z omejevanjem javne razprave aktivno spodbujajo tovrstni diskurz, ga legitimirajo in obenem tudi s cenzuro omejujejo javno rabo razuma.

Lep primer spontane ideologije seksizma je npr. recenzija zadnje knjige. Bizarne floskule so čudovit simptom samoosmišljanja ideje skozi odvzem kritičnosti ali celo laskanje: »Knjiga brez dlake na jeziku«, »Knjiga je aktualna, zanimiva in nam da material za razmišljanje. Brati jo je treba počasi in natančno«, »Verjamem, da bo med velik del politikov in managerjev vnesla nemir«, »Všečna ne bo tudi feministkam« in »Upam, da bo vsaj delček pripomogla k pravi usmeritvi v Sloveniji in svetu, če ni že prepozno in …«

Častni doktorati za seksizem?

Uspeh seksističnega diskurza in njegova umestitev na RTV Slovenija je časovno zelo sovpadla s še enim istovrstnim dogodkom: podelitvijo častnega doktorata dr. Boštjanu M. Zupančiču na primorski univerzi. Skratka, tak diskurz potrebuje svoje socialne mreže in svoje častilce. Ter jih tudi najde.

15. aprila so nekateri maloštevilni mediji poročali o tem, da je devet članov Komisije za ženske v znanosti pri ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport nasprotovalo taki odločitvi senata te univerze.

Člani strokovne komisije za pripravo strokovnega mnenja o utemeljenosti priznanja so bili sicer prof. dr. Ernest Petrič, prof. dr. Marko Pavliha,  mednarodni pravnik prof. dr. Andras Sajò in prof. dr. Tomaž Pisanski.

Komisija za ženske v znanosti je Zupančiču očitala, da se na neznanstveni način loteva vprašanj o družbeni delitvi spolov ter da si ne prizadeva za družbeno enakost ženska, temveč jih »omalovažuje s preživetimi in populističnimi koncept«, razen tega njegov odnos »izraža nerazumevanje mnogoterih in prepletenih družbenih virov in zgodovinskih vzrokov zatiranja, izkoriščanja, onemogočanja in poniževanja žensk«.

Nikjer nisem zasledil niti enega medijskega zapisa, ki bi o tem pisal podrobneje, ali izjavo katerega izmed članov Komisije, ki bi ga povabili, da predstavi svoje stališče.

Nasprotno pa je Univerza na Primorskem zatekla v logiko teorij zarot in šikaniranja Komisije, saj jih je zavrnila s tem pojasnilom:

“Sklepati je, da se gnev skupine podpisnikov nanaša na osebno mnenje prof. dr. Boštjana M. Zupančiča, in sklepati je, da je pri pobudi vedno istega kroga posameznikov bilo sedanje vodstvo UP še enkrat zlorabljeno preko vsebin, ki jih težko komentira,” so še zapisali v svojem pojasnilu.

Primer lepo ilustrira, da seksizem v Sloveniji ne prosperira le s pomočjo voljnih novinarjev, temveč tudi s pomočjo voljnih akademikov, ki so pripravljeni njihove nosilce počastiti z najbolj prestižnimi nagradami. Verjetno zato, ker novinarke in univerzitetne profesorice mislijo z zadnjico in ker med uredniki in profesorji primanjkuje pravih dedcev.

Seksizem Boštjana M. Zupančiča in njegove sledi na RTV Slovenija

Slabo kaže: moški postajajo vse bolj feminizirani in javni zavod RTV Slovenija se nam trudi to dopovedati. Še več, v novem dokumentarnem filmu jemljejo za svojo konceptualno osnovo preizpraševanja dr. Boštjana M. Zupančiča o tem, ali je za poženščenje moških kriva previsoka doza pesticidov v našem okolju, morda »pohod feminizma, ki je ustvaril tip sodobnih uspešnih, a samskih in nesrečnih žensk«, oziroma je za to krivo, še ena njegova teza,  izginjanje kromosoma Y? Torej A, B, ali C, kar so vse ugotovitve istega avtorja? Govorim o dokumentarnem filmu Med spoloma, ki ga bodo te dni predvajali na TV Slovenija. Najavljajo ga s takim srce parajočim opisom:

Dokumentarni film Med spoloma razkriva, kot so povzeli ustvarjalci, kaj v današnjem času pomeni biti moški in kaj ženska. Ali res moški postajajo vse bolj feminilni, je za to, prosto po Boštjanu M. Zupančiču, kriva koncentracija pesticidov v okolju, ali je kriv feminizem, ki je podivjal in pripeljal do tega, da je vse več žensk samskih in nesrečnih, so sodobni moški res kastrirani in ali res kromosom y izginja? Dokumentarec meseca Med spoloma odpira vprašanja o novih vlogah moškega in ženskega spola in nas vodi do ključnega vprašanja, kaj je vloga in namen človeka.

Do teh vprašanj se prebijemo prek zgodbe Petre (Barbara Pia Jenič) in Davida (Jan Bučar), ki sta po sedmih letih zveze tik na tem, da se razideta: ona zanj nima dovolj časa, on ni dovolj razumevajoč do potreb njene službe. Kot zadnji izhod vidita obisk pri terapevtki, ki kmalu ugotovi, v čem je težava: preveč se ukvarjata s tem, kar imata, in ne s tem, kar kot par sta. Ujeta v hiter ritem sodobnega življenja ne vidita več svoje vloge kot ženska in moški.

V njuno zgodbo so vpletena pričanja znanih Slovencev, strokovnjakov za psihologijo in odnose, od dr. Andreja Perka, ki postavi izhodiščno temo, da smo ljudje “odnosna bitja”, ki se lahko popolnoma realiziramo le v zvezi, pa do vedno kontroverznega Romana Vodeba (“Vsega je kriv feminizem!”) in trenutno pri nas zelo priljubljenega Zorana Milivojevića. Dr. Vesna Godina postavi tezo, da je “definicija moške identitete v krizi”, medtem ko znani plastični kirurg dr. Franc Planinšek opozarja na “napako” žensk, ki za vsako ceno skušajo biti samostojne, alfa samice, s čimer moške, z njegovimi besedami, kastrirajo. Svoje mnenje pristavi celo mojstrica obrazne joge. O temi so razmišljali tudi Savina A. Ritter (“Ženska energija je podobna vodi, moška pa jadrnici na njeni gladini”) in še nekateri drugi znani obrazi. Naj se z njihovimi mnenji strinjamo ali ne – tema odnosov med moškimi je vsaj toliko večno aktualna kot tudi odprta za neskončno interpretacij.

Seksizem po meri

Pravnik dr. Boštjan M. Zupančič je medijsko zelo popularen. Celo kvazifeministični oddelki časopisov, še zlasti npr. Večera, se tepejo za njegove dragocene misli. Ali njim zelo podobne psihoekspertize Romana Vodeba. Metafizika spolne razlike je preprosta, v resnici gostilniška. Naj navedem nekaj kratkih povednih misli iz njegove znanstveno zasnovne knjige, ki ženskam kar po vrsti odreka znanstveni čut, pravno razsodnost, zobozdravniško znanje, jih obsoja neznanja, ki proizvaja množične smrti, npr. v primeru meteorologinje. Še Otto Weininger bi se počutil vajenca! Bere se že groteskno, takole:

»V vsej zgodovini človeške rase ni bilo ene resnično velike znanstvenice, pisateljice, komponistke, slikarke, kiparke, izumiteljice.«

»Če je prej grobi slovenski pregovor navajal, da ženske mislijo z zadnjico, potem to ni bilo iz trte izvito.«

»Če mene kdo vpraša, ali bi šel k ženski zobozdravnici, potem je moj odgovor, da bi šel, ampak samo za rutinska dela.«

»Ko je konec leta 1999 v Franciji prišlo do hudega neurja, je glavna meteorologinja javno priznala, da jim je ameriški računalniški program nakazal, da bi do hudih vetrov lahko prišlo. Da pa temu ni verjela. Ker gospa temu ni verjela, je bilo v Franciji skoraj sto mrtvih. O njeni značilni jin napaki pa nihče ni črhnil niti besede. Seveda odkrito trdim, da ta življenja ne bi bila zapravljena, če bi meteorologiji načeloval odgovoren moški.«

»Moški so tisti, ki imajo pravno domišljijo, pravno razsodnost, ideje, ki v pravni diskurz vnašajo nekaj novega. Prispevek žensk je v tem pogledu ne le minimalen, ampak pogosto, zlasti če imajo ambicijo preseči svoj okvir, izrazito moteč.«

»Prislovični »pravi dec« je bil v Sloveniji zvečine velika redkost. Zdaj pa ga praktično ni več.«

Boštjan M. Zupančič je nesporno seksist, ki svoja prepričanja ovija v pisan celofan znanstvenih dokazovanj. Knjigi Tembatsu in Prva od suhih krav sta zakladnici logičnih zmot, iskanja znanstvene opore za bizarne sklepe in kvaziznanstvenih preigravanj. O njegovi privrženosti teorijam zarote sem že pisal v primeru ti. teorije o prededipalcih tostran Alp. Opozorila ne pomagajo, novinarke in novinarji množičnih medijev ga obožujejo.

Spontana ideologija seksizma, ki vdira na TV Slovenija v dokumentarni podobi in s pomočjo uglednih »strokovnjakov«, bo konkretno preverljiva resda šele po predvajanju filma čez dva dneva. A že najava vzbuja vse dvome. V primeru, da bo potreben odziv plačnikov RTV naročnine, je tu moje svarilo: opustite sleherno upanje. Ker sam čakam na odgovore na svoje štiri pritožbe že od junija 2011, lahko z zanesljivostjo nekoga z veliko mero potrpežljivosti povem, da bodo vaše pritožbe skupaj s pravilniki vred v vodstvu RTV Slovenija in Programskem svetu vrgli v koš! Dve leti čakanja na kakršenkoli odgovor (!) na štiri različne pritožbe glede kršitev standardov mi kot bivšemu programskemu svetniku dajeta polno licenco, da povem na glas: javni zavod je celo pod trdo roko Janševega triumvirata Guzej-Vasle-Možina pokazal več smisla za poslanstvo javnega servisa, vsaj kar se spoštovanje mnenj poslušalcev in gledalcev tiče. In bistveno manj arogance.

Glede seksizma in njegovega konceptualnega ogrodja na TV Slovenija torej velja: imejte ga, glejte ga, plačajte ga in bodite raje tiho, ker dosegli ne boste nič!

O videzu lakote, ki ne ogroža nobenega

Dr. Ivan Štuhec opaža, da lakota pod to vlado vidno izginja.  A obenem, paradoksno, tudi ugotavlja, da lakote ni in zato nasprotuje temu, da bi govorili o njej – oziroma, konkretno, o lačnih otrocih v šolah. Tu je izsek iz svežega pogovora z njim:

Štuhec se zaveda, da so socialne stiske precejšnje, a opozarja, da je bila terminologija lakote v preteklosti uporabljena izrazito v politične namene. „Zelo aktivno je bilo uporabljena iz strani predstavnikov Zveze prijateljev mladine Slovenije in tudi s strani nekaterih podpornikov predsednika Türka pred predsedniškimi volitvami. Na Valu 202 smo lahko, podobno kot smo v 90-ih letih slišali „dobro jutro revščina“, vsak dan poslušali, ne ravno „dobro jutro lakota“ ampak to, da imamo lačne otroke. Imam občutek, da odkar imamo novo vlado, lakota v Sloveniji več ne ogroža nobenega.“

Kakšna moralna ekonomija poganja to dragoceno opažanje moralnega teologa?

Resne krize ni, je le hinavščina

Štuhec je konsistenten, to mu štejem v dobro. Tudi februarja 2012, leto nazaj torej, je zagovarjal enako stališče: lakote pri otrocih ni. Bil je čas, kot je ravnokar vlada Janeza Janše prevzela svoj mandat in za takšno odkritje je bil posebej motiviran. Isti Štuhec je takrat za javni zavod risal navideznost socialnih tegob, s katerimi se po nepotrebnem ukvarjamo:

Dokler naši otroci mečejo kruh v smetnjake, se zmrdujejo pri šolskih malicah, hodijo poletno oblečeni po šolskih prostorih, se mečejo na tla pred izložbami in trgovinami, da izsiljujejo igrače in drugo, dokler vsi neprestano vtipkavajo sms v svoje mobitele in so za vsako figo na zvezi ali z zaščitniškimi starši ali s svojimi prijatelji, dokler imajo denar za cigarete in alkoholne pijače, tako dolgo je zame govorjenje o resni krizi čisto navadna hinavščina našega potrošniško prevzetnega sveta, ki misli, da mora dobiti vse na pritisk gumba.

Zdi se, da je teza o tem, da neobstoju lačnih otrok zgolj ponovitev njegovega nekaj tednov starega stališča, vendar to pot bolj eksplicitna. Takrat je v Družini vztrajal:

»Če so otroci lačni, potem so nesposobni njihovi starši, vzgojitelji in učitelji, dedki in babice in vsi okrog njih, ki nimajo niti toliko zavesti, da bi se obrnili na dobrodelne ustanove in tako poskrbeli, da njihovi otroci ne bi bili lačni.«

Trije citati zadoščajo. Nobenkrat ni bil posebej originalen. Zgolj ponovil je modre misli svojega idola o štrucah, ki gledajo iz smetnjakov in dokazujejo narodovo blagostanje (1). V nekaterih mojih pripombah o cinizmu in hipokriziji sem zapisal, da je cinizem npr. vedeti, da vlada ne more izpolniti nekaterih pričakovanj glede reševanja gospodarskih težav sredi ene najtežjih preizkušenj v času svetovne krize, a jo hkrati neusmiljeno napadati. Igrati na karto visokih pričakovanj in razočaranja državljanov ali se celo poigravati z njihovo bedo. Kar je skupno tem zvrstem, je davno tega verjetno najbolje opredelil Slavoj Žižek v svoji kritiki Petra Sloterdijka: če za ideološko vpetost velja marksističen premislek »Ne vedo, pa to vseeno počnejo«, za cinično velja nasprotno: »Vedo, kaj počnejo, pa to vseeno počnejo.« Cinik ve, kaj pravi in ve, da manipulira. Pozna svoje  izhodišče in se ga zaveda, a mu ni odveč, da ne bi z njim varal.

Protislovje, ki te ljubim

Je torej Štuhec cinik, če nam prepoveduje govoriti o lakoti oziroma oporeka oceni o obstoju lačnih otrok? Predvsem je v globokem protislovju: če sam ne vidi in ne prepoznava lakote, Bratuškovi in njeni vladi (ter medijem) očita isto – da jo zanikata. Je možno, da bi uvajal neko drugo partikularno distinkcijo, namreč med fenomenom »lačnih otrok«, ki da jih ni, in nato še lakote po sebi, ki da je? No, že skoraj komično je tudi, da je ves pogovor, v katerem Štuhec ugotavlja neobstoj lačnih, del dobrodelne akcije Slomškove ustanove in Radia Ognjišče, v katerem so mimogrede večkrat pozvali tudi k donacijam za socialno ogrožene. Izpadli bi bolj racionalno, če bi prosili ljudi, naj ne donirajo.

Vse je le zarota

Ko moralni teolog in duhovnik zanika lakoto otrok, mora imeti presneto dobre razloge. A si jih je težko predstavljati. Razlaga, ki me najbolj prepriča, čemu lahko služi nenavadna invencija zanikanja obstoja lačnih slovenskih otrok, je sodeč po zgornji kontekstih le ena: vse je totalni konstrukt politike in posledično konstrukt medijev. Ne le, da vsa ta modna »botrstva« postajajo nelojalna konkurenca karitativnih dejavnostim Cerkve, ne le, da smo postali razvajeni v dobi potrošništva, v prvi vrsti je lakota propagandni izum politike.

»Dobro jutro, lakota« je očitek, neposredno namenjen Valu 202, ker širi diskurz o njej in se v obeh kontekstih ponovi. Aluzija na novo vlado Alenke Bratušek je prav tako jasna: lakota bo zdaj nenadoma izginila. Je že, ker bodo provladni mediji – in taki so zanj verjetno skoraj vsi – zdaj umolknili. Nenazadnje Štuhec tudi neposredno pove, da je to »terminologija« za politične namene manipuliranja. Povedano drugače: diskurz o tem nam je podtaknjen, zato se ga moramo obraniti. Lep dokaz, da psihopolitika paranoje načenja njene nosilce, toda cena zanjo je visoka: lakota otrok.

Paparaci na sledi Nini Zidar Klemenčič

Predstavljajmo si, da odvetnico Nino Zidar Klemenčič oblegajo paparaci na vsakem uličnem vogalu. Vedo, da to smejo početi na javnih prostorih in mestih. Ogledujejo si jo na kavicah, pridno beležijo njena srečanja, denimo z možem, sicer predsednikom protikorupcijske komisije, so na preži v grmovju in čakajo na svoj trenutek. Kar iščejo, je obremenilni dokaz za to, da je mož v tesni navezi z novo mandatarko Alenko Bratušek.

Bi se Nina Zidar Klemenčič strinjala s takim ravnanjem? Po vsem sodeč bi ga toplo pozdravila. Dobesedno. Poglejmo kontekst. Nedavnega 8. aprila 2013 so v Državnem zboru priredili okroglo mizo v zasedbi Ranka Ivelja, Igor Kršinar, Nataša Pirc Musar, Franci Grad, Miro Cerar, Samo Trtnik in Nina Zidar Klemenčič. Uvedli so razpravo o »sobivanju ustavnih pravic in medijskem poročanju« – po tistem, ko se medije obkrožili posnetki sporočila SMS predsednice vlade Alenke Bratušek med sejo parlamenta, ki ga je prebrala na svojem telefonu. Rezultat: avtorju posnetka Janiju Božiču, lastniku portala Podlupo.net, so odvzeli novinarsko akreditacijo za Državni zbor.

Ob nizu pravnih, novinarskih in etičnih dilem, denimo o tem, kaj sme in česa ne sme novinar početi v DZ, ali je imenovani novinar prestopil pravno ali tudi etično črto, kje je meja zasebnosti in kje se začne javni interes, kam točno uvrstiti paparaci novinarstvo, če sploh kam, itd., se v naslednjem posnetku z navedene okrogle mize odvetnica Nina Zidar Klemenčič sprašuje tudi takole:

Če prav razumem, je bil povod za to okroglo mizo fotografija SMS sporočila predsednice vlade, po drugi strani obrambnega ministra, po tretji Moederndorferjevega SMS, ki je bil očitno zasebne narave. Različne stvari je treba obravnavati različno in jih ne metati v en koš: če bi recimo predsednica vlade takrat dobila takrat SMS sporočilo denimo ljubljanskega župana Jankovića, »Drži se, Alenka, še malo in nama bo uspelo«, tik preden je bila izvoljena, najbrž ne bi bilo dileme, da je v javnem interesu, da se objavi ta vsebina sporočila. Ali pa še huje, če bi prejela sporočilo predsednika protikorupcijske komisije z istim besedilom, kar bi bilo, glede na vse teorije zarote, izjemno v javnem interesu, da se objavi… Ko se zgodi, je treba tehtati vsebino in njegovo težo. Od vsebine je odvisno, ali je bil nek način prekomeren ali ne.

Cilj posvečuje sredstva

Odvetnica je torej svoj pogled povsem podredila »vsebini«. Če bi v njej nastopil npr. njen mož, bi bila vsebina merodajna. Zakaj? Ker mora, kot dodaja, presojati njo, kdor sproži pravne postopke. Če je izdelek v javnem interesu, potem bo dejanje sprejemljivo, sicer ne. V tej perspektivi novinarski postopek pred objavo ni problematičen  – bolje rečeno, ga odvetnica sploh ne problematizira, niti se posebej ne opredeli do pravil ravnanj v Državnem zboru, ki veljajo za novinarje.

»Vsebina«, ki jo omenja odvetnica, je zanjo nesporno determinirana z javnim interesom. Vendar kaj to predstavlja v praksi? Nina Zidar Klemenčič se ravna po načelu »cilj posvečuje sredstva« – če je naš paparaci novinar v teleobjektiv zadel nekaj zanimivega in usklajenega z javnim interesom, je to zanjo normalno in zaželeno novinarsko delo. Če ni, potem ni zaželeno. Težava je v tem, da je problem odločitve prenesla na rezultat in zanika etičnost odločitve kot takšne. S tem je legitimirala sleherno paraparaci novinarsko obnašanje in sleherni vdor v zasebnost – in sicer tudi v vseh tistih primerih, ko je novinar kaj posnel, četudi tega ni objavil.

Njeno ravnanje strukturno sledi načelu outcome bias; naklonjenost glede na rezultat je način odločanja, pri katerem sprejmemo odločitev zaradi končnega rezultata in odločitve ne presojamo na podlagi njene »kvalitete« v trenutku, ko smo odločitev sprejeli. Prenos presoje od dejanja samega k rezultatu strukturno vzeto v novinarskem poslu terja uvedbo ločnice novinarsko ravnanje vs. objava novinarskega izdelka. Vsako novinarsko ravnanje namreč kajpada še ne rezultira v končni objavi. Odvetnica evidentno ne problematizira in ocenjuje spornosti ravnanja po sebi, temveč zgolj v perspektivi njegove objave.

Takšen prehod si je verjetno dovolila, ker je etično-novinarski vidik povsem podredila pravnemu. Njen »vsebinski« imperativ neizogibno zahteva privzetje naslednjega: novinarsko dejanje je etično sprejemljivo, če so vodi do sprejemljivih posledic tega dejanja, je pa nesprejemljivo, če ne vodi do sprejemljivih posledic.

Posledičnost in zaželenost

V konkretnem primeru je ravnanje (ali dejanje) pravilno, če vodi do rezultatov, ki se izražajo v javnem interesu, da državljani nekaj smemo vedeti in spoznati. Argumentacijska plat njenega razmisleka je znana pod imenom argumenta iz posledic ali sklicevanja na posledice (argumentum ad consequentiam) in ima takšnole obliko:

(1) Če P, potem nastopi Q.

(2) Q je zaželen.

(3) Torej je P resničen (ali pravilen).

Zaželenost Q, v tem primeru njegova vsebina, ki je na ravni javnega interesa, je kasneje tudi jeziček na tehtnici, zakaj in kdaj je neko dejanje kaznivo ali ne. Vendar novinarje ne sme in ne more zanimati le pravni vidik zgodbe, saj potrebujejo predpis, ki jim bo veleval, kako pravilno in ustrezno postopati še pred nastopom Q. Zanima jih etična ocena samega ravnanja. Razprava v Državnem zboru je bila odveč v tem smislu, ker je novinar portala podlupo.net nesporno kršil pravila Hišnega reda in Pogoje za delo predstavnikov medijev v Državnem zboru.

Prav zato je bizarno, da je v tem kontekstu in v hramu demokracije odvetnica Nina Zidar Klemenčič želela namesto pravnega uporabiti še etično-novinarski argument, ki ga je povsem navezala in podredila pravnemu. Kot da ni opazila, da njeno stališče povsem legitimira parapaci novinarstvo brez meja tudi v Državnem zboru, ne le okoli nje v zasebnem življenju. Kot da ne pozna ali ne želi upoštevati 12., 14. in 17. člena Kodeksa slovenskih novinarjev, ki regulirajo novinarsko postopanje v imenu javnega interesa in ga omejujejo. Že zaradi njih ne drži njeno načelo »Od vsebine je odvisno, ali je bil nek način prekomeren ali ne.« Iz povedanega se ne da sklepati nič drugega.

Sikajoči politiki med novinarskimi psihiči

Novinarka RTV SLO Eugenija Carl je na blogu danes zapisala:

Med take eksperte zagotovo sodi koprski župan Boris Popovič. Ne samo, da zdaj že vsakič, ko pred sodiščem naletiva drug na drugega, sika name in širši javnosti v kamero, da o sebi prav nič ne bo komentiral; češ naj kar mene vprašajo, saj jaz tako ali tako o njem vem vse. Ampak vse narobe povem, kakopak. Tako zelo mi je zameril poročanje o protestih v Kopru, da sem dobila prostor celo na straneh občinskega glasila. Saj niste mislili, da na tistih pozitivnih, kajne?!

Ista zgodovina se ponavlja – oziroma se kar noče nehati. V cenzuriranem mariborskem časopisu, katerega pogreb so vsi spregledali (po načelu: novinar je novinarju največji sovražnik), sem leta 2008 pribeležil celo kolumno pod naslovom »Psihiči, lezbijke in zavite oči«. Ker je moj blog edini prostor ne-cenzure zame, ga ponavljam. Kot da se je čas ustavil, kot da se v teh petih letih ne bi spremenilo nič!

Psihiči, lezbijke in zavite oče

Malodane brez zanimanja širše javnosti je minil dogodek, ko je 13. marca brezplačnik »Žurnal24« na naslovnici citiral izjavo koprskega župana Borisa Popoviča: »Barbara Verdnik je obremenjena, glede na njeno zavajanje javnosti in na temelju vprašanj, ki nam jih postavlja, je psihič, in punca je očitno že tako zašla, da potrebuje pomoč strokovnjakov.«

Verdnikova, dolgoletna direktorica Primorskih novic, ki je zaradi politične nekompatibilnosti morala oditi iz te časopisne hiše, se je Popoviču zamerila, ker je preveč  pisarila o nečednostih pri prodaji zemljišč v koprski občini. Toda ni bilo prvič, da župan brez zadržkov obračunava z novinarji in še zlasti z velikim veseljem z novinarkami. Za razliko od tega sta prejšnja dogodka bila deležna večje odmevnosti, to pot je šikaniranje novinarke ostalo nezapaženo. Če je logika tega primorskega politika in podpornika g. Janše jasna, namreč v žuganju in obračunavanju z novinarji, diskvalifikaciji in smešenju, je logika molka v zameno nevarna in zgovorna po sebi. Ob Petri Vidrih in Eugeniji Carl je Barbara Verdnik zdaj že tretja žrtev verbalnega mobinga in ustrahovanja. Ne da bi kakšno novinarsko združenje ob tem mignilo, ne da bi doživeli en samcat protest!

Toda spomnimo na dve poprejšnji epizodi – najbolj tragična je zgodba novinarke Primorskih novic Petre Vidrih in akter je ves čas isti. Ker je Popoviču po njegovem mnenju zastavila neprimerno vprašanje, jo je najprej verbalno napadel, kar je potem nadaljeval še na tiskovni konferenci, v oddaji Trenja in v drugih medijih. Po njegovem je Vidrihova neprimerna za novinarko, je lezbijka, ljubica in piarovka bivše izolske županje, dodal je, da rada popiva in da tako ves Koper ve, kakšna je. Kasneje je utrpela posledice tudi na delovnem mestu v svoji hiši, za katero vemo, kdo jo obvladuje.

Pocenjujoče bi se izrazili, če bi ob tem zaznali poslabšano stanje politične kulture v odnosih do širše javnosti, ki škodi avtonomni vlogi medijev v nadzorovanju delovanja oblasti. Kot je že večkrat pripomnil sociolog Vlado Miheljak, smo v zadnjem letu dobili reverzno situacijo glede na 80. leta: takrat se je politika bala novinarjev, danes se novinarji bojijo politike. In imajo razloge. Toda koprski župan ni počival. Udaril je po še eni novinarki. Greh novinarke Eugenije Carl je bil naslednji: »Zavijala naj bi z očmi in krilila z rokami, ob sleherni omembi predsednika vlade Janeza Janše in županovih besed pa naj bi posmehljivo zapihala.« Zaradi tega je menda neprimerno in žaljivo ravnanje novinarke RTV oznanil celo programskemu svetu RTV z dopisom, v katerem koprska občina izraža ogorčenje nad novinarkinim poročanjem na tiskovni konferenci v zvezi z nameravanim plinskim terminalom. Župan je torej vračal udarec: zmotila ga je že domnevno nepravilna govorica telesa.

V trenutku, ko sta se v Sloveniji ustvarila dva medijska in novinarska tabora, med katerima vsaj enega očitno sponzorira neka politična stran, se soočamo z nerešenim elementarnim problemom. Tistim, ki se jim omenjeno ravnanje župana zdi odobravanja vredno, in takšni so očitno povečini njegovi volivci, pa še kdo, bo verjetno zelo težko razložiti, kaj pomenijo izrazi, kot so novinarska svoboda in politični pritiski. Nič od tega jim verjetno ne bo jasno. Samoumevnost topota škornja je za take tako rekoč nujna, bohotenje palm in druga kičasta estetika pa trajen in nujen del tega samopašnega političnega diskurza. A ne bi o tem, zakaj, če že, si ljudstvo vedno zasluži voditelje, kakršne si izvoli. Bolj bi nas morala zanimati cenenost vedno hujših pritiskov in cenzorskih posegov ter manjšanje novinarske avtonomije. Reakcije, kot je Popovičeva, dokazujejo, da smo prišli v fazo, ko so novinarji deležnih javnih, nič več skritih pritiskov, tudi iz najbolj bizarnih razlogov in na način sprevrženega mobbinga. Dodatno začinjenih z nekakšnim mačizmom in šovinizmom, na katerega verjetno župan tudi stavi in si domišlja, da je z njim šarmiral lep del (moških) volivcev, ki so jim »psihiči«, »ljubice« in »lezbijke« pač dovolj sočni vzdevki. Če kje, potem bi se morali levi in desni novinarji (kakorkoli je delitev umetna) vsaj na točki obsodbe tovrstnih šikan strinjati. Pa se ne. Ve se namreč, kateri politični opciji župan Popovič pripada.

Boris Vezjak