Nekateri ploskajo, spet drugi so zgroženi. Dr. Ljerka Bizilj naj bi Janši v obraz odkrito zabrusila, kar mu gre. Naj gre v zapor do smrti, če je kriv. Za svoj neposreden pogum je deležna ovacij na družabnih omrežjih. Spet drugi menijo, da je ravnala nespodobno. Sam sem na strani slednjih. Toda kako ob pomanjkanju volje po sleherni argumentaciji oceniti njen novinarski pristop, kdo ima prav, je očitek o nespodobnosti sploh lahko očitek proti profesionalnosti? Trdil bom še več, da za navdušenje nad novinarko ni najmanjšega dobrega razloga in da imamo, bolj po naključju, dobre argumente za takšno razlago še pred nastopom »delikta«. Proti sebi jih je podala kar Biziljeva že 31. maja. Večina je spregledala njen poprejšnji novinarski faux pas. Pa po vrsti.
Dosmrtni zapor za »dosmrtnega« predsednika SDS
Za kaj gre? Novinarka je 12. junija 2013 opravila intervju z Janezom Janšo na tretjem, parlamentarnem kanalu RTV Slovenija. Zgodilo se je en teden po razsodbi 5. junija, ko je bil Janša spoznan za krivega in obsojen, med drugim, na dve leti zaporne kazni. Intervju je nato zaključila vehementno:
»Gospod Janša, takole bi rekla. Želim si, da, če ste krivi, greste v zapor. Zaradi mene tudi do smrti. Enako naj ob krivdi velja za mojega sina ali mene. To si želim, a naj bo črno na belem. Predvidevam, da si tudi večina Slovencev želi, da je črno na belem. Jaz se z vami naslednjih 25 let res ne bi več na tak način ukvarjala.«
Kaj je s tem narobe? Dvoje, po moje. Prvič, nerelevantno je, s čim bi se želela ali ne želela ukvarjati novinarka Ljerka Bizilj naslednja leta svoje kariere. To, ali se želi ali ne želi ukvarjati z Janšo naslednjih 25 let, lahko zaupa svojim kolegicam v gostilni ali doma, za gledalce njenih oddaj pa ne sme in ne more biti pomembno in prestavlja nek osebno intoniran wishful thinking. Bizarna prostodušnost ni dober alibi.
Drugič, nekomu želeti »dosmrtni zapor«, če je kriv, in to le zato, da se ne bi rabili ukvarjati z njim (ravno to vehementno zatrdi novinarka, torej vzpostavi vzročnoposledično povezavo), je take vrste vrednostna sodba, ki je zaradi svoje subjektivne narave ne le neprimerna za izrekanje na nekem mediju (in še to javnem zavodu, kjer imajo višje kriterije), temveč po sebi neokusna, žaljiva in ekscesna. Sploh pa, če je podana intervjuvanemu človeku v obraz in v trenutku, ko sodba še ni pravnomočna. Če danes nekateri gojijo (politične) simpatije do takšne poteze, bi si drznil reči nasprotno: nobene profesionalno dobre osnove ni za to, da bi lahko takšno gesto pozdravili. Prav nasprotno.
Ko pobrskamo po kodeksu novinarjev, bomo ugotovili, da se je novinarka približala kršitvi zahteve iz drugega člena, ki pravi: »Novinar se mora izogibati nekorektnemu, osebno žaljivemu predstavljanju podatkov in dejstev.« Osebno verjamem, da je o kršitvi tega člena smiselna razprava, čeprav je primer verjetno zelo na meji, dasitudi se žal uporabljena dikcija verjetno bolj nanaša na žanr poročila kot komentarja, a bi se smiselno morala na oboje. Novinarka pa je nedvomno podala svoj osebni komentar.
Kdaj sme novinar soditi in poučevati sodišča
Večina javnosti, ki se danes zgraža ali aplavdira Ljerki Bizilj, je popolnoma spregledala sicer na čistem izteku oddaje z njene strani omenjeno okoliščino, da se bo (v oddaji) le ponavila. Kar je namreč novinarka zabrusila upravičeno presenečenemu Janši v obraz, ni nekaj novega. Popolnoma iste besede in enako poanto je že izrekla v oddaji na istem kanalu 31. maja; pod »poanto« mislim na njeno željo po dosmrtnem zaporu in njeno zahtevo, da se naslednjih 25 let ne želi ukvarjati z intervjuvancem.
Posnetek je dostopen tukaj in ne spomnim se, da bi se po predvajanju TV kolumne kdo zgražal nad povedanim, niti ploskal. A to ni najpomembnejše. V taistem komentarju, napisanem po javnosti obelodanjenem predlogu tožilca Andreja Ferlinca po dveletni zaporni kazni in pred končnim dnevom branja razsodbe, si je Biziljeva privoščila prostodušno branje kozjih molitvic sodnikom in tožilcem. Poglejmo nekaj poudarkov:
»Gospodje, če je kriv, naj gre v zapor, ampak krivda mora biti stoodstotno dokazana.«
»Ampak gospodje, dokažite mu, da je kriv, če je res.«
»Otipljive dokaze potrebujemo, spoštovani sodniki in tožilci! Kar smo doslej slišali, se mi zdi premalo prepričljivo.«
»Res si ne želim, da je Janez Janša problem naslednjih 25 let.«
Četudi o RTV Slovenija in njeni regulaciji programskih standardov nimam dobrega mnenja, si vendarle domišljam, da razprava o Ljerki Bizilj in tem, zakaj Janšo na javnem zavodu le ni dobro pošiljati v dosmrtni zapor, zaradi tega bistveno presega navedeno dilemo. Izrečene sugestivne besede namreč predstavljajo prejudiciranje, educiranje in posledično dvomljenje v odločitve tožilstva in sodišča, in to še pred izrekom sodbe. V tem oziru so oblika pritiska na njihovo delo. Z vidika novinarske etike so povsem nedopustne in jih ni mogoče opravičiti z zagovorom »svobode izražanja«, ki si jo menda lahko novinar privošči v komentarju.
Dvomim pa, da bosta o tem imela kaj povedati Programski svet RTV Slovenija in DNS. Dosedanje izkušnje pritrjujejo nizkim pričakovanjem.